William Boyd je do nedavnega bil pri nas bolj znan kot pisec filmskih scenarijev kot pa književnik, navkljub temu, da je prejel že kar nekaj odmevnih nagrad. Delo Katerokoli človeško srce, ki je prvi Boydov v slovenščino prevedeni roman, je na dobri poti, da to percepcijo spremeni.

Skorajda 500-stranski knjižni zalogaj je napisan v obliki dnevniških zapisov. Avtor dnevnikov je fiktivni lik Logan Mountstuart, ki ga Boyd postavi v realni zgodovinski čas in med (večinoma) realne ljudi. Mountstuartovo dolgo (1906 – 1991) in pestro življenje je razdeljeno na več dnevnikov, ki jih je pisal z daljšimi ali krajšimi prekinitvami vse od leta 1923 dalje. V svojem življenju je doživel marsikaj: bil je študent na Oxfordu, pisatelj, terenski novinar med špansko državljansko vojno, vohun med 2. svetovno vojno, ujetnik v Švici, prekupčevalec umetnin v New Yorku, učitelj v Afriki, radikalni levičar in nazadnje upokojenec v Franciji, ob tem pa je prepotoval domala celotno Evropo.

Lik Logana ravno zaradi uporabe forme dnevnika ob interakciji z velikimi imenimi zgodovine kot so Pablo Picasso, Virginia Woolf, Ernest Hemingway in drugi ne deluje kot tujek, kajti ravno forma dnevnika je tista, ki preko intimnih zapisov najbolj približa posameznika in njegovo življenje bralcu ter ga s tem naredi verodostojnega. Edino dnevnik, pisan tako kot teče naše življenje, je forma, ki dopušča odkrita presenečenja, nevednosti in spremembe v mišljenju ter je kot tak tudi najboljša izbira za Boyda, saj le tako lahko ustvari človeka, ki ga oblikujejo vsakodnevne naključnosti.

Zgodba Loganovega življenja teče skorajda čez celotno 20. stoletje, ob tem pa je Loganov pogled na te dogodke vendarle izrazito subjektiven. Tako se nekaterih prelomnih dogodkov komaj dotakne, spet drugim, ki se kasneje pokažejo za nepomembne, posveča veliko pozornosti. Boydu je uspelo ustvariti človeka, ki nima ene same zgodbe, še manj pa vseskozi istih načel. Pri Loganu gre  namreč za preplet jazov “Dnevnik pišemo, da ujamemo zbirko jazov, ki nas kot posamezna človeška bitja sestavlja.” in tudi njegov karakter se spreminja, kar ga dela realnejšega in bralcem dojemljivejšega za identifikacijo.
 
Kako uspešen je Boyd s temi manevri namišljene resničnosti pravzaprav kaže neka druga njegova knjiga, ki pa ni popolnoma izolirana od te. Leta 1998 je namreč Boyd uspešno potegnil za nos domala celotno umetniško srenjo, ko je napisal in izdal knjigo o neobstoječem umetniku Natu Tatu ter zraven dodal še nekaj njegovih “najdenih” del. Krinka je uspela, njegova dela so bila razstavljena v newyorški galeriji, kritiki so hvalili na novo najdenega umetnika,  ugledni časopisi pa so pisali o njem. Čez en teden, ko se je razvedela resnica, je vse utihnilo. Vsi so dejali, da so vedeli, da je šlo za šalo.

V naddoločni in fragmentarni dnevniški pripovedi se nam Logan razgali skorajda do obisti, a na koncu vseeno obdrži nekaj skrivnosti, kajti drugače tudi ne more biti. To nakazuje tudi uvodni citat Henrya Jamesa: “Nikoli ne reci, da veš prav vse, kar skriva katerokoli človeško srce”.

Vsekakor gre za mojstrovino Williama Boyda, ki se med drugim izkaže tudi kot izjemno dober poznavalec polpretekle zgodovine in njenega kulturno-socialnega utripa. Knjiga, ki bo na vas pustila pečat in ob kateri vam zagotovo ne bo žal, da ste jo vzeli v roke in prebrali.

Ocena: 8.5/10