Bajta Kšajtni Ostalo Potopisi in foto-pisi Potopis: Iz Ljubljane do Prage, Berlina, Amsterdama in Pariza - 4.del

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Potopis: Iz Ljubljane do Prage, Berlina, Amsterdama in Pariza - 4.del PDF natisni E-pošta
Prispeval Lucija Kac   
Nedelja, 28 Marec 2010 16:56

Četrti del - Pariz

Pa sem že pri zadnjem izmed štirih delov naše dogodivščine. Hitro je minilo in čakal nas je le še Pariz – čeprav sem pred tem tam bila že dvakrat, sem se ga veselila. Pariz je po mojem mnenju pač mesto, ki te vedno znova očara. Poslovile smo se torej od Amsterdama in se podale na vlak za Pariz – seveda tudi tu ni šlo povsem gladko, morale smo namreč prestopiti, pri čemer je bilo časa za prestop 5 minut, perona pa, jasno, narazen. Tekle smo in ko smo zagledale vlak, skočile nanj, res v zadnjem hipu, saj je naslednji trenutek že zapiskalo in odpeljali smo se proti Parizu.

Kar hitro smo prispele v francosko prestolnico in se znašle na ogromni železniški postaji, z napisi v francoskem jeziku, a z upanjem, da bo vsaj osebje govorilo angleško. Glede na izkušnje smo tudi tukaj zdaj prvo šle do okenca kupiti karte za domov (resnično te izuči za vedno) in z veseljem ugotovile – punca na okencu govori angleško! Dobro, ko smo rekle, da želimo karto do Salzburga, je odkimavala z glavo in nas tako malo prestrašila, vse zaradi tega, ker je mislila, da je Salzburg nemško mesto. Ko smo ji pojasnile, da želimo v »Salzburg, Austria«, smo dobile karte, stopile stran od okenca in se vprašale, kaj sedaj.

Park Eifflovim stolpom

Celotno navodilo, ki smo ga za pot do hostla imele je bilo: 1 Rue Borrome (kjer se je nahajal naš hostel – Aloha) – ok, jasno nam je bilo, da je to ulica, ko pa smo pogledale zemljevid, smo ugotovile, da je očitno premala, da bi bila prikazana med vsemi tistimi cestami, cesticami, ulicami, uličicami, ki povezujejo Pariz. Stopile smo do okenca, kjer smo se nekaj časa trudile, da bi gospe na drugi strani razumljivo povedale, katero ulico moramo najti – seveda, neuspešno. Zato sem pristavila telefon k okencu, da je lahko gospa sama prebrala in že nam je natisnila zemljevid, dala ustrezne karte za podzemno in nas napotila k pravemu izhodu. Olajšanje.

Potopis: Iz Ljubljane do  Prage, Berlina, Amsterdama in Pariza - 4.del <br /> Potopis: Iz Ljubljane do  Prage, Berlina, Amsterdama in Pariza - 4.del <br /> Potopis: Iz Ljubljane do  Prage, Berlina, Amsterdama in Pariza - 4.del <br />

Presenetljivo smo se kar znašle v mreži vseh podzemnih povezav in tako že v prvem poskusu prišle do prave postaje ter nato do hostla. Odločile smo se, da si privoščimo malico, nato pa si gremo ogledat prvo znamenitost – kaj drugega kot Eifflov stolp. Živele smo precej blizu, tako da smo se do Eiffla podale peš (sicer pa je bilo za nami že toliko kilometrov hoje, da nam tudi ogromen Pariz ni bil velik zalogaj). Že, ko smo ga zagledale v daljavi, smo se navdušeno slikale, potem ob prihodu na vrh (ko smo prehodile stopnice in se pošteno zapihale) pa smo predvsem uživale v razgledu. Pariz na dlani – res lepo. Ob ograji je bila neverjetna gneča, vsi so kazali na največje znamenitosti po Parizu, se fotografirali, pili šampanjec...

Razgled s stolpa

Slišati je vse jezike in tako smo ob strmenju v daljavo tudi me zaslišale znano govorico – dva Slovenca, ki sta nas zaprosila za fotografiranje. Prav fino je bilo po skoraj štirinajstih dneh srečati Slovence. Malo smo poklepetali, nato pa smo napravile še zadnje fotografije in se počasi odpravile navzdol – moram povedati, da mi je bolj fascinanten kot sam razgled po Parizu (imam pač rada zelenje in ne beton kilometre in kilometre naokoli) sprehod po stopnicah in nato pogled na stolp, ko ležiš v travi bližnjega parka. To so bili trenutki, ko sem zares najbolj uživala.

Po Eifflu smo bile pošteno utrujene, pa tudi dan se je bližal k koncu. Tako smo se podale v hostel, z upanjem na prijeten tuš in nato klepet v pižamah. Dobro, tuš je bil, ampak vse kaj drugega kot prijeten. Bil je umazan (opazile smo, da so v Parizu ljudje manj čistili za sabo) in predvsem tako majhen, da ob morebitni klavstrofobiji ostaneš zunaj, ne glede na to ali si čist ali pač ne. Kaj kmalu smo tudi ugotovile, da je nasploh ta hostel proti prejšnjim izredno slab – recimo, nikjer razen na recepciji niso delovale »štekdoze«, baje zaradi varnosti. Tako smo bile prisiljene telefone in fotoaparate polniti tako, da smo jih za kakšno uro pustile v recepciji in jih nato šle iskat. Bedarija. Je pa res, da je celotna električna napeljava po hostlu izgledala kritična. Tako da – vsaj elektrika nas ni stresla.

Katja in Zala v Luksemburškem parku

Zjutraj smo se odpravile na zajtrk (o kakovosti katerega niti ne bom izgubljala besed), nato pa proti Louvru. Tudi v ta muzej sem se podala že tretjič in tudi v tretje me ni uspel fascinirati. Je pa bilo pozitivno to, da je za študente EU ogled zastonj, tako da vsaj denarja nisem zapravljala za že dvakrat videno Mona Liso (edino, kar se mi zdi vredno ogleda – ja, verjetno zaradi publicitete). Tako smo od začetka precej pozorno gledale vse slike, nato pa vedno hitreje in hitreje hodile skozi, kar se je zdelo, tisoče hodnikov. Kmalu smo prispele do Mona Lise – kjer je bila tudi največja gužva, kdo bi si mislil – se poslikale (ja, smo pazile, da nismo uporabljale blica) in odšle proti izhodu.

Louvre

Nekako me je ponovno bolj navdušila okolica objekta ter njegova zgradba kot sama vsebina. Po krajšem premoru smo se podale po Elizejskih poljanah proti Slavoloku zmage. Prijeten sprehod in pompozna zgradba (bojda največji Slavolok zmage na svetu). Obvezno slikanje, uživanje v razgledu in jasno, počitek. Naj na tem mestu povem, da smo po več kot desetih dneh potovanja bile že pošteno izmučene. Prepričana sem, da bi se lahko pred menoj pojavila možnost, da grem zastonj še nekam, pa je ne bi sprejela. 4 mesta v 14 dneh – precej naporno.

Pred Slavolokom zmage

No, zatem smo se podale po, verjetno, »najdražji« ulici v Parizu. Trgovine z vsemi predragimi znamkami, hoteli, v katerega najbrž nimaš vstopa, če na sebi nimaš par tisočakov vrednih oblačil in limuzine z ljudmi, ki izgledajo kot z naslovnic revij. In dejansko smo potem videle eno osebo iz naslovnic revij – Lindsay Lohan.

Izložba v Parizu

Ravno takrat se je namreč nahajala v Parizu, bivala pa je ravno na tej ulici. Pred hotelom se je zbrala gruča ljudi in tudi mi smo se ustavile ter počakale to slavno in škandalozno punco. Ob pogledu nanjo sem se dobesedno zgrozila – verjamete ali ne, v živo je še precej bolj suhcena kot sicer.

Pročelje hotela, iz katerega je kasneje stopila Lindsay Lohan

Za zadnji dan smo si pustile precej manj naporno pot – šle smo do cerkve Notre-Dame, v staro knjigarno Shakespeare and Company (neverjetna zbirka rabljenih knjig, tja definitivno še grem, ko bom naslednjič v Parizu), v Latinsko četrt, kjer smo poskusile slavne palačinke in se sprehajale po trgovinicah s spominki.

cerkev Notre dame

Na tem mestu me je že pošteno skrbelo, da vseh nakupljenih stvari ne bom spravila v sicer ogromen nahrbtnik. Ampak na srečo so bili strahovi odveč – zvečer, ko sem se pripravljala na odhod domov, ki nas je naslednji dan čakal, sem vse spravila v nahrbtnik in samo še upala, da se moja hrbtenica med potjo do vlaka ne vda pod težo tovora. In, na srečo, se ni.

Pariz

Bilo je jutro, me pa na vlaku za Salzburg. Bile smo že precej nestrpne in željne vrnitve domov. Potovanje je bilo krasno, a vseeno precej dolgo in naporno, plus hrepenenje po tistih, ki so nas čakali doma, je bilo že ogromno. Tako smo odštevale ure do prihoda na salzburško postajo, kjer sta nas čakala moj fant in naš kolega (vlak je sicer šel za Celovec, pri čemer se obema še enkrat opravičujemo za daljšo pot kot je bilo potrebno - smo pozabile pogledati, ko smo kupovale karte).

Potopis: Iz Ljubljane do Prage, Berlina, Amsterdama in Pariza - 4.del <br /> Potopis: Iz Ljubljane do Prage, Berlina, Amsterdama in Pariza - 4.del <br /> Potopis: Iz Ljubljane do Prage, Berlina, Amsterdama in Pariza - 4.del <br />

Sprejem s slovensko zastavo nas je vse presenetil in nadvušil – sicer smo bile še v Avstriji, a občutek je bil kot da smo že doma. In kmalu smo bile. Polne novih poznanstev, izkušenj in spominov. Na takšno pot se še podamo – a, vsaj jaz, še kakšen mesec ne bom hotela na vlak ali v hostel.

 

Naključno iz Kšajtnih

Strip - Otroci pazljivo
Rubrika: Ostalo
STRIP - OTROCI PAZLJIVO
"Vse poti vodijo v Rim" ...
Rubrika: Potopis
... je vsem znan, sicer že rahlo obrabljen stavek, toda ob nekaterih priložnostih še vedno akutalen in veljaven. Tokrat mu moramo...
Dijaki beremo: Albert Camus - Tujec (1942)
Rubrika: Knjiga
Albert Camus, rojen leta 1913 v Mondoviju, Alžiriji, avtor esejev Narobe in prav (L'Envers et L'Endroit), Svatovanje (Noces), Poletje (L'Été), reportaže...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti