Bajta
Zgodilo se je


Ponovno asfalt do smučarske koče PDF natisni E-pošta
Nedelja, 01 Junij 2008 23:31

Predvidoma danes bodo dokončali asfaltiranje odseka med Šratnekom in Smučarsko kočo v občini Ravne na Koroškem.

 

Smučarska koča

 

Cesta, ki je bila nekoč že asfaltirana, se je v dolgih letih postopoma ponovno degradirala v makadamsko cesto, kar je verjetno odvrnila marsikaterega turista, željnega lažjega dostopa do nekdaj zelo obiskane Smučarske koče. Obnovo ceste je financirala občina Ravne na Koroškem, še zadnji makadamski odsek pa naj bi predvidoma prekrili danes, ko naj bi potegnili asfalt še zadnjih 100 metrov do koče.

 

Smučarska koča

 

Oskrbnik koče Štern Ernest, ki je nove pridobitve zelo vesel, v zadnjih letih skupaj s sodelavci veliko dela na obnovitvi ponudbe na tej planinski postojanki, z novo cesto pa bo gotovo lažje pritegnil še kakšnega obiskovalca več.

 

Smučarska koča

 

 

 
Prva Bajtina nagradna igra: Rezultati PDF natisni E-pošta
Prispeval Igor Ranc, Foto: Jernej Prodnik   
Sobota, 31 Maj 2008 17:24

Sobota 31. maja se bo brez dvoma zapisala v zgodovino naše in vaše Bajte. V gostilni Lečnik na Ravnah na Koroškem se je namreč odvil zaključni žreb Prve Bajtine nagradne igre. Napetost v zraku je bila neverjetna. Lahko bi jo rezali z nožem ali žličko od kave brez mleka.

 

iPOD in raca
Zdaj veste. Golobi nosijo pisma, galebi ribe, štorklje deca, orli ježe in race Bajtine nagrade. Večni misterij končno razrešen.

Dobili smo se že ob deseti uri. Seveda ni šlo brez zamud nekaterih članov ekipe, ki so od mesta srečanja oddaljeni več kot dvajset kilomterov. Najverjetneje sta bila vznemirjenje in napetost pred žrebom kriva za nepotrebna prerekanja o neobstoječih problemih. Padale so besede: »lolek« v vseh oblikah, »koncept«, »terc«, »drži se teme« in podobno. Klasika.


Za žreb smo uporabili računalnik in program, ki ga je napisal član ekipe. Izjemni programerski dosežek naj bi vzbudil zanimanje pri različnih softverskih magnatih. Računalo je nekje ob pol enajstih zabrnelo. Še zadnji test, požirek grenke kave brez mleka, krajši disput okrog neke neumnosti in že smo bili pripravljeni za zadnji cigaret pred žrebom. Mimo je prišel Šnel Pepi, da bi povprašal če je vse pod nadzorom. Za skrb smo se mu vljudno zahvalili. Neki član ekipe se je na glas vprašal, kako pogosto Pepi čita Bajto.


Šnel Pepi

Žreb, popestren s krajšim kulturnim programom, se je lahko pričel. Pričakovano ni bilo na žreb nikogar, razen ožje ekipe in Bajtinega sodelavca iz Reka grabna. Tik pred žrebom so hostese na prizorišče prinesle vse nagrade. Lični iPod Shuffle, za katerega je nekdo od ekipe mislil, da je bolj zelen. Desetino slovenskih filmov na DVDjih, pri čemer smo oba Kekca podelili skupaj. Knjigo H.P. Lovecrafta Cthulujev klic, za katero je neki član ekipe rekel, da jo je napisal LoveRcraft, drugi pa, da ne ve, kje točno se nahaja.

Hostesam smo se zahvalili za sodelovanje, krajši kulturni program v izvedbi godalnega kvarteta se je kmalu zaključil. Žreb je potekal gladko, saj se računalu ni nič kaj zatikalo. Na koncu smo družno izrazili zadovoljstvo nad samo nagradno igro ter poklicali natakarico, da prinese račun. Dovolite, da končno obelodanimo rezultate:


iPod Shuffle
prejme Lara Piko. Knjigo H.P. Lovecrafta prejme uporabnik iz foruma the Tim. Filme bodo lahko po sistemu, kdo prej pride prej izbira, izbirali: Špela Pačnik, Jernej Ovnič, Jošt Potočnik, Miha Vrečko, Zala Vindiš, Matevž Štern, Robi Jamnik in uporabnica iz foruma shoegal. Dvojno dozo Kekca prejme Matic Karner. Nagrajenci bodo o nagradah obveščeni tudi preko elektronske pošte.

iPOD in Bajta

Vsak nagrajenec ima za hrbtom rezervo, ki prejme nagrado v primeru, da prvo-nagrajenec/ka pokaže odklonilen odnos do nagrade. V izogib pritiskom in grožnjam rezerve ostajajo skrite.

Čestitke vsem nagrajencem, za ostale pa le tolažba – še več jih bo. S še boljšimi nagradami.

 

Več fotografij lahko najdete v Albumu.

 
Po glavni jedi za desert še Ana Pupedan PDF natisni E-pošta
Prispeval Boštjan Jurič, Foto: Jernej Prodnik   
Torek, 27 Maj 2008 01:48

Po plezalni poslastici v Topli so organizatorji nadaljevali z razvajanjem gledalcev. Potem ko smo se po finalni seriji v Topli okrepčali z brezplačnim golažem (pa da ne bo pomote - ni bil brezplačen, ker bi ne bil dober, temveč ker je bil tako božanski, da so si ga le redki izbranci upali privoščiti - hvala kuharici), smo bili pripravljeni na nadaljnje podvige. V kulturnem domu je bila namreč obljubljena razglasitev najboljših s podelitvijo nagrad, po tem pa koncert legendarne pivške bande Ana Pupedan.

Ana Pupedan, Črna na Koroškem

Organizatorji so tudi tokrat ravnali modro; s podelitvijo nagrad in prodajo prešvicanih simbolov v kulturnem domu (več o tem v članku o CCCT tukaj)  so se zasigurali, da bo na koncertu vsaj minimalna baza poslušalcev - to je 11 finalistov. Šalo na stran, koncerta se je udeležila večina plezalcev in prisotnih ob Burjakovih pečeh, seveda pa se jim je pridružilo še nekaj podpornih prijateljev glasbe. In utrujenost vseh prisotnih po napornem dnevu se je po nekaj »led prebijajočih« komadih Pupedanovcev razblinila oz. spremenila v čisto energijo!

Ana Pupedan so pač tak bend, ki s poslušalcem zna vzpostaviti stik in ga potegniti v svojo »igro«, ki jo izvajajo s srcem. Pravzaprav sem osebno imel občutek, da gre pri tej »igri« dostikrat za »poigravanje« s publiko, to poigravanje pa vedno zahteva, da publiko začutiš, da jo razumeš. Na primer: »Aaaa, vidim da ste taki l'udje  da se vam hoče plesasti. Ma pejte pol na hasilsko veselico. Ma sej se hecam. No, tu j'maste zdej en tak pravi nemški walz ...«.


V svojem nastopu so tekom večera preigravali tako rekoč vse glasbene oblike, od ska-punka preko svojega tipičnega etno-rocka, ki mu je včasih primešanih nekaj reggae ritmov (in ki včasih – morda nekoliko tudi zaradi narečja – spomni na skupino Zmelkoow (ali pa obratno, začetki obeh skupin segajo namreč v približno isto obdobje)), pa vse tja do a cappella večglasne izvedbe (dalmatinskih) narodnih.

Skratka, če jim koga ni uspelo ogreti takoj, s(m)o do pavze na sredini koncerta poskakovali že vsi. »Vsi« pomeni približno kakšnih dobrih devetsto manj kot tisoč, kar sicer res ni pretirano veliko, je bilo pa zato vzdušje primerljivo s tistim daljnega leta '69 na ''vudštoku''. Saj je že Adi rekel, da ni važna kvantiteta, temveč kvaliteta. Torej še enkrat več pohvale organizatorjem za posrečeno izbiro benda, čeprav bi se mogoče lahko bolje uskladili z meteorologi, ter koncert izpeljali kar na prostem. Vendar, po jasni noči govoriti je prepozno, hehe.

Za Bajto sem se pred koncertom nekoliko pogovoril s pevcem Ane Pupedan, Simonom, ampak bom najin pogovor tukaj le na kratko povzel, kajti lahko si predstavljate, kako izgleda pogovor med Korošcem in Primorcem; »Serbus, js sm iz Bajte« - »Kuha pravš?« - »Ne, ne, noben ne kuha, gulaž smo pa tut že zmazali« - »Ma si mona, khš'n gulaž?!« - »A zej pa kr Simona, prej si pa reko, da si Simon…«.

Pa še malo zares: Pupedanovci, ki prihajajo iz
Pivke, so eden redkih bendov, ki že od samih začetkov vztrajajo v nespremenjeni »matični« postavi štirih članov. To, pravi Simon, je verjetno predvsem posledica tega, da so med sabo prijateljsko povezani že od malih nog, poleg tega pa to kar počno, počno s srcem in ne zaradi denarja ter do sedaj niso zajadrali v komercialne vode. Pred kratkim so praznovali 15. obletnico delovanja in ob tej priložnosti priredili niz dobrodelnih koncertov (oz. kot me skromno zavrne Simon, je šlo bolj za dva koncerta) na katerih so zbirali sredstva za sanacijo posledic povodnji v Železnikih. V Pivki, kjer je potekal prvi koncert, ki se ga je udeležilo okoli 2000 ljudi, med njimi tudi mnogo »znanih estradnikov«, jim je uspelo zbrati okoli 10.000 »evropejskih soldov«. V četrtek so ta denar na koncertu (oz. kot pravi Simon, »malem pikniku«) razdelili med tri najbolj prizadete družine, s preostankom denarja pa so alternativnemu klubu »KUD ROV« kupili novo ozvočenje, katerega so na četrtkovem koncertu tudi preizkusili.

Ko sem Simona povprašal o Koroški in koroški publiki, je zatrdil, da so le enkrat igrali na Koroškem, in sicer v Ravnah, ampak da imajo od tam zelo pozitivne izkušnje in da smo dobra publika. Seveda sem najprej pomislil, da gre to izjavo pripisati strahu pred besnimi Bajtinimi bralci, če bi prebrali kakšne kritike na svoj račun. Vendar so Pupedanovci dokazali, da so mislili resno (vsaj Simon); ko so se po zaključku rednega dela koncerta po običaju vrnili na oder in odigrali še nekaj poslednjih pesmi. Nato vsi ostali člani benda že malone odšli v backstage, pa jih je pevec zvabil nazaj z besedami: »Ma dejmo j'm zahodest še khšno, ku su tuk dobra publiha«. In je nam niso nič zagodli, temveč so lepo odigrali/odpeli še dve pesmi.   

Če pa ste kdaj v dilemi glede imena Ana Pupedan oz. še kakšnega (npr. Anademski pupevski pulpet), naj povzamem Simona, ki mi je pojasnil razmerje med njimi. Ana Pupedan je neka osnova, matičen bend. Ob njem pa prihaja do različic, ki kot neke vrste projekti nastajajo vzporedno z njim. Ante Upedanten Banda je po njegovih besedah »bratranec« Ane Pupedan, njena akustična različica, ki izvaja povečini priredbe raznoraznih izvajalcev ter narodnih pesmi. In da ne bo pomote, tokrat smo na Koroškem poslušali pristno Ano Pupedan.

Naj bo to vse, saj se z besedami zagotovo ne da vsega opisati. Vsem tistim, ki se dogodka niste udeležili, naj bo pošteno žal, kajti na naslednji CCCT boste čakali še celo leto. Za konec pa se lahko samo pridružim besedam Maše, ki v zaključku svojega članka o CCCT 2008 opozarja, da bi tovrstnih prireditev na Koroškem moralo biti več!

Naj še omenimo, da se je rahlo okajeni organizator koncertov Maks Gregor na rajanju zaklel, da bo Ano Pupedan jeseni zagotovo pripeljal še v ravenski KompleKS in da ga ne glede na vse lahko držimo za besedo. No, pa smo te prijeli, ha!

 

Več fotografij lahko najdete v Albumu.

 
Festival plezanja v Topli PDF natisni E-pošta
Prispeval Maša Čas   
Ponedeljek, 26 Maj 2008 20:48

V soboto, 24. maja, se je izpolnila dana obljuba ČuŽla o organizaciji najatraktivnejšega tekmovanja v skalnem plezanju v Sloveniji, CCCT-ja. Nejc Čuješ in Tomaž Žužel (poročena ČuŽl) sta namreč pred nekaj meseci svečano obljubila, da bosta letos (že drugič) v skalnato osrčje Tople, natančneje v Burjakove peči, poskušala zvabiti čim večje število bolj ali manj mišičastih osebkov, ki bi bodisi poplezavali v skali bodisi poplesavali kasneje na koncertu Ane Pupedan

ČuZIjeva prisega
Slavnostna prisega organizatorskega tima ČuŽl, da BO!

 Kdor je v soboto pričakoval neusmiljeno rivalstvo in krvav boj med sotekmovalci, je verjetno odšel domov zelo razočaran. Kri je tekla samo iz morebitnih prask in odrgnin, ki so nastale v boju s skalo. Tekmovalno vzdušje je namreč na CCCT-ju bolj drugotnega pomena, saj rivalstva med plezalci nikakor ni čutiti. To pa ne pomeni, da niso med občinstvom vladali evforija in vznesena občutja sreče, ko se je kateri od plezalcev pognal proti vrhu smeri v skali.

K temu, z energijo nabitemu vzdušju med navijači pa sta gotovo pripomogla tudi Luka Kotnik z mikrofonom v roki in navitim jezikom ter Max, ki je skrbel za to, da so se lahko tekmovalci s steno spopadli v divjih ritmih svojega najljubšega glasbenega komada. In ko je kateri od tekmovalcev ubral prav posebno plezalno tehniko »zgoraj brez« ter ob tem pokazal očitne rezultate vsakodnevnega uživanja špinače, je bila mera radosti, vsaj za ženski del občinstva, polna. Bi si sploh še lahko želeli kaj več?

V Toplo sem prispela okoli druge ure popoldan, čeprav so se kvalifikacije za finale začele že okoli desete ure dopoldan. Plezalci so imeli do treh popoldan čas, da pokurijo vse nabrane kalorije preteklega tedna ter da unovčijo tudi vse skrite zaloge energije in preplezajo čim več  smeri. Pri tem velja omeniti, da so si preplezane smeri točkovali plezalci kar sami po načelu »fair play«. Število točk pa ni bilo odvisno samo od kvantitete temveč tudi od kvalitete, saj so bile smeri točkovane tudi glede na težavnost.

Že sam sprehod ob steni, pod in med plezalci, je bil nekaj posebnega, saj so ga spremljali najrazličnejši sočni vzkliki, ki  so prihajali od nekje zgoraj. Ker pa je šlo večinoma za vzklike, izreke in zareke tujega izvora, bom na tem mestu navedla njihov slovenski prevod. Slišati je bilo torej  jezne plezalske kletve, ki bi se v prevodu glasile nekako takole:''Tristo kosmatih kuščarjev v skali! '', ''Krščen grif!'', ''Saprabolt al bo držalo al ne!'', ''Šment pa taka šalca!'' in podobne.

Gledalci na CCCT 2008, Topla

 

Te kletve pa so občasno spremljali tudi najrazličnejši komentarji, s katerimi so nekateri plezujoči skušali opravičiti svojo (ne)pripravljenost spopada s skalo. Večina jih je omenjala vpliv lune in pa očitne posledice neprespane noči, ki naj bi povzročile nenadno utrujenost ravno v najtežjem delu smeri, spet drugi so se sklicevali na čezmerno potenje rok in nog, kar naj bi jim onemogočalo trdnejši prijem v skali.

Slišati je bilo tudi tarnanje zaradi bolečin v križu v stilu''pa glih dans! ', padca sladkorja v krvi (organizator ni priskrbel dovolj energijskih tablic) in pa zaradi vpliva čudnega koroškega podnebja, ki naj bi povročilo to da »dans nism v formi«. Seveda, pa se je v soboto našlo tudi par korenjakov, ki so kljub vsem težavam, ki dandanes pestijo plezalce pokazali izjemne gibalne spretnosti in odlično fizično ter psihično pripravljenost, ter tako uspešno priplezali do finala.

V finalu so se pomerili le najbolj vzdržljivi plezalci, ki pa so bili razporejeni v več kategorij. Pri ženskih članicah sta si prvo in drugo mesto razdelili Tjaša Župančič (kot prva) in Iša Marot (kot druga), bili pa sta žal tudi edini predstavnici ženskega spola med tekmovalci (člani). Pri otrocih do štirinajst let, si je zmago priplezal koroški pob Grega Vezovnik, ki si za vzgled jemlje kar očeta, masterja med mastersi (beri veterani), Braneta Vezovnika. Vezi je dokazal, da leta nikakor niso ovira, ko gre za boj s skalo (in to s precej mlajšimi soplezalci). Pri otrocih sta se na stopničke povzpela še Darko Lačen in pa Anja Šerbinek.

Najrazburljivejša tekma se je gotovo odvijala med veterani, ki so se upravičeno preimenovali v MASTERSE in pa med člani, mladeniči na vrhuncu življenjske moči, ki sami zase pravijo, da so ELITA. V elitni kategoriji je zaradi izjemnih sposobnosti in mladostnega videza tekmoval tudi Brane Vezovnik - Vezi.

Najprej so se Mastersi v finalnem poplezavanju pomerili v hitrostnem plezanju po platki, pri čemer so pokazali celo več spretnosti, kot pa kasneje Elita. Do najvišje stopničke je tako (na lojtri) prilezel Robi Jamnik, znan  tudi kot organizator jazz večerov v Kompleksu, drugo mesto je zasedel Branko Maček, tretje pa Lojze Mulec.

V elitni kategoriji pa so se mladci, z mladim po srcu (Vezijem) na čelu, najprej pomerili v izredno težavni smeri Luli, ki je v soboto ni uspelo preplezati nobenemu izmed finalistov. Tej smeri je sledil šprint po platki. Največ navijanja je gotovo požel Vezi, saj je postavil tudi prvi hitrostni rekord, ki pa ga je nato izboljšal Rok Klančnik, najelitnejši med elitneži. Slovenjegradčan, je namreč edini suvereno preplezal zadnjo finalno smer, Kombinacijo in si s tem priboril absolutno zmago. Drugo mesto je pri mladcih osvojil hiperaktivni Jernej Kruder, tretje pa Luka Tamše (prav tako Uršlje gore list). Odlični so bili tudi Gorazd Hren, Miha Britovšek in seveda Brane Vezovnik.

Kot gledalko in predstavnico ženskega spola me je gotovo najbolj fasciniral pogled na mišičasta telesa nekaterih plezalcev, ki so se v skalo podali brez sončno rumene majčke, ki so jo drugače po navodilih oragizatorja Čužla s ponosom nosili udeleženci CCCT-ja 2008. Eden izmed razgaljenih je bil tudi zmagovalec Rok Klančnik, ki pa je bil v ''skalni striptiz'' skorajda prisiljen, saj se je občinstvo skoraj ''steplo'' za njegovo prešvicano majico. Že med Rokovim plezanjem je namreč potekala licitacija, dražba pa se je nadaljevala v Kulturnem domu Črna, ko je majica z vsemi opojnimi vonjavami vred dosegla magično ceno: 400 evrov (srečni kupec želi ostati anonimen).

V Kulturnem domu Črna je po podelitvi nagrad zbrano publiko, ki je zvečer postala še številčnejša, razmigal in obnorel koncert odlične rock zasedbe Ana Pupedan. Kdor se ni prepotil čez dan, je tako dobil odlično priložnost, da vloži svoje energijske zaloge v divji ples, ki je pritegnil še tako neplesoče  posameznike.

CCCT – Cahn Climbing Competition Topla 2008 je bil nedvomno tudi letos dogodek, ki ga lahko brez slabe vesti označimo kot pr(a)vi festivali plezanja in dobre volje; ali kot pravijo ''alpikorjevci'': ''Zmagovalcev je toliko kot udeležencev, saj je prireditev prej namenjena druženju kot pa tekmovanju!''  Organizatorja Nejc Čuješ in Tomaž Žužel pa si gotovo ob tako uspešno izpeljanem dogodku zaslužita resnične pohvale (pohvale pa tudi kuharjem za izvrsten mesni oz. vegi golaž)!

Malo je prireditev na Koroškem, ki bi pustile pri meni tako dobre vtise kot ga je letošnji CCCT. Poleg tega, pa menim, da gre za precej dober primer plodovitega sodelovanja med mladimi iz različnih koncev Koroške, ki jih / nas družijo skupni interesi. Žal, je takih prireditev na Koroškem še vedno premalo, želja po druženju pa ostaja ...

 

Več fotografij lahko najdete v Albumu.

 
Obujanje spominov na Dan mladosti PDF natisni E-pošta
Prispeval Primož Fajmut, Jernej Prodnik, Igor Ranc   
Ponedeljek, 26 Maj 2008 02:35

25. maj je datum, ki za večino današnje mladine nima posebnega pomena. Povsem drugače je bilo v časih Zvezne republike Jugoslavije. V ''bivši'' državi je ta dan pomenil praznik mladine. To je dan, ko se je praznovalo rojstni dan samodržca Josipa Broza Tita, popularno pa je bil imenovan ''Dan mladosti''.

Tina Maze, Dan Mladosti v Črni na Koroškem

Na ta dan so potekale razne športne prireditve in proslave, kjer se je prepevalo in recitiralo. Še posebej je vsakoletno praznovanje zaznamovala Štafeta mladosti oz. Titova štafeta, ki je vsako leto štartala iz drugega mesta in druge republike. Prvič iz Kumrovca, ki je bil rojstni kraj Tita. Potekala je skozi vse jugoslovanske republike in svojo pot zaključila 25. maja v Beogradu.

Na tamkajšnjem stadionu JLA je tradicionalno potekala veličastna prireditev, v kateri je vsako leto sodelovalo več tisoč mladih iz vse Jugoslavije. Eden od njih je na koncu predal štafeto Titu in mu izrekel voščilo za rojstni dan.

Štafeto so lahko nosili le mladi, ki so se izkazali pri učenju, družbeno političnem delovanju ali kot izredni športniki. To je bila velika čast, še posebej za tistega, ki je predal štafeto Vodji. Predajo štafete so spremljali skoraj vsi preko televizijskega prenosa, potekala pa je kar 43 let zapored.

Skozi krajšo predstavitev zgodovine Dneva mladosti je razvidno, da je šlo za pomemben vzvod obnavljanja aktualne oblasti, ki je ustvarjala potrebne rituale ter obrede za utemeljevanje svojih idej ter idealov v družbi. Z dnevom je živela večina ljudi, ki ga je ponotranjila, vzela za svojega in se zaradi njega počutila povezana. Fokalna točka, ki se izkristalizira tudi z datumom obhajanja, je tudi v tem - kot v mnogih drugih primerih - bil druže Tito, čigar uspešno ustvarjen kult osebnosti se drži še dandanašnji.

Z razpadom Jugoslavije je ta dan tiho utonil v pozabo, čeprav bi za aktualni sistem sporočilnost glede bratstva in solidarnosti bila morda celo bolj pomembna. V zadnjih letih pa ponovno pridobiva na popularnosti, ne sicer v takšnem obsegu kot nekoč, vseeno pa se v vedno več krajih po Sloveniji (in tudi bivši Jugoslaviji) na ta dan dogajajo različne športne prireditve za mlade.

Letos se je za organizacijo Dneva mladosti odločil tudi Nogometni klub Peca z ostalimi črnjanskimi športnimi klubi. Sodelovali so še šahovski klub, odbojkarski klub, tekaška sekcija smučarskega kluba, Društvo prijateljev mladine Črna ...

Cel teden je bila glavna tema razgovorov med organizatorji vremenska napoved. Na koncu se je izkazalo, da je bil strah pred morebitno odpovedjo prireditve odveč, tako da se muhastemu vremenu gre (še enkrat) v veliki meri zahvaliti za uspešno izpeljano prireditev. Zgodaj zjutraj je sonce obsijalo nogometni stadion na Pristavi in razen nekaj grozečih oblakov okrog tretje, cel dan prijetno grelo vse sodelujoče.

Prva v sklopu prireditev se je začela že ob pol desetih, ko so svojo zadnjo letošnjo tekmo v rednem delu prvenstva odigrali mladi nogometaši (do 14 let) ekip NK Peca in NK Fužinar. Na koncu so z visoko zmago 6:0 domači upi potrdili drugo mesto na lestvici in uvrstitev v dodatne kvalifikacije za napredovanje v prvo slovensko nogometno ligo.

Po končani nogometni tekmi se je dogajanje razživelo ob igrišču za odbojko na mivki. Turnir v beach volleyu, na katerem je sodelovalo 10 ekip, razdeljenih v dve skupini, je na stadion privabil tudi največ gledalcev.

Naj na tem mestu omenimo, da sistem igranja ni bil klasičen (z dvema igralcema v ekipi), temveč so ekipe sestavljali trije igralci, od katerih je morala biti vsaj ena predstavnica nežnejšega spola. V eni izmed njih se je znašla tudi svetovno znana smučarka Tina Maze, ki se je med premori preizkusila tudi kot napovedovalka. Zagotovila pa nam je, da trenutno o komentatorski karieri še ne razmišlja.

Bolj kot se je predtekmovanje v odbojki bližalo koncu, bolj je postajalo jasno, da bomo v polfinalu videli same znane obraze črnjanske odbojke. Tako sta iz prve skupine napredovali ekipi Kava Bara Urška (Marko Kamnik, Jure Zmrzlikar in Tina Maze) ter Krneki, v drugi skupini pa sta bili najboljši Katastrofa ter Šunka (Matej Kladnik, Blaž Keber in Špela Krašovec).

Ekipa Katastrofa se je po mnenju prisotnih v finale brez večjih težav uvrstila predvsem zaradi treningov na beach volley igrišču v Pliberku. V drugem polfinalu, pravem malem derbiju, pa je po izredno napeti tekmi Šunka na koncu le strla odpor ekipe Kava bar Urška. Ti so na koncu ostali celo brez zmagovalnih stopničk, vendar se njihov glavni igralec Marko Kamnik na to ni preveč oziral. Na kasnejši zabavi v šotoru se je veselo sukal po plesišču in obljubil, da bo naslednjič zagotovo boljše.

V finalu je sledil še drugi obračun med ekipama Šunka in Katastrofa, kot že v predtekmovanju, pa je tudi v finalu zmaga odšla v Plib..., ups. Kakorkoli, Matej Kladnik, med prijatelji poznan tudi kot Helij, je vzrok za poraz pripisal ''kakemu piru preveč'', vseeno pa je zmagovalcem športno čestital za zmago, ki so si jo glede na prikazano povsem zaslužili.

Pri odbojki velja omeniti še, da smo lahko videli tudi vse-žensko ekipo, ki je tekmovala imenom Katja in glede na prikazano si zaslužijo vse čestitke. Definitivno so par klas boljše od drugo-podpisanega pod tem člankom, ki pa se s tem ne obremenjuje pretirano, ker tako gre za nadvse ženski šport.

Medtem, ko se je odvijal turnir, pa so se na stadionu odvijale še druge športne prireditve: tek na rolkah po pristavi pod okriljem (še ene olimpijke) Nataše Lačen, šahovski turnir, rusko kegljanje, tenis, namizni tenis, štafetni tek 4x100 metrov, streljanje enajstmetrovk in še bi lahko naštevali. Nekaj utrinkov si lahko ogledate še med fotografijami, vsekakor pa gre pestrost dnevnega programa pohvaliti. Želeli bi si še kakšnega obiskovalca več, a jih je kar nekaj najbrž ušlo tudi na plezanje.

Zvečer se je na stadionu v sklopu Dneva mladosti odvijal še zaključni koncert, na katerem so glavno vlogo odigrali Farty Animals ter večina igralskega kadra NK Peca. Visok poraz (7:2) proti Mons Claudiusu nogometašev očitno ni prizadel, saj so s petjem bojnih pesmi in praznjenjem klubskih zalog pijače svoj neuspeh vseeno znali primerno ''proslaviti''.

Obisk na sicer lepo pripravljenem prizorišču je bil zelo slab. Razlog lahko iščemo v tem, da bi morala razširjena zasedba Farty Animals začeti igrati že ob šestih, pa je očitno med organizatorji in glasbeniki prišlo do nesporazuma. Z igranjem so začeli šele okrog devetih, ko se je najbrž kar nekaj ljudi prestavilo proti Kulturnemu domu, kjer so igrali Ana Pupedan. Proti koncu večera se sicer je nabralo nekaj več ljudi, še vedno pa o kakšni gneči ne bi mogli govoriti.

Kljub slabemu obisku je bilo vzdušje fenomenalno, za kar se imamo zahvaliti tudi kapetanu NK Peca, katerega najpogostejše besede so bile ''gremo neki spit'', ''na eks'' in ''Peca''. Nekje proti koncu večera so se v šotoru ob glasbeni spremljavi začeli odvijati še neplanirani rokoborski dvoboji, troboji in četveroboji. Da ne bo pomot, boji so potekali v prijateljskem vzdušju, predsednici NK Peca in organizatorki Dneva mladosti, Romani Lesjak, pa kljub temu toplo priporočamo, da te discipline naslednje leto prav tako ne uvrsti na uradni program.

Ena izmed bolj priljubljenih disciplin je bila tudi t.i. ''klizanje'' ter petje navijaške pesmi NK Peca, katere besedilo mi je ušlo iz glave. Do resnih poškodb na srečo ni prišlo, rokoborsko nagrado 2008 pa pobere gospodič Ruža, ki si je po lastnih besedah obnovil poškodbo glave. Zdrava kmečka logika nas sili, da v to vseeno vsaj malo dvomimo, saj si betice ni odškrnil na istem mestu kot poprej.

Na improviziranem plesišču se je vendarle zbralo nekaj pogumnih parov in skupin obiskovalcev, ki so plesali ob železnem repertoarju priredb Farty Animalsov in neke ad-hoc skupine, v režiji basista oziroma kitarista Kingstonov, Dejana Dimeca. Strokovna žirija je dodelila nagrado za najelegantnejšega plesalca večera gospodu Napiju.

Nasploh je večer minil v prijetnem vzdušju, tako v šotoru, kot tudi v klubskih prostorih. Omeniti velja še dve predrzni potezi nekega bivšega igralca NK Akumulator, ki je vzklikal ''Aku, aku, aku!'' ter z gnusom zavrnil povabilo kapetana NK Peca, da ''gremo gledat pokale''. Do nadaljnjega naj bi zaradi ekscesov imel prepovedan vstop v bližino posvečene zelenice.

 

Več fotografij lahko najdete v Albumu.

 
<< Začetek < Prejšnja 131 132 133 134 135 136 137 Naslednja > Konec >>

Stran 133 od 137
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti