Bajta Kšajtni Knjiga Thomas Bernhard - Sečnja : Razburjenje (1986)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Thomas Bernhard - Sečnja : Razburjenje (1986) PDF natisni E-pošta
Prispeval Gašper Bivšek   
Sreda, 17 December 2008 00:00

Thomas Bernhard - Sečnja : Razburjenje (1986) Človek, ki so ga za časa njegovega bivanja »klicali« neizprosni zmerjevalec vsega avstrijskega, onečejevalec gnezda, avstrijski Beckett in sovražnik ljudi, človek, ki je ob neki priložnosti izjavil, da bi bila Avstrija čudovita dežela, če v njej ne bi bivali Avstrijci (s to in podobnimi izjavami je prišel tudi v konflikt z preminulim Jörgom Haiderjem), nič manj znamenit ni njegov stavek »Mi smo Avstrijci, mi smo apatični; mi smo življenje kot nizkotna nezainteresiranost za življenje«; Thomas Bernhard (rojen leta 1931), pisatelj katerega koraki so pogostokrat prestopili mejo norost-genialnost oziroma to mejo izničili.

Lahko bi rekli najzanimivejši književnik avstrijskega (mogoče celo nemško govorečega) prostora po drugi svetovni vojni, mislec (uničevalec), iskrenež (kreator), neizprosni kritik, ne samo avstrijske stvarnosti, ampak svetovne stvarnosti, degradiranega sveta, tonečega v neizogiben propad, sveta v bolezenskem stanju. Individualist in samotar, ki je celo življenje izpisoval eno zgodbo, zgodbo svojega življenja. Njegova brezpogojna predanost literaturi in mislim kot poglavitni gonilni sili ter hlastanje po perfekciji, ki limitira v obsesijo, umetniška moč in avtopoetičnost literarnih zapisov, vse to ga dela enega največjih evropskih pisateljev zadnjih desetletij. Vrednost njegovih, vsaj v poznejšem obdobju napisanih, del pa bo najverjetneje samo še naraščala.

Svojo literarno pot je začel  kot pesnik. Po treh izdanih pesniških zbirkah (ki niso doživele posebne odmevnosti), je presedlal na prozo in leta 1963 izdal svoj blasfemični romaneskni prvenec Zmrzal (der Frost) s katerim je dodobra razburkal takratno Avstrijsko literarno občinstvo in kritiko. Zatem je vsako leto do svoje smrti (1989) napisal vsaj eno knjigo na leto. Poleg proze je pisal tudi dramatiko (več njegovih del je bilo uprizorjenih tudi na slovenskih odrih, prav v teh dneh Moč navade – 9., 15., in 18.12.2008 SNG Drama). Tudi provokativnost nekaterih njegovih dram je mnogo ljudi spravila v bes. Nekaj predstav je bilo odpovedanih, aplavz ob koncu drugih se je sprevrgel v žvižgajoče negodovanje. Njegova ostra kritičnost je oplazila vse segmente avstrijske stvarnosti, od politike do umetnosti, od cerkve do nikoli izkoreninjene nacionalsocialistične »ljudskosti«… Njegov največji dosežek pa je zagotovo popolnoma avtobiografska serija romanov Klet (der Keller), Otrok (das Kind), Vzrok (die Ursache) in Dih (der Atem); vso paradoksalnost Bernhardovega umetniškega ustvarjanja pa kaže roman Sečnja s podnaslovom razburjenje. Na tem mestu je treba tudi omeniti tudi filozofske temelje Bernhardove literature. Bernhardov cilj ni ustvarjanje navideznih svetov, ne gre mu za mimezis (posnemanje stvarnega sveta), temveč za poesis, za lastno artikulacijo in ustvarjanje sveta, za lastno resnico o svetu kot eno med mnogimi resnicami. S tem se naslanja na Nietzschejeve izjave, da ni dejstev, temveč so samo interpretacije. Drugi temelj je Solipsizem, ki kar vre iz njegovih izjav : »resnica je neumnost«, »resnic je pač toliko, kolikor ljudi zazna kakšno stvar« (v pogovoru s Kurtom Hofmannom)  ali »Vse kar je subjektivno je seveda narobe. Nikoli nisem rekel, da je karkoli sem napisal  prav.« (Monologe auf Mallorka).  Za svoja dela je prejel vse pomembnejše avstrijske književne nagrade in veliko evropskih, še več jih je zavrnil, zaradi gnusa nad bliščem in gnusa do kulturne srenje svoje dežele; skratka zaradi gnusa vsega kar je (bilo) avstrijsko in kar je skozi celotno literarno kariero brezobzirno napadal.

V romanu Sečnja opisuje dunajsko umetniško druščino med slavnostno večerjo na katero je bil povabljen. Celotno dogajanje se dogaja v nekaj sobah (strašno omejen prostor) in je strnjeno na kratek časovni interval (3-4 ure), tekst je neprekinjeni monolog v ustvarjalčevi glavi, neprekinjeno in monotono nizanje besednih krogov okoli solidnega jedra (ki je on sam). Veliko je ponavljanj besed in celotnih stavkov, ponavljan misli, kar nas bralce (posebno, če smo dovzetni) dobesedno posrka vase in se na trenutke zazdi povezanost z možganskim delovanjem pisatelja skoraj že pregloboka, nekako hipnotična in utesnjujoča, kar je čudovit učinek Bernhardovega romana; občutek, ki ga sam pri drugih pisateljih le redko ujamem. V besedilu ni odstavkov, kar še (tudi vizualno) povečuje perfektno zgoščenost (enovitost) h kateri je pisatelj težil – večkrat je za način svojega pisanja uporabljal izraz dichten, kar pravzaprav pomeni pesniti oziroma zgoščevati. Prav ta izraz dichten najbolj ustreza načinu pisanju Thomasa Bernharda.

Opisovana dunajska umetniška (malomeščanska) druščina, ima za podlago povsem realne osebe. V  enem izmed glavnih protagonistov romana Auersbergerju se je neizogibno in nezmotljivo prepoznal komponist Lampersberg, ki je na dunajskem sodišču dosegel, da je to izdalo odlok, po katerem je morala avstrijska policija knjigo odstraniti s polic avstrijskih knjigarn, s tem pa je do pravega izraza prišel podnaslov romana Razburjenje kar dokazuje genialnost Bernharda. V odgovor na to dejanje avstrijskih oblasti je Bernhard za sedemdeset let prepovedal uvoz svojih v Nemčiji tiskanih knjig ( založba Surkamp) v svojo rodno Avstrijo. Podnaslov Razburjenje hkrati označuje stanje v katerem prvoosebni pripovedovalec z močnimi avtobiografskimi potezami ob doživljanju tako imenovane umetniške večerje, brezobzirno analizira sebe, svoje nekdanje umetniške prijatelje (dobesedno do kosti in še dlje), dunajski Burgteater in njegove igralce in nasploh življenje v njegovi absurdni  in groteskni dimenziji. Značilno za Bernhardovo tematsko obsedenost s smrtjo je, da je vzrok, ki je potek stvari uravnaval tako, da je prvoosebni pripovedovalec znašel na večerji (čeprav si tega ni želel), ravno smrt, celo samomor skupne dolgoletne prijateljice Joane. V Bernhardovih zajedljivih, brezobzirnih in grotesknih tonih odkrijemo moralično kritiko nepristnega in plehkega bivanja s stališča globoke in pristne eksistence, kakršna bržkone ni mogoča, vendar je vseeno treba k njej težiti.

Sečnja je literarna mojstrovina, ki kaže vso paradoksalnost Bernhardovega ustvarjanja. Za trdnostjo izrazov(mišlenja) se čuti krhkost, mehka občutljivost, za smrtno resnostjo se skriva humor (čudovit in bister humor), za trganjem vsega in vseh se skriva ljubezen, ljubezen do vsega in vseh. Za njegovim poglabljanjem v fragmente zaznamo težnost po celovitosti in enosti.

Ob koncu je seveda treba pomisliti na aktualnost in pomenskost Bernhardove sečnje v današnjem kaotičnem času paranoičnega anarhokapitalizma, v katerem je stopnja splošne zaslepljenosti, glede na vse možnosti videnja, grozljiva in vsega skupaj ne moremo imenovati drugače kot zmagoslavje egoizma in sebičnosti nad naravnim racionalizmom. No, mislim, da je Bernhard kot avtor še kako aktualen, o tem se mi zdi niti ni treba izgubljati preveč besed. Manjka nam kritike in še bolj nam manjka samokritike. Z vso resnostjo pa se sprašujem, kaj (če grotesknost sploh lahko gre tako daleč, brez da bi prešla v drobnjakarsko malenkostnost) bi o tem »evolucijskem« sranju današnjega stanja družbe (ki se celo imenuje globalna, ki se drzne imenovati globalna, in v bistvu je globalna v izkoriščanju)  napisal Thomas Bernhard. V enem izmed intervjujev v sredi sedemdesetih let je dejal »Zakaj opisovati naravo, saj naravo vsak pozna, naravo vsak vidi!«, vendar ali jo res! Ali bi on sploh prepoznal?

Vsekakor knjiga, ki jo, če jo, prebereš večkrat.

 

Ocena: 9.5/10

 

 

Naključno iz Kšajtnih

Lawrence Schimel: Sosedje in prijatelji (2008)
Rubrika: Knjiga
V času, ko duhove – zlasti tiste inkvizicijske – buri Modrijanova slikanica In s Tango smo trije, ki s svojo vsebino...
Danny Boyle - Slumdog Millionaire (2008)
Rubrika: Film
What can a slumdog possibly know? Se v uvodni sekvenci filma Slumdog Millionaire britanskega režiserja Dannyja Boyla sprašuje zasliševalec Jamala, dečka...
Klavdija KIA Zbičajnik - izbrane pesmi
Rubrika: Leposlovne objave
1. VRANA haibun Razum si je opasala v kričeči glas. Razum, ki ji je pomagal preživeti,ker življenje je strog in krut učitelj. Zlepa...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti