Bajta Kšajtni Knjiga Zoran Šteinbauer - Ukradeno sonce (2008)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Zoran Šteinbauer - Ukradeno sonce (2008) PDF natisni E-pošta
Prispeval Aleksandra Kocmut   
Petek, 03 Julij 2009 14:00

Zoran Šteinbauer - Ukradeno sonce (2008) Ko preberemo zapis o romanu na hrbtni strani knjige ali začnemo brati prvo poglavje Ukradenega sonca, mislimo, da bomo prebrali zgodbo. Zgodbo, ki nam jo bo povedalo slepo dekle. In če ne prej, nekje na začetku drugega dela romana ugotovimo, kako zelo smo se zmotili. To ni (le) zgodba slepega dekleta. To je, lahko ji tudi tako rečemo, zgodba vseh zgodb. Roman ni le pripoved o neverjetno rahločutni babici, nesrečni materi in domišljije polni hčerki, pripoved o svetu slepih in celo o avtizmu. Vse misli, prebliski, prispodobe in ostala bogata kulisa, ki jo je avtor postavil okoli ogrodja zgodbe, bralca vsrka v svet, ki se mu po eni strani zdi povsem nov, svež, po drugi pa mu je tako blizu, da vzbuja misel – ravno tako sem že sam čutil ali to bi tudi sam tako povedal, če bi znal. 

Ena najbolj fascinantnih stvari v Marijini zgodbi je to, kako se je avtor kot moški vživel v pretežno ženski svet. Če bi zgodba nastala izpod ženskih prstov, bi kdo utegnil avtorici očitati zagrenjenost in nenaklonjenost do moških. Ne, nič drugega kot prezir ne vzbujata Vidin oče Valentin in Vidina edina simpatija, Franc. Tudi babičin in Terezijin oče se ne izkažeta kot korenini, temveč kot človeka, ki sta sicer imela vero oziroma sanje, a ko so se porušile, sta obupala tudi onadva. Potem je tu še lik duhovnika, ki je krščanskemu nauku prej v sramoto kot v čast, in lik ozkomislečega, zadrtega šolskega ravnatelja, ki skupaj s prav takšnim profesorjem Mariji ukrade nebo. Na nasprotnem bregu je Jakob, edini profesor, ki čuti z Marijo, ki slepim otrokom ne zapira vrat svoje bližine in vidnega sveta. In nekje nad vsem tem lebdi še prelepi avtistični Simon, ki je zaprt v povsem svoj svet in ki na nek način simbolizira bridek paradoks današnje družbe: v času, ko je svet 'globalna vas', ko so stiki s celine na celino vprašanje sekund, lahko rahločuten, nežen človek najde mir le še v hermetični samoti.

Kljub skoraj črno-beli postavitvi značajev se avtor uspešno izogne pastem tovrstnega orisovanja; marsikoga bi (tako v resničnem življenju kot v vlogi pisca) potegnilo v še dodatno poglabljanje vrzeli med dobrim in slabim; v Soncu pa ženske, zlasti babica in Marija, premostijo ta prepad z odpuščanjem in z nešablonskimi dobrimi deli, kot so babičina ljubezen do zemlje in Marijina želja postati pravljičarka in tako posredovati prekrasne svetove, ki so v njej, tudi otrokom.

Hana, z Marijinimi besedami »neupogljiva psihologinja zemlje«, je simbol ženske moči, vztrajnosti, volje in brezmejne ljubezni. Nekoč je za grdo hčerko Vido iskala čudežno zrcalo; leta pozneje za slepo vnukinjo išče čudežno knjigo, iz katere bi se naučila, kako naj nekomu, ki ne vidi, razloži barve. Ker takšne knjige ni, začne Hana pisati svojo. Piše jo z besedami, z dotiki, s pravljicami oziroma z zgodbami o barvah. Nikoli se ne naveliča Marijinih prošenj, naj ji opiše nebo. Ženska brez šol, ki je vse življenje delala na polju in prodajala na tržnici, postane – zaradi ljubezni in predanosti do Marije – umetnica, ki zna Mariji naslikati nebo tako živo, da si ga ta predstavlja mnogo bogatejše kot tisti, ki ga zares lahko vidijo.

Marijina zgodba v resnici sploh ni zgodba o slepem dekletu, temveč zgodba o dekletu, polnem domišljije in ustvarjalnosti, in kot takem 'drugačnem'. Kajti Marija hodi v šolo za slepe, pa vendar je drugačna, je črna ovca šole in internata. Prosveta jo nemudoma označi za težavno in čudaško. Dejansko so najbolj slepi v romanu prav učitelji z ravnateljem na čelu, ki v Mariji ne prepoznajo potenciala, ki v kali zatrejo vsako njeno prešerno in svobodno zamisel, ker se pač ne sklada s stereotipom o poslušnosti otrok (slepih še toliko bolj!), ki v njeni domišljiji, v njenem neskončnem hlepenju po spoznavanju sveta neodvisno in neobremenjeno od slepote, vidijo huliganstvo in prevratništvo. Edini, ki Marijo razume in spodbuja zorenje njenega notranjega sveta, je profesor Jakob. Med njima se splete posebna, ljubeča vez, ki jo, komaj postane vidna za sled pajčevine, začne učiteljski zbor preganjati – tudi z najbolj podlimi strategijami, kot je obtožba Jakoba, da je poskušal Marijo zlorabiti. Takrat mora Marija čez noč odrasti, vzeti nase breme uniformiranosti in se vsaj navzven odpovedati svojemu bistvu, saj ne želi, da bi tudi Jakob postal izobčenec in izgubil službo. Do konca šolanja v sebi pokoplje vse sanje, vso radovednost, domišljijo, ustvarjalnost; in se na videz poslušno pusti voditi po ozki, pusti in trdi poti (ne)pedagoških in učnih ciljev. Ob koncu šolanja se počuti kot zapornik, ki je odslužil kazen, in njena prva pot je pot k pisalnemu stroju, da bi začela pisati pravljice. Takrat z grozo spozna, da so ji besede pobegnile. Predolgo jih je dušila v sebi. Šele ko se znova sooči z ravnateljem in mu pove resnico o tem, kaj so ji on in ostali profesorji storili, ter ga celo udari, ji odleže in mu je sposobna odpustiti. Takrat se vrnejo v njeno dušo tudi vse še neizpovedane pravljice.

Knjiga je izšla pri založbi Morfem.

In ko že mislimo, da nam je avtor povedal vse, kar je mogel, in nam odkril vse neverjetne svetove, ki jih dotlej nismo (ali pa le bežno) poznali, vstopi v zgodbo nekdo, ki je »tišji od tišine, tišji od pohištva, tišji od kamnov«, in Marija spozna, da »zvok najbrž najbolj boža dušo in da je laže biti slep kot pa gluh«. Kljub temu prav zaradi svoje drugačnosti Marija predre to 'avtistično tišino' in doseže svojega varovanca Simona, kolikor ga je pač moč doseči.

Na koncu romana pride še čas za ljubezen. Čeprav je Marija sposobna ljubiti in ni v ničemer podobna svoji materi Vidi in njeni odtujenosti od vsega sveta, se je že zdavnaj odločila, da se ne bo poročila; verjetno zato, da bi si že vnaprej prihranila muke nesrečne ljubezni, kakršno je doživela tudi njena mati, še pred njo pa babica. Navsezadnje pa jo zunanje okoliščine prisilijo, da odpre še to zadnje zaprto okno svojega sveta in se omoži z Jakobom. Njeno ukradeno sonce tako postane najdeno sonce.

V romanu je toliko 'podzgodb', da je nemogoče vsem nameniti vsaj kratek opis. Tu je zgodba o kitih, zgodba o Simonovih starših, starih starših in pradedku, zgodba o Hanini babici in materi, o gospe Valburgi, o splavuši Olgi, o stari Zali z leseno nogo in še in še; tu je neverjetnih stopetindvajset odtenkov modre barve, ki jih ni bil sposoben odkriti videči, temveč slepi človek; je zbir vprašanj, ki jih ne bomo našli v nobenem testu osebnosti ali inteligence, pa vendar bi o človeku, ki bi odgovoril nanje, izvedeli tisto najpomembneje; so dragocene relikvije ljudskih običajev in vraževerja (denimo to, da bo v hišo prišlo pomanjkanje, če bo načeti del hlebca kruha obrnjen k vratom); potem so tu zgodbe o barvah, zgodbe o zemlji in o rastlinah, razmišljanja in spoznanja o svetu in o ljudeh, ki živimo v njem, denimo:

     - Sanje so kinodvorane za vse nesrečne in osamljene.
     - Prispodobe so kot okna z najširšim razgledom, navadne besede pa kot okna z mlečnim steklom.
     - Kdo sem zdaj, ko so moje dlani postale žuljave od mrtvih besed?

V resnici je v romanu tudi pesem. Samo prisluhniti ji moramo. Ves čas nas spremlja nekje globoko pod votkom rdeče niti glavne zgodbe.

Mi zdaj verjamete, da je Ukradeno sonce zgodba vseh zgodb?

Roman za vse, za katere nebo ni samo modro in vesolje ne samo črno.


OCENA: 8/10


 

Naključno iz Kšajtnih

Potopis: Pohod na Peco - V hribe, adijo mestne sence
Rubrika: Potopis
Z urednikom rubrike Kšajtni na vašem najljubšem internetnem portalu sva se dogovorila, da jo 27. 4. 2008 v zgodnjih jutranjih urah...
Fotozgodba: Pot na Uršljo goro - Stran 2
Rubrika: Potopis
Stran 2 od 2RTV oddajnik na Plešivcu (Uršlja gora). Cerkev sv. Uršule in planinski dom na Uršlji gori.Cerkev in pogled na...
Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla (13. del)
Rubrika: Leposlovne objave
Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmislaMnogo zgodb se tako trudi opredeliti čas, prostor dogajanja, natančno navesti...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti