Komemoracija ZZB za ohranjanje vrednot NOB (VIDEO) natisni
Prispeval Željko Burica, video: Jure Lesjak   
Torek, 15 November 2011 01:10

Tudi letos je potekala Komemoracija ob dnevu mrtvih za padle in umrle v pregnanstvu v 1. in 2. svetovni vojni. Venci so bili položeni pri Plečnikovem spomeniku v centru Črne, pri obeležju padlim v 1. svetovni vojni in na partizanskih grobovih.

Komemoracija

S svojo udeležbo je sodelovala županja občine Črna na Koroškem Romana Lesjak, pihalna godba Rudnika Mežica, MePZ Markovič Kristl MATO, recitator Tomaž Simetinger in predsednik ZZB za ohranjanje vrednot NOB občine Črna Gvido Jančar. Vsa zahvala gre tudi vsem prisotnim, ki s svojo udeležbo počastijo spomin na padle in trpinčene v boju za ohranitev slovenske besede v teh krajih.

Fotogalerija

Video


Govor Gvida Jančarja, predsednika ZZB za ohranjanje vrednot NOB občine Črna

Spoštovani obiskovalci tradicionalne žalne slovesnosti, hvala, da ste nas počastili z vašo prisotnostjo.

365 dni je hitro minilo od našega lanskega srečanja, zbrani danes se bomo dostojno poklonili spominu na tiste, ki jih ni več med nami. Spomnili se bomo naših ljubljenih, sorodnikov in znancev. Z minuto molka se poslovimo od ljudi, ki so se v prelomnih letih za našo kulturo, besedo in eksistenco borili in žrtvovali svoje življenje, od Maistrovih borcev, padlih borcev NOB, žrtev fašističnega in nacističnega terorja in padlih v osamosvojitveni vojni. SLAVA JIM!

Tudi današnjo slovesnost smo pričeli z zborom praporščakov sredi trga Črne, pred spomenikom mojstra Plečnika. To žrtev borb in zmag je spomenik, po stoj tovariš, spomni se na mrtve. Vse kar veliko je vzkali iz žrtve in ti ki živ si mrtvim si dolžnik. 

Od 1952 leta s tem posvetilom stoji mogočen spomenik, ki je posvečen 104 padlim partizanom, 123 žrtvam nacističnega nasilja, 135 izgnancem v Srbijo in Hrvaško in 221 zaprtim v zaporih, raznih taboriščih in interniranih z območja Črne in Žerjava z okolico. Ob mimohodu na pokopališču se poklonimo padlim borcem za Severno mejo, slovesnost pa nadaljujemo tu na grobišču padlih partizanov, ki je bilo odkrito 1946 leta. Zgradili so ga nemški vojni ujetniki, ki so bili zadržani, da bi z delom pomagali obnoviti razrušeno deželo.

Letos, meseca maja je na grobišče položila venec tudi delegacija Ruskega veleposlaništva. V zadnjem napadu partizanskih enot na Črno, 6. maja 1945 leta je bilo veliko žrtev prav na strani ruskih borcev, ki so prebegnili v partizane iz nemških bojnih enot. Z minuto tišine smo počastili 22 vojakov – partizanov ruske narodnosti.

Tudi letos je z nami MePZ Markovič Kristl – Mato, ki s ponosom nosi ime po domačinu, rodoljubu, pesniku in partizanu, ki je dal svoje življenje za naš lepši zdaj, ker o prihodnosti je težko govoriti. Spremlja nas tudi pihalni orkester Rudnika Mežica, rudarska, knapovška godba, ki ohranja svetlo tradicijo in zgodovino. V letih okupacije je veliko rudarjev, velikih mož in fantov odšlo v partizane.
 
Godba nam odigra žalostinke, pevski zbor odpoje primerne pesmi, izbrane so primerne recitacije in vsi s ponosom in zadovoljstvom prisluhnemo, saj jih razumemo, saj so naše SLOVENSKE.

Slovenske pesmi in slovenska beseda. Vsem, ki so se borili, da lahko brez strahu govorimo in pojemo v svojem jeziku, in vsem, ki so na oltar svobode položili svoja življenja, moramo biti neizmerno hvaležni in smo njihovi dolžniki.

Dolžni smo ohraniti vrednote, za katere so se ti ljudje borili v letih 1941 – 1945. V letih okupacije, najhujšega fašističnega in nacističnega nasilja, je bil slovenski narod obsojen na smrt. Nasilna priključitev ozemlja, raznarodovanje in brutalno nasilje nad prebivalstvom so temeljne značilnosti okupacije na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Že med samo vojaško akcijo, ko so Nemci s svojimi pomagači še osvajali ostala področja države so nacisti v Mežiški dolini že vzpostavili civilno upravo, istočasno pa je na okupirano ozemlje prišla tudi tajna državna policija. Jugoslaviji še ni kapitulirala, ko so že zapirali ljudi v naši dolini. Janka Močilnika iz Žerjava so zaprli 19. aprila 1941 in ga 9. avgusta ustrelili v Begunjah kot prvega talca iz Mežiške doline. Nacistični upravni in policijski aparat je na podlagi pripravljenih smernic takoj pričel izvajati raznarodovalne ukrepe, kot so bili prepoved slovenskega jezika, šolstva in kulture, rasni pregledi, aretacije, zaplembe premoženja in nasilne deportacije ter selitve zavednih ljudi, napredne duhovščine in izobražencev.

Upor na smrt obsojenih, ki se je hitro pričel in naglo širil, ni bil nikakršna avantura zaslepljenih zanesenjakov, temveč naravna človeška pravica in celo moralna dolžnost. Vdanost v usodo pa bi pomenila kapitulacijo pred nečloveškim nasiljem. Goreli so domovi, padali aktivni borci, talci, aktivisti in njih družine, simpatizerji gibanja in druge nedolžne žrtve. Padali in umirali so doma, na bojiščih, v pregnanstvu, v ječah, zaporih in taboriščih. Padali in umirali vsa štiri leta okupacije in NOB – moški in ženske, otroci in starci. Pa niso umirali samo zaradi nacistov, umirali so tudi od domačih ljudi. Na širšem območju Črne in Žerjava ter zaselkov se nahaja več kot 40 spomenikov in pomnikov, ki še danes opominjajo na tisti težki čas. Več kot polovica teh je grobišč, kjer so pokopani borci ali druge žrtve. Ob koncu vojne pa je bila Slovenija, še bolj pa Koroška kot velik kotel napolnjen z bežečimi nacističnimi formacijami in domačimi izdajalci vseh vrst, med njimi tudi nedolžni otroci in družine. Bežali so z Balkana, na Poljani so se odvijale težke borbe, med njimi tudi uradna zadnja bitka druge svetovne vojne na Evropskih tleh. In končno mir. Kupčkanje velesil in gorje poražencev. Povojni poboji, črna pika na čistost NOV v Sloveniji in možnost manipulacij vseh vrst več kot 70 let kasneje.

Na nas je, da opozarjamo in podučimo, da 70 let le ni tako dolga časovna razlika, da bi lahko pozabili vrednote, za katere so nesebično krvaveli borci NOB. Še živijo aktivni borci NOB, še srečujemo ljudi, ki imajo tetovirane številke uničevalnih taborišč. Teh ljudi je žal vedno manj, a so še žive priče. Grozote iz zaporov in ječ pa se še nekateri mlajši živo spominjajo.

Leta 1991 smo nadgradili sanje in po osamosvojitveni vojni postali zares samostojni – gospodarji na svojem. Demokratično smo se odločili da si bomo sodbo pisali sami.

Od lanskega 1. novembra se je zgodilo veliko stvari. Dinamika je bolj naklonjena težavam, človeške vrednote vedno bolj izgubljajo pomen. Na površju sta brez sramu laž in pohlep. V teh dneh, natančneje včeraj 31. oktobra smo počastili dan reformacije. Ne praznujemo ga dalj časa, v mojem razmišljanju pa ima praznik velikanski pomen.

Srednji vek je bil čas teme, a kakor bomo videli tudi čas upanja in sonca; uprl se je Luter, slovenil nas je Trubar, v tistem času popolne nadvlade bogatih nad revnimi, z blagoslovom cerkve. Pri kupovanju odpustkov si bil car, če si imel denar. Ali se nam nekaj podobnega ne dogaja tudi sedaj, v malo drugačni obliki. Odpustke sedaj deli kar država in oblast. Vse več pa je revnih, potlačenih, brez prihodnosti, brez tistega obveznega kančka sonca, ki naj bi na zemljo sijal za vse enako. Nenehne afere, nekontrolirano bogatenje in vedno večja revščina. Slabo gospodarjenje vodilnih svetovnih držav in ljudi pa vse bolj spominja na leto 1933. Mladi nimajo ciljev, droga se vklinja  v naše družine, nestrpnosti do drugačnih je vedno več, neonacizem dviguje glavo.

Končal bom z upanjem. Čas je, da postanemo dovolj zreli in zakaj tudi odgovorni, da bomo rešili krizne situacije, s tem pa odgovornost do soljudi. Do vrednot, kot so spoštovanje, zaupanje, ljubezen in mir in do našega planeta. Brez fige v žepu poglejmo sočloveka v oči in mu zaželimo, kar si najbolj želimo sami.

Hvala vsem nastopajočim in hvala vsem vam, ki ste se udeležili naše slovesnosti.