Bajta Kšajtni Ostalo Potopisi in foto-pisi Potopis: Iz Ljubljane do Prage, Berlina, Amsterdama in Pariza - 2.del

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Potopis: Iz Ljubljane do Prage, Berlina, Amsterdama in Pariza - 2.del PDF natisni E-pošta
Prispeval Lucija Kac   
Ponedeljek, 23 November 2009 12:00

Drugi del - Berlin

Prvi vtis v Berlinu je bil precej lepši kot tisti v Pragi – predvsem na račun železniškega osebja. Ugotovile smo, da so v Nemčiji ti veliko bolj prijazni, pripravljeni pomagati in posledično pustijo boljši vtis kot Čehi. Tako smo z malo pomoči hostel našle precej hitro, odložile nahrbtnike in se podale na prvi sprehod po Berlinu, kjer smo preživele naslednje tri dni. Vsaj meni od začetka Berlin ni bil kaj posebnega, pač še eno veliko mesto. Kot pa se je kasneje izkazalo, je precej bolj vznemerljiv kot so kazali prvi občutki. Prvi dan v Berlinu smo počele nekaj povsem ženskega – hodile po trgovinah. In ja, uživale smo v tem. Dejansko so trgovine založene z mnogo izdelki, ki jih pri nas ni mogoče kupiti in tako pravi raj za raziskovanje (videle smo tudi rumen paradižnik in oranžno papriko).

Oranžna paprika
Omenjena oranžna paprika

Na tej točki smo se kar naprej jezile, zakaj je to šele drugo mesto (kar je pomenilo, da moramo paziti, da nam ostane dovolj denarja še za ostali dve mesti in seveda odhod domov). Po raziskovanju trgovin, smo se tisti dan vrnile v hostel, malo spočile, odšle na pijačo in nato seveda na zaslužen počitek (za nami je bila kot že povedano neprespana in precej stresna noč v Pragi). Da ne pozabim, ta dan je prišlo v Berlinu tudi do manjšega preplaha. Bil je četrtek, v nedeljo pa so bile napovedane volitve in Al Kaida naj bi zagrozila z bombnim napadom na železniško omrežje. Naj povem, da je tudi nas kar malo prijel strah, ko smo videle vso policijo in dejstvo, da je največja nevarnost ravno za soboto, ko smo morale mi na vlak proti Amsterdamu (na srečo, se ni zgodilo kaj in naša pot v Amsterdam ni bila otežkočena, vsaj ne zaradi Al Kaide).

Že v Pragi smo videle oglas za ogled Berlina s kolesi, ker se nam je to slišalo zelo zanimivo, smo se odločile, da se podamo do zbirne točke in raziščemo kako takšen ogled izgleda. Ko smo prišle do TV stolpa, kjer je bilo mesto srečanja, smo tam zagledale ogromno gručo ljudi. Postavile smo se zraven njih in kmalu za tem nas je ogovoril eden izmed vodičev, katerega energija je bila neverjetna. Tako smo že pred začetkom ogleda bili povsem navdušeni nad dogodivščino, ki nas je čakala za tisti dan. Organizatorji so nas po kratkem nagovoru povabili, da si izberemo vsak svoje kolo in se v skupinah po dvajset ljudi pridružimo posameznemu vodiču.

Tako smo mi tisti dan preživele zraven Angleža, ki se je pred petimi leti preselil v Berlin, ker ga je le-ta ob obisku tako očaral. Po njegovi predstavitvi, smo morali še mi povedati, od kod prihajamo – večina je prihajala iz Anglije, Avstralije ali Amerike, nato pa še en Šved in mi tri Slovenke. Ko smo povedale, da smo iz Slovenije je kar nekaj ljudi navdušeno prikimalo in povedalo, da so tam že bili in da je izredno lepo. Tudi vodič  je dejal, da je bil čez poletje v Sloveniji in je le-ta res lepa.

No, po kratki predstavitvi vseh udeleženih smo se usedli na kolesa in se odpeljali proti vsem večjim znamenitostim v Berlinu. Ustavili smo se pri kipu Engelsa in Marxa, pri dveh identičnih cerkvah, ki jih je Hitler dal zgraditi, eno za Nemce in eno za Francoze. Ta del je bil zame malo manj zanimiv, kaj kmalu pa so sledile tiste bolj zanimive točke. Najprej je bila to ploščad, na kateri so Nacisti zažigali knjige v drugi svetovni vojni – v spomin na to so naredili prostor pod ploščadjo, v katerem se vidijo prazne police, kot opomnik, da so bile knjige in z njimi mnogo odkritij uničene.

Prazne police
Prazne police v spomin na nacistično uničevanje knjig

Nato smo se odpeljali proti Checkpoint Charlie točki, ki kot vam je najbrž vsem znano, predstavlja prehod med vzhodnim in zahodnim delom (oz. med sovjetskim sektorjem in »odrezanim« ameriškim, britanskim in francoskim delom) včasih razdeljenega Berlina, kjer so lahko iz enega v drug del prehajali vojaki in veleposlaniki. Na tej točki imajo Berlinčani v spomin še danes postavljeno nekakšno stražarnico in nekaj stražarjev (ki so jo v spomin postavili leta 2000), ki se s turisti tudi slikajo. Najbolj ganljiv del te točke so razstavljene slike in zgodbe ter celotna zgodovinska dejstva okoli dogajanja, ki se je končalo šele dve desetletji nazaj.

Checkpoint Charlie
Me s stražarji ob Check Point Charlie-ju

Sicer ob ogledu s kolesom nismo imele časa za prebiranje zgodb, smo se pa zato tja vrnile zadnji dan našega bivanja v Berlinu – in res smo bile močno ganjene. Že res, da vse to poznamo iz zgodovine, vendar je biti tam, na mestu dogajanja in brati zgodbe ljudi popolnoma drugačno doživetje. No, po ogledu točke Checkpoint Charlie, smo se odpeljali naprej, po poti, kjer je nekoč potekal berlinski zid. Naslednje naše postajališče je bil še vedno stoječi del zidu. Le-ta se nahaja ob stavbi, skozi katero so včasih ljudje skušali bežati iz vzhodnega v zahodni del takrat razdeljenega Berlina. Tudi to je bilo precej ganljivo, saj večina zgodb priča o tem, kako ljudem ni uspelo prebežati in so bili ali ustreljeni ali strpani v zapor. Kljub temu pa so ljudje množično poskušali prebežati, kar priča o res slabem življenju na vzhodni strani zidu.

Del zidu
Še vedno stoječi del zidu

Naslednje postajališče je bila spominska ploščad v spomin na Holokavst – gre za nekakšen labirint različno visokih in širokih betonskih pravokotnikov, posejanih po celotni ploščadi. Bistvo tega spomenika je, da se vmes sprehodiš  in tako po svoje začutiš vso grdoto takratnih dejanj. Mnogi pravijo, da jim sprehod povzroči tesnobo, da si želijo ven iz tega »labirinta«. Mene pa bolj pretresajo dejstva povezana s Holokavstom kot ta spomenik, ki mi je le nekakšna opomba za prihodnost, da se podobne grozote preprečijo.

Spomenik žrtvam holokavsta
Spomenik žrtvam Holokavsta

Nato smo se odpeljali do včasih enega bolj prestižnih delov v Berlinu – blokov, kjer so živeli najbolj vplivni ljudje vzhodnega dela razdeljenega Berlina. Na cesti nekaj stran od teh blokov je pod pločnikom bil tudi Hitlerjev bunker, kjer je le-ta ob koncu tudi storil samomor. Bunker je bil s strani Sovjetov uničen, saj so le-ti po porazu in smrti Hitlerja želeli uničiti vse, kar pretirano spominja nanj.

To je bil zadnji z nacističnimi časi povezan del našega ogleda – po tem smo se odpeljali proti Tiergarten parku, ki je ogromen. V okviru tega je tudi eden izmed največjih živalskih vrtov v Evropi, tako smo videli kar nekaj živali, ko smo se peljali mimo. Park je res impresiven, predstavlja pa tudi nekakšno »sprostitveno« točko za Berlinčane – tja gredo na kosilo, sprehod, športajo, ležijo v travi, se goli sončijo in podobno. Vse smo bile enotnega mnenja – tja se moramo v prihodnosti še vrniti. Po malici (prestah in zelenem ter roza pivu Berliner Weisser) smo spet sedli na kolesa in začeli z zadnjim delom našega kolesarskega podviga.

Roza in zeleno pivo
Katja ob pitju roza in zelenega piva

Odpeljali smo se mimo Brandenburških vrat, ki so bila v celoti ograjena, zaradi priprav na politične govore (v Berlinu smo bile kot že povedano ravno v času volitev) in si jih zato nismo mogle pobliže ogledati.  Nato smo se peljali še mimo parlamenta, hiše predsednika in ogromne stavbe, v kateri »kraljuje« Merklova. Celoten drugi del ogleda je bil bolj sproščen, videle smo ogromno lepih parkov in kotičkov, ki delajo Berlin poseben. Kmalu se je ogled na kolesu končal, mi pa smo se odločile, da se zvečer odpravimo še na ogled parlamenta. Na vrhu parlamenta je razgledna točka, ob vstopu pa ti dajo avdio vodiča, ki ti pove, kje se nahaja kakšna pomembnejša zgradba v Berlinu. Poleg tega pa je zelo zanimiva tudi arhitektura samega parlamenta – le-ta je namreč na vrhu odprt, ima luknjo pod to pa poseben mehanizem, ki preprečuje, da bi na primer od dežja bilo vse mokro. Prav tako se iz vrha vidi dol na sejno dvorano, kjer člani parlamenta zasedajo.

Me pred parlamentom
Me pred parlamentom

Naslednji, zadnji dan v Berlinu je bil spet bolj sproščen. Še enkrat smo šle do Checkpoint Charlie-ja, da smo vse v miru prebrale, malo smo poležavale v enem izmed lepih parkov, hodile po trgovinah (ja, spet) in nasploh uživale zadnje trenutke v Berlinu. Vlak smo imele tretji večer ob polnoči, zaradi prijaznosti osebja na železniški postaji pa smo dobile celo ležalnike. To se je kasneje izkazalo za enkratno potezo, saj smo namesto enajst ur v Amsterdam potovale šestnajst ur (problemi na tirih) in nam je še kako prijalo malo poležati. Tako je Berlin na vseh nas pustil enkraten vtis, Katja je celo rekla, da bi se nekoč tja preselila, jaz in Zala pa sva bili obe mnenja, da se tja res še vrneva.

Med enim izmed naših obiskov trgovin
Med enim izmed naših obiskov trgovin


 

Naključno iz Kšajtnih

Mesec v sliki, julij 2008
Rubrika: Ostalo
Za vse vas, ki radi pridete na obisk v  našo Bajto, smo pripravili novo rubriko Mesec v sliki... in...
Primož Erjavec - Tok zavesti: N
Rubrika: Leposlovne objave
Primož Erjavec - Tok zavesti: N Komolci so na mizi.roki se kot stebra dvigata v zrak neskončno visoko za molekule...
Prežihova Požganica in živalske omembe v njej
Rubrika: Knjiga
Na mednarodnem simpoziju z naslovom Novi pogledi na Prežihovega Voranca, ki je potekal 21. oktobra v Ljubljani, sem predstavila prispevek z...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti