Bajta
Zgodilo se je


OK Fužinar Metal Ravne uspešno zaključil sezono PDF natisni E-pošta
Prispeval Danica Hudrap   
Četrtek, 12 April 2012 14:52

Članska ekipa Odbojkarskega kluba Fužinar Metala Ravne je kljub temu, da se ni vrstila v 1. DOL, dodatne kvalifikacije končala z uspehom, saj so tudi v zadnji tekmi, ki so jo odigrali pred domačimi gledalci, premagali ekipo Krke z rezultatom 3:2. Tekma, ki je bila odigrana v športni dvorani na Prevaljah (zaradi zasedenosti ravenske dvorane), je bila v dvorani, zapolnjeni do zadnjega kotička, saj si je tekmo ogledalo in prišlo spodbujat odlične ravenske odbojkarje več kot 500 gledalcev.

Odbojkarji ravenskega Fužinarja na zadnji tekmi sezone.

Uvodni niz je potekal po Fužinarjevih željah, saj so ga z odličnim začetkom in dobro igro skozi celoten niz dobili na 19 točk. V drugem so bolje zaigrali gostje in kljub borbenosti Korošcev izenačili na 1:1, niz pa se je končal z 20:25. Tudi tretji se je končal v prid Krke 21:25, kar je pomenilo, da gostje ostajajo med prvoligaši.

Kljub neuspehu Fužinarja, pa je bila želja po zmagi še vedno bila prisotna, gostje pa so po dveh osvojenih nizih igrali nekoliko nemotivirano. To pa je pripeljalo do prave katastrofe za Krko, saj so jih igralci Fužinarja popolnoma nadigrali. V četrtem nizu so jim dovolili le 8 točk. V odločilnem petem nizu so odbojkarji Krke ponovno začeli s prvo postavo, a tudi ta ni bila kos razigrani Fužinarjevi ekipi. Po odličnem začetku skrajšanega niza so Ravenčani vodili celoten niz in ga osvojili s 15:9, kar je pomenilo zmago Fužinar Metala Ravne s 3:2.

»Pred sezono je bil cilj članske ekipe preboj med prvoligaško konkurenco. Le-ta cilj ni bil dosežen, kljub temu pa je narejen korak naprej. V kvaliteti dela z mladimi, organiziranosti kluba in v samem položaju ekipe OK Fužinar Metal Ravne, ki se vsako leto vzpne za stopničko ali dve. Le tako bo tudi v prihodnje, vse dokler Fužinar ne postane stabilen prvoligaš in vrne koroško moško odbojko tja, kamor spada, v prvo ligo,« je povedal Mitja Jež, igralec članske ekipe in trener mlajših selekcij.

Za OK Fužinar Metal Ravne so na zadnji tekmi v tej sezoni nastopali Jure Jež, Jernej Prikeržnik, Matej Tomaž, Mitja Jež, Nejc Uršič, Denis Valentan, Jani Knuplež, Jure Kasnik, Blaž Magdič, Žiga Bogataj ter Samo Stravnik pod vodstvom  trenerja Mateja Spanžela.

 
Vsemogočni je postregel s snegom (FOTO) PDF natisni E-pošta
Prispeval Jure Lesjak   
Torek, 10 April 2012 13:28

Na neko noč, ki ji nekateri, vsaj tako se mi zdi, a nisem čisto prepričan, pravijo tudi velika, nas je gospod Vsemogočni kar malo presenetil, za kar se mu iskreno zahvaljujemo in - ne vem, zakaj - ga prosimo odpuščanja. V višje, pa tudi nižje ležeče kraje na Koroškem je poslal porcijo snega. Res je, da je snežilo marsikje, toda obenem spet drži, da je ponekod snežilo kot sredi prave zime.

Podpeca, 8. april 2012

V spodnji fotogaleriji, sicer z rahlo zamudo, saj je sneg povsod že skoraj povsem skopnel, objavljamo fotografije iz Podpece, natančneje z Najbrževega in Štoparjevega. Dve fotografiji (ne bo težko uganiti, za kateri dve gre) sta bili posneti dan potem, torej v ponedeljek zjutraj, na Poljani, od koder se vidita Podpeca in gora Peca. Takrat je bil na koledarju deveti dan malega travna, dan prej pa osmi.

 
Bog vse vidi in vse sliši! PDF natisni E-pošta
Prispeval Klemen Maček   
Sreda, 28 Marec 2012 16:57

Preteklo sredo je v slovenjegraškem kulturnem domu gostoval Tomo Križnar s svojim novim dokumentarnim filmom Oči in ušesa Boga – videonadzor Sudana, pri katerem je sodelovala tudi režiserka Maja Weiss. Ob začetku filma je Križnar obiskovalce opozoril, da namen filma ni uživanje ter zabavanje obiskovalcev temveč predvsem zbujanje zavesti. V filmu je nazorno prikazano trpljenje  prebivalcev, ki živijo na meji med Sudanom in Južnim Sudanom, na področju Darfurja, Nubskega gorovja ter Modrega Nila.

utrinek iz filma Oči in ušesa Boga – videonadzor Sudana

Ker so ti kraji bogati z rudninami ter predvsem z nafto so prebivalci teh krajev obsojeni na nemilost mednarodne skupnosti, ter sudanskega predsednika Omarja Hassana Al Bashirja, ki je po vseh mednarodnih standardih primeren le za v ječo.  Ravno v teh dneh so se spopadi na omenjenih območjih, ki naj bi bili največji, odkar se je julija lansko leto od Sudana odcepil Južni Sudan, spet začeli. Razglasitev neodvisnoti Južnega Sudana, so julija sicer podprle vse svetovne politične elite, ob tem pa so skoraj vsi ignorirali usodo afriških ljudstev, ki so ostala severno od nezadostno definirane meje v mirovnem sporazumu iz leta 2006.

Na omenjenem področju namreč prevladujejo domačini, prepričani v svojo lastno identiteto, česar pa sudanski predsednik Omar Hassan al Bashir ne spoštuje. Pred referendumom lanskega leta, v katerem se je odločalo o odcepitvi juga, je namreč povedal, da do etničnih in verskih manjšin v Sudanu ne bo nobene milosti. Poleg tega, da gre za območje bogato z nafto, ne gre zanemariti tudi tega, da je srž konflikta tudi v boju za zemljo, vodo in uničenjevanju ljudstev, ki želijo ohraniti svojo tradicijo in identiteto. Ravno o slednjem pa priča tudi dokumentaren film Oči in ušesa Boga.

Film je torej krik na pomoč. Ker je Križnar že obupal nad odzivnostjo mednarodnih humanitarnih organizacij ter OZN-a, da bi priskočile na pomoč ter obvarovale prebivalce pred napadi Al Bashirja se je domiselno spomnil, da lahko s pomočjo sodobne informacijske tehnologije (kamer in  interneta) ne le sam posname vsa grozodejstva, temveč predvsem da to »moč« v roke tistim, ki drugega orožja nimajo. Kamere naj bi bile do zdaj še najučinkovitejše sredstvo, s katerim lahko tamkajšnji prebivalci opozorijo preostali svet nase in posnamejo grozodejstva, ki se jim dogajajo.

In čeprav lahko ob gledanju posnetkov mi na drugem koncu sveta, pijemo kavo ali pivo ležerno zleknjeni za štirimi stenami svojih varnih domov, nas tovrstni prizori ne morejo in ne smejo pustiti ravnodušnega. (V kolikor se vam kava vsaj enkrat ne upre v želodcu ob gledanju nasilja, ki se resnično dogaja in ne, ni posneto in spretno zmontirano v nekem »holivudskem« ali »bolivudskem« studiju, potem je morda skrajni čas, da zaradi otopelosti obiščete svojega farmacevta ali psihologa. Že zdavnaj ste namreč izgubili stik s svetom in – sami s sabo!) Seveda pa, Križnar tudi upa, da ob gledanju filma ne bomo ostali samo pri razmišljanju, temveč da bomo poskušali vsak na svoj način aktivno prispevati k spremembam v družbi. Ali kot se je lepo izrazil naš stari znanec Albert Einstain: »Sveta ne bodo uničili tisti, ki počnejo zlo, temveč tisti, ki jih gledajo, ne da bi ukrepali.«

Oči in ušesa Boga je bolj kot film o konfliktnih sudanskih regijah klic na pomoč oz. nekakšno dramilo ter ogledalo občinstvu, predvsem pa mednarodni skupnosti, da se po letih genocida v tej afriški državi končno zgane.  Film umetniško ali oblikovno ne nudi presežkov in morda je ravno zaradi te svoje surovosti še bolj prepričljiv dokument boleče realnosti.

Če si filma še niste videli, si ga oglejte na youtubu.

Več informacij o dejavnostih Toma Križnarja lahko najdete na njegovi spletni strani www.tomokriznar.com. Pri njegovem delu mu je v veliko pomoč humanitarna organizacija H.O.P.E., ki zbira denar za mobilno vrtalno napravo za vodo in za miniaturne kamere, s katerimi staroselci snemajo dogajanje v Nubskih gorah. Po svojih zmožnostih pa lahko pomaga pri nakupu kamer prav vsak izmed nas – za nakup ene takšne kamere je potrebno iz denarnice izvleči 10 evrov ...

 
Taborniki čistili Koroško PDF natisni E-pošta
Prispeval Rok Franc   
Nedelja, 25 Marec 2012 19:11

Plemenita dejanja ločijo dobrega človeka od povprečnega. Pripravljenost do sprememb, pripravljenost pomagati in sloga so skupne lastnosti skupine ljudi, ki je 24.3. pomagala očistiti Slovenijo za lepši svet. Tabornikom Roda koroških jeklarjev se je v tej izjemno plemeniti akciji, na področju občine Ravne pridružilo veliko število prostovoljcev iz Roda severni kurir Slovenj Gradec, Roda pusti grad Šoštanj, društva Sožitje, MFSD Mežiške doline ter OO SDM Ravne. Skupno nas je v občini znotraj organizacije ravenskih tabornikov čistilo 85 ljudi. Ravenski taborniki ostro obsojamo vsakršno vrsto onasneževanja okolja in uničevanja bivalnega prostora ljudi in živali.

Taborniki so cistili po Ravnah.


 
Učenci OŠ Juričevega Drejčka pomagali žabicam čez cesto PDF natisni E-pošta
Prispeval Danica Hudrap, foto: Ana Erjavec   
Petek, 23 Marec 2012 14:06

Prav zares »poseben naravoslovni dan« je potekal na OŠ Juričevega Drejčka. Otroci in učitelji ter ostali zaposleni na šoli so se popoldan dobili v prostorih njihove šole z resnično pomembnim načrtom: »Pomagajmo žabicam čez cesto!«. Veliko radosti, veselja in smeha je bilo v učenkah in učencih, ki so prihajali k »posebnemu naravoslovnemu dnevu«, kajti ne le, da so se učili in spoznavali življenje dvoživk, na ta dan oziroma večer so doživeli še veliko lepega, predvsem novega in zanimivega.

Učenci OŠ Juričevega Drejčka iz Raven v hostlu Punkl.

Zanimiv popoldanski dogodek se je pričel v prostorih šole, kjer je učenke in učence biologinja, mentorica naravoslovnega dne, Romana Finžgar seznanila z življenjem dvoživk. Spoznavali so življenje žab, kako živijo, se razmnožujejo, kako se hranijo, kakšna je razlika med njimi …

Predvsem pa je biologinja in velika »rešiteljica žabic«, ki že leta skrbi skupaj z prijatelji za varno pot žab do vode, mlade spodbujala, kako se otresti predsodkov pred tem, da jih primejo v roko. Zato jim je prinesla tudi dve različni vrsti žabic krastačo in sekuljo. Žabici torej, ki sta najpogostejši v našem okolju in so jim tudi kasneje otroci pomagali čez cesto. Z zanimanjem so ju opazovali, spoznavali razliko, najbolj korajžni pa so ju tudi prijemali.

Ker je bil to res poseben dan in je trajal še v večernih urah, takrat namreč poteka selitev žab, otroci niso prespali doma ampak v mladinskem hotelu PUNKL. Po nastanitvah v sobi in večerji so se odpeljali proti Rimskemu vrelcu, kjer je potekalo preseljevanje oziroma pomoč žabicam čez cesto.

Na pomoč žabam so se odpravili zvečer, opremljeni s svetilkami, odsevnimi jopiči in vedri, kajti pomlad je čas selitev žab, iz zimskih prezimovališč na mrestišča v bližini mlak in drugih voda, kamor dvoživke odložijo skupke jajčec oziroma mreste. Pot do mrestišč je dolga in žabe so velikokrat primorane prečkati cestne odseke, kjer pa jih pogosto dočaka smrt pod avtomobilskimi kolesi. Vse to so se naučili pred tem in z veliko vnemo so se lotili iskanja in pobiranja žabic v vedra ter jih prenašali v ribnik.

V Sloveniji veliko dvoživk pogine na cestah v času sezonskih migracij, predvsem spomladi, ko se odpravijo do najbližje vode, da bi odložile mreste. Zadnja leta je tudi pri nas vedno več akcij, ko ljudje pomagajo dvoživkam, da varno prečkajo cesto.

Prenašanje žabic pa je hkrati tudi enkratna priložnost, da se pobliže seznanite z različnimi vrstami dvoživk ter širšo problematiko te skupine živali. Zato tisti, ki živite v bližini, ne omahujte v teh dneh: v večernih urah ste vabljeni k bližnjim ribnikom, jezerom, vodam, kjer številni prostovoljci pomagajo dvoživkam, da varno prečkajo cesto. Zadoščalo bo, da jih prenesete na drugo stran ceste. Vsaka rešena žaba šteje.

Dvoživke so namreč tudi pomembni "bioindikatorji" (biopokazatelji) stanja okolja, saj populacije zelo hitro reagirajo na različne spremembe v okolju. Zato habitati, kjer je prisotnih veliko vrst in osebkov dvoživk, predstavljajo zdravo in uravnoteženo okolje.

Vse to in še veliko več so spoznali tudi učenci in učenke OŠ Juričevega Drejčka, za njih je bil to poseben, predvsem pa zelo poučen dan, ki jim bo verjetno ostal zelo dolgo v spominu, pa ne le reševanje žabic, nekateri med njimi so tudi prvič prespali od doma.


 
<< Začetek < Prejšnja 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Naslednja > Konec >>

Stran 19 od 137
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti