Bajta Kšajtni Ostalo Potopisi in foto-pisi Potopis: Indija

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Potopis: Indija PDF natisni E-pošta
Prispeval Nika Hölcl   
Torek, 29 April 2014 10:11

V DELHI-ju

so tik pred zoro ulice samotne. Le krave in psi.

Diši ta svet.

In tudi boli,

saj revščina in realnost udarita v samoti noči najmočneje.

 

Pozdrav je NAMASTE, »Priklanjam se tvoji duši«!

Kako zanimivo domačini to izgovorijo … naglas na prvi a ter na e, ki je dolg in zelo ozek …

Navadim se na dikcijo ljudi, ki stalno sprašujejo …

Od kod?

»Oh, beautiful country!« čudovita dežela, ja, vljudno prikimavajo.

Slovenija je tujka.

 

Ko dan

se potepam po bazarjih,

s čistilci ušes in čevljev se pogovarjam.

Malčki naučeno in neprestano ponavljajo »mam your shoes are very very dirty.«

Sir in mam.

Ti dve besedi sta v vsakem stavku. Težko sprejmem to!

Da Anglija kraljica še pred kratkim, zasluti človek, ko opazuje vse te vsakdanjosti.

Vozijo po levi, tudi hodijo po levi.

 

Šoferji obvladajo vožnjo, vse gre na centimetre, in troblje so ves čas v delovanju.

Prečkati široko cesto pomeni počakati, da se nabere skupina ljudi,

potem pa stopati,

promet (avti, bicikli, krave, taksiji, busi) pa se v skladu z ritmom prečkajočih prilagaja

– delujoči kaos, je rekel Mario.

Nemec popotnik, ki sem ga srečala na poti iz letališča do Paharganj-a.

Po poklicu varuška, ki je v zadnjih dvajsetih letih preživel dvanajst let na tej podcelini.

Tokrat celo dolgo leto pred njim. Dvanajst korakov več kot jaz, torej …

 

Ki kot turistka pri ogledu znamenitosti povabljena vedno naprej,

z vstopnico, ki tudi do desetkrat dražja (a še vedno poceni) je od vstopa domačinov,

le oni čakajo v dolgih vrstah, mirno in potrpežljivo.

 

Jem okusno hrano.

Hranjenje z rokami je kot dotik bosih nog in zemlje:),

se s polnimi usti vedno znova nasmejim.

Vsakodnevni thali! -  na listu bananovca postreženi čapatiji (med palačinko in kruhom)

nekaj zelenjavnih omak ter obvezna skleda riža.

 

Zelo pogosto se fanti držijo za roke … v vodiču piše, da je to izraz prijateljskega

neseksualnega odnosa.

(Pessoa piše: »bistvena je ljubezen.

spol je samo slučaj.«)

 

Povprečni moški po večini v lepih srajcah, hlačah na črto in štrikanih brezrokavnikih,

ženske so prelepe v svoji barvitosti.


Vsak si najde svoj prostor, svoj korak, le krave (ki niso suhe, kot to vidim na tv)

skorajda nepremično kot pod hipnozo stojijo ob čistih cestah,

saj se tud v največji gužvi najde fant, ki pometa.


Tako v Delhiju …

 

VARANASI

tu, kjer gange se dotikam. In svojstvenih zakonov …

 

Trinajst ur vzhodno od Delhija - s pomočjo spalnega vlaka na najvišjem pogradu, klasa tri.

Jok dojenčkov, smrčanje, prijetna drugačnost …

Nonstop zvenenje mobitelov. Vse ostalo daleč od »moderne našosti«.

Realnost države zapakirana v en sam vagon.

 

Ko tu,

z avtorikšo mimo cerkve svetega tomaža vse do obrečnih templjev.

 

Varanasi, Baranas, Kashi ...

Raznolikost imen tega milijonskega mesta, raznolikost življenja.

Mesto življenja, center kulture že par tisočletij, pravijo.

Osmega stoletja je Shankaraharya ustavnovil sekto častilcev
 ŠIVE.

 

Gathi (stopnišča nad reko) so veličastni!

Nad njimi je moja soba in terasa.


Vidim reko in vse do

galebov, koz, opic, psov, krav,

prodajalcev (marihuana na vsakem koraku!), igralcev kriketa,

nasmejanih otrok, ki se igrajo,

ko pa se jim približaš, so kar naenkrat žalostni, prosijo, prodajajo rože, svečke.

 

Zgubljam se

skozi zelo ozke ulice, ki se kot kače vijejo ob gathih.

V odprtinah zidov so oltarji, internet, likalnice,
 slaščice, arašidi, sadje, voda,

prodajalne kipcev šive, falusov

(simbol šive kot boga uničevalca in kreatorja).

Srečam domačina, ki telička neguje,

za nekaj trenutkov zamudim kotitev.

Nekajurno šetanje po ulicah

(kako zelo je dejansko onesnaženo ozračje, človek ugotovi, ko si obriše nos!).


Nato 
zeleni parki, polnih skulptur ter dreves, katerih imen ne poznam.
 Kampus varanasi univerze.

Na petih kvadratnih kilometrih! Štirinajstisoč študentov, dvatisoč tujcev.

Fakultete za gledališče, sanskrit, ayurvedo ...

Raziskujem muzej. Kakšna je zgodba te podceline!

Opazujem skupino malih šolarjev,

ki prav tako raziskujejo zgodovino svoje države. Rišejo, barvajo, izpisujejo …

Mali radovednež pristopi in od kod sem, vpraša.

Seveda se je že naučil, kje je evropa!

In kar ne more se načuditi: »So far you come just to see India?«

Večerjam na strehi, nad mestom ...

Ko smo se obračali stran od sonca (vi pa naproti!:),

nad mano kroži nešteto malih zmajev,

budistični menihi so ves čas na sosednji strehi, igrajo kriket,

v bližini trop opic, v daljavi mešanica glasov muzeina iz mošeje

ter zvoki hindu prepevanj ob
 gangi.


Ko odhajam, mladi menihi zapustijo streho - igrišče,

in čez nekaj minut, ko se sprehajam po ulicah,

jih že vidim pri obredu, petju. Nasmehi!

Pogovor s kuharjem hotela,

saj zanima me priprava začimb ...

»Katerega boga ima vaša država«, sprašuje.

Bog je pogojen z državo, se vprašujoče nasmehnem.

»Mi imamo velikega boga, boga šivo!«

 

Pred šesto zjutraj ljudje na obrežju pozdravljajo sonce.

Drsim po gangi.

Vse do sežigalnega gatha.

Dojenčke in saduje – svete može ne zažgejo,

temveč le na dno potopijo, pravi čolnar.

Medtem ko Indijci veselo čofotajo v reki,

nekateri turisti plujejo z gazo preko ust.

MATI ji pravijo Indijci!

Mati ganga.

Človek je rešen rojevanj,

če se v njo potopi vsaj enkrat,

verjame se.



Zvečer sem del množice na glavnem gathu,

del uro trajajočega obreda z ognjem, kadili, hrano, cvetjem,

zelo glasnimi zvonci in bobni, pesmijo iz zvočnikov.

Ljudje pojejo,

sedem moških sinhrono pleše, daruje gangi ...

Ko se vse pomiri, v reko položijo gorečo svečko
 in na pladnju cvetje.

 

Ples kot v sanjah,

upočasnjena ritmika, grobost barv ...

»Zemlja vsa vzdrhti od plesa«, Pessoa piše.

 

V takem navalu občutij ni treba gledati,

da vidiš!

Nešteto je stvari, ki se jih dotaknem s pogledom,

misli krožijo, vrtinčijo same sebe.

Od enega kota zgodovine do drugega.

Ko si ogledujem vse te svete kraje, se zdi,

da je človek res bil pobožen

še predno je stal kakršenkoli tempelj, cerkev, svetišče.

Zdrava sem.

Našla antikvarijat in štiri kile knjig že pluje v Evropo.

Mislim (novi) svet. Podobno kot Portugalec v starem, daljnem:

 

»Kaj jaz mislim o svetu?

Kaj vem, kaj mislim o svetu!

Če bi zbolel, bi mislil o tem.

Kakšno idejo imamo o stvareh?

Kakšno mnenje imam o vzrokih in posledicah?

Kaj sem premišljeval o bogu in duši

In o svarjenju sveta?

Misliti o notranjem smislu stvari

Je odveč – kot misliti o zdravju

Ali prinesti kozarec k studenčnici.

A če so bog rože in drevesa.

In gore in sonce in mesečina,

Potem verjamem vanj,

Potem verjamem vanj ob vsakem času

In vse moje življenje je molitev in maša

In obhajilo z očmi in skozi ušesa.«



SARNATH

je budovo mesto. Uro oddaljen od Varanasija.

Do tja me pripelje moj prvi lokalni bus v tej deželi. Divje. Drzno. Potniki preprosti, nevznemirjeni.

 

Tam vzdušje neprometno, mirno … Štiristo menihov živi v tej vasi.

Sprehodim se med ruševinami budističnih templjev,
 opazujem mlada zaljubljenca

kot v filmu bollywoodskem se osvajata.

Mladost puhti

in neka posebna uglajenost, ki je v svoji okolici slovenski nisem začutila še nikoli.

Delavci renovirajo veliko stupo –

kraj, kjer je BUDA po nekajletni askezi, viziji neskončne verige rojstev in smrti,
 razsvetljenju,

prvič predaval o spoznani resnici.

 

Obiščem jainistični tempelj

(jainisti pravijo, da ni stvarnika, pazijo, da ne ubijejo niti mušice,

njihov vodnik je bil mahavira - sočasnik bude).

V templju bosa pred črnim budo poslušam
 zgodbo.

 

Ogromno popotnikov srečam.

Presenečena nad tolikšnim številom
 samotnih popotnikov - penzionistov.

Iz Sarnatha si delim avtorikšo s 
svežima zaljubljencema, Avstralcem in Francozinjo,

v Nepalu sta se spoznala.
 Odpovedala let za Evropo in Tajsko.

Ostaneta.

Najela bosta sobo za 8 eurov na mesec, se učila hindu in table (jezik in bobni).

  

Spet proti zahodu vandram …

Iz Varanasija do Jaipurja (glavno mesto države rajastan) enaindvajset ur,

dnevne ure se skrčijo v en sam prelep trenutek ...

Je to prava Indija?

Tiri me vodijo po prostranih poljih riža, krompirja, cvetače, mimo redkih dreves, templjev, dimnikov …

Kmetje obdelujejo zemljo. včasih se ustavimo na vaških postajah.

Vidim ljudi,

ki se umivajo, ob progi kramljajo med veliko potrebo, oblikujejo palačinke iz kravjakov za kurjavo ...

Vožnja z vlakom je prava sprostitev, če si znaš ustvarit mirno atmosfero ...

Med sopotniki, domačini, ki mirijo svoje jokajoče otroke, jejo

(jaz banane zavite v čapatije, oni pojedine)

veliko telefonirajo, ogromno umivajo ...

Čaj, čaj, čaj ...

Je vzklik, ki se stalno sliši na vlaku.

 

Prodajalec se v vsakem kupeju usede na tla in nareže strankam sadno solato ...

Mimo z iztegnjenimi rokami hitijo bosi otroci, mali punci ponudim kos mojega zajtrka,

a ne odneha, z glave mi želi iztrgati ruto … Sledi dobro zaigran jok, ki se že čez nekaj sekund,

ko prikaže se njen kolega, se prelevi v nagajiv smeh ...

Otroci vstopijo na eni postaji in izstopijo na drugi.

Najbrž imajo prav posebno taktiko prevažanja iz svoje vasi do sosednje ter nazaj …

Da se izognejo

večurnemu pešačenju po vročih prostranih poljih …

Zaradi nizkega potovalnega razreda le redki potniki znajo angleško,

najlažje se je sporazumevati z otroki. Starejša Indijka si sposodi Lonely planet, gleda zemljevide.

Zmaja z glavo, se čudi, smeji.

Ji je nenavadno, da obstaja tako ogromna knjiga o tako preprosti državi?

 

Zemljevid je moj kažipot … Zemlja je tako blizu, da je ne znamo dojeti brez zemljevida ...

Kot boga?


 

vJAIPUR-ju

le nočitev ena sama. Preveliko mesto.

Zaznamovano s prometom, bazarji, draguljarnami in rdečim obzidjem.

 

Vstopim v stari del. Ko ni angleškega menija, so kosila najbolj slastna.

Pobarvano je rdeče celo obzidje. Maharaja Jai Singh II. je s to gesto izrekel dobrodošlico

kralju Edvardu sedmemu.

Bus me pelje se v 10 km oddaljen Amber, bivše glavno mesto.

Trdnjava pa se še vedno bohoti na kamnitem hribu nad jezerom.

Vzpnem se na vrh, nekateri

turisti jahajo pobarvane slone. Ogromno je domačinov turistov.

Prelepi razgledi iz trdnjave!

Sprehajam se po plesni dvorani na prostem, sobanah, sobicah - nekoč sobe priležnic vladarja ...

 

Nato PUSHKAR. Najlepši kraj do zdaj.

Malo mestece na robu puščave in kačjega gorovja.

Neverjetna je sprememba od milijonskih mest v zadnjih dneh.

 

Prvi stavki v tem mestu "Kako se imaš?"...

Kolega Dejan mi predlaga Akash hotel, želela sem ga poiskati,

a že takoj ko stopim z busa divje vožnje (srečna sem da še živim!),

me nagovori ravno ta prijeten človek, ki sem ga iskala.

Soba na strehi, tam poležavam na tleh. Čaj na blazinah. Pogledi na kupole svetišč.

Notranje dvorišče je ravno tako veliko, da raste skozi njega v nebo drevo ogromno!

Ki je pripravno za opičjo igro, poleg tega, da še slovi ta neem po svoji zdravilni moči.

Po dolgem času spet zvezde.

In Portugalec:

»Zvezde migljajo hladno, nemogoče jih je prešteti.«

 

Splezala sem na bližnji grič s templjem, majhnim, pod mano pa prostranost -

žareča puščavska pokrajina. Sonce se dotika roba pustinje.

Gledam sveto jezero z dvainpetdesetimi gathi.

 

Jezero je nastalo, ko je BRAHMA odvrgel lotusov cvet na ta suhi svet.

Zdaj petsto templjev na tako majhni površini. Brahmini na obrežju opravijo obred –

puja z rižem, cvetjem, cukrom, pigmenti in vodo.

Najbrž ne gre, da ne bi pristal na to, dobesedno ujamejo vsakega, ki približa se sveti vodi.

Naslednjič ne pridem sama, ampak z dvema otrokoma, dvojčkoma, pravijo.

Prav!

 

To mestece ima moč! Ob jezeru hipiji sprehajajo male otroke v vozičkih,

družine nakupujejo na bazarju, lepe ciganke zapeljujejo z očmi in rokovanjem

(če uspejo zagrabiti človekovo dlan, je tam zelo hitro vzorec s pomočjo barve – hene).

 

 

Ljudje darujejo cvetje in cukre v edinem brahma templju v Indiji, zjutraj se ljudje kopajo v jezeru.

Oblečeni, seveda.

Mlado Evropejko so aretirali … slečena je skočila v sveto vodo.

 

Ob uri nočni me petje in igranje kitare meditirajočih Američanov pred vrati moje sobe prebudi.

Dobro, saj sem želela splezati na hrib pred vzhodom.

Na dvorišču hotela se prerinem mimo spečih krav.

Cilj je savitri tempelj, dvestopetdeset metrov

nad jezerom ...

 

Sonce prehitim.

Sedim na vrhu puščave in kačjega gorovja, nad sveto solzo majhno zaradi višine pogleda.

In veter me zebe.

Kje je topla Portugalska, se nasmejim.

Ter njen Fernando:

»Gledam in sem ganjen.

Ganjen sem, kot teče voda, če so tla nagnjena.

In kar pišem, je naravno, kot da se dvigne veter.«

 

Pokrajino osvetli žarek

mladi domačini bobnajo, divja igra z zvonci in ognjem. Kot ritem močna čustva v meni.

Obsedim do toplote dneva.

Pri spustu me obkroži ducat šakalskih opic, ki sploh ne trzajo na odganjalne kretnje.

 

Dopoldan čaj in kruh nad gathi, otroci natakarji. Žal. A nasmeh nikakor ne zbledi.

Nato  z mopedom nekaj ur puščam sledi po puščavski potki.

 

Suha je ta pokrajina, polna grmičevja in agav, a redkost so drevesa,

še redkeje srečam kolibe, njive, templje, mopede, traktorje in domačinke z vrčem ali

dračjem na glavi.

V takem mirnem okolju pride lepota žensk zavitih v barvite

in v vetru plapujoče sarije resnično do izraza!

 

Pesnik pesni: »Sonce sije visoko, nemogoče ga je gledati«

 

Ko vračam se v vročem opoldnevu,

imam goriva še za krog ali dva okoli vasice.

Domačinu, dečku, posodim moped za kratek izlet, predno ga vrnem v izposojevalnico.

 

Dotaknem se varuha črede, Pessoe …

»Bodimo preprosti in mirni

Kot potoki in drevesa

In boga nas bo ljubil, in iz nas naredil

Nas, kot so drevesa drevesa

In kot so potoki potoki,

In dal nam bo zelenino v svoji pomladi

In reko, kamor naj gremo, ko bo z nami konec…

In ne bo nam dal ničesar več, kajti če bi nam dal več,

Bi nam več vzel.«

  

Tako blizu je puščava suha in plodnost vode!

 

Ko konec življenja, v jezero - svetinjo pepel iz gozda prinesejo žalovalci,

(ki so vedno le žalovalci in nikoli žalovalke) … tudi Mahatma – velika duša GANDHI je postal eno z

lotosovim cvetom.

 

Stojim na stičišču

vode - življenja in pustinje hladne hkrati vroče,

le na videz otrple.


Od svetega jezera 12 ur oddaljen JAILSALMER.
Mesto v puščavi Thar. Mirno mesto. Rađastansko.

Znotraj trdnjave vso dogajanje se odvrti.

Na fotkah je le-ta pravljična, v realnosti lepa, a razpadajoča ...

Nebo,

polno puščavskega prahu, vidljivost iz trdnjave temu primerna.

Potep po prašnih poteh.

Ogromno število enobarvnih, a zaradi različnih vzorcev v kamnu precej kičastih jainističnih templjev ...

Pred njim napis na ogromni tabli prepoveduje vstop ženskam v času menstruacije

(medtem ko je turist, predpostavljam da nevernik, lahko vstopil).

  

Napadajo ponudniki kameljega safarija. A nisem prišla zaradi kamel,

ampak vasice Khuri ...

Tam želim spati pri badalu in njegovi družini. Tam želim videti sipine.

 

Ena ura lokalnega busa … vozi po ravnici brezmejni.

Skozi puščavo ozka asfaltna pot.

Enosmerna? Se sprašujem. Če nasprotnik, pač bremzamo.

Ena ura dlje je Pakistan.

 

V vasi KHURI

ni trgovin, restavracij, le hišice iz blata in slame, ljudje redki

in sprehajalke krave, velike temne koze in seveda kamele.

 

Badal,

brkati, sivolasi možakar, je najbolj miren in dobrohoten, srčen človek,

kar sem jih srečala v zadnjih tednih.

V dobri, a včasih nerazumljivi angleščini mi razlaga,

da ima ženo, tri sinove, deset koz (le za molžo), eno kamelo (prenaša vodo iz izvira),

več živalskih kot človeških prijateljev, reče.

S kakšno ljubeznijo, milino govori o sebi in bližnjih! Blizu mi je njegova drža ...

 

Na dvorišču njihove skromne hiše so tri kolibe.

Okrogle, brez oken, pokrite s posušeno travo in vejami, iz blata zgrajene.

 

Tu spim … Pesnika mislim:

»Zadnji prijateljski pogled na spokojnost dreves,

in potem, zaprto okno, prižgana svetilka,

ne da bi kaj bral, ne da bi o čem razmišljal, ne da bi spal,

čutim, kako teče življenje skozme kot reka v svoji strugi,

in tam zunaj neskončni mir, kot neki bog, ki spi.«

 

Tu bi se čas ustavil, če ne bi bili prisiljeni služiti denarja z nočitvami.

Ostali prostori, kjer domujejo, so razdeljeni za spanje in kuho. Temna kuhinja,

soba otrok in žene (tanka odeja na tleh, ogledalo in nekaj škatel).

 

V tretjem prostoru spi badal.

(nekje sem prebrala, da žena Hindujka svojega moža ne kliče po imenu,

ampak "moj mož" ali "on" ali npr. "pujin oče")

Vsi prostori hiše iz peščenjaka so osvetljeni s šibkimi žarnicami, prav tako wc in tuš, ki si ga delimo.

(kako smo si lahko izmislili "western" wc, ko pa je čučalica veliko bolj praktična?)

 

Večerjamo na tleh temne kuhinje,

v kotu katere ob majhnem ognju zavita v čudovit oranžen sari sedi žena

in pripravlja riž, omako in čaj.

Jemo iz pleh šalčk, ki jih je prej sosedova punčka puja pomivala v pesku.

 

Dasa (pomen imena je služabnik),

najmlajši sin, nagaja, skače po mami …

Obraz krhke ženske v trenutkih graje postane grob in utrujen,

a ko dasa dojame, zakaj ga je "po riti", se že smejijo ...

Igra ali vzgoja?

 

Zjutraj jemo sladke čapatije (kako spretna je ženska! opazujem, se učim!),

"marmelado" (drobne sadeže naberejo v puščavi, začinijo in namočijo v olje)

in čaj (črni čaj, začimbe in mleko, ki vre 5 minut … beseda »čaj« ista, a izgovorjava tako mehka!).

Otroci razkažejo vso šolsko bogastvo. Iz angleških učbenikov in zvezkov pokažejo, kaj znajo.

Izgovorjava slabo razumljiva.

Trud, potrpežljivost … Ko je prebrani dialog dokončan - ponos.

Pri otrocih je družbena označenost še šibka. Univerzalnost pravil. Velike oči.

 

Dopoldanski potep

mimo pokopališča (pepel dajo v kamnite kocke, ki niso nujno na pokopališču,

lahko so postavljene tudi pred hišo) in izvira (mali ribnik)

do peščenih sipin.

Thar ni Sahara. Tu je veliko kamna in grmičevja.

 

Pessoa, pesnik pred mano, v meni …

»Puščave so velike in vse je puščava.

Zemlje, te zemlje, ki je vse,

ne skrije nekaj ton kamenja in opeke.

Puščave so velike, duša moja!

Zdaj mi preostane le to na večer pred potovanjem,

Da z odprtim kovčkom, ki čaka da ga pripravim, sedim na stolu v družbi srajc, ki ne gredo noter.

Prižgem si cigareto, da odložim potovanje,

Da odložim vsa potovanja,

da odložim celo vesolje.

Vrni se jutri, resničnost!

Dovolj je za danes, ljudje!

Postoj, absolutna sedanjost!«

 

Kdaj sem?

Govorim z najstnikom,

ki se prezirljivo nasmeji, ko omenim »njegovo« novo leto,

ki je ponavadi marca (odvisno od lege meseca).

To je za stare babice, pravi.

(Še sreča, da so sariji tako čudoviti, če ne bi bli, bi najbrž tudi ta lep običaj barvite nošnje izumrl.)

 

Vstop v novo leto. 

Pomladni dan. Ljudje se cel dan srečujejo, jejo, oblečejo nove obleke, mi razloži filter.

On, ki tradicijo živi.


V PUŠKAR-ju. Ponovno.

V letu 2065.

 »Tako nežno je minevanje tega dne.« (Fp)

 

Zdaj sem tu, v pushkarju. Poslušam filterja, ki razlaga o svoji brahminski družini,

zaradi kaste se včasih zgodi, da mu poljubljajo noge, on in njegova brata

imajo pobrito glavo, saj jim je pred časom umrl sorodnik …

Razlaga o tuširanju pred in po obisku templja, o živalih, o kopanju v jezeru ...

Ko govoriva o naši tradiciji, vljudno zaigra …

A se vidi, da mu je nepojmljivo naše dojemanje sveta, ljudi, odnosov, živali.

Smejimo se, ko razpravlja o razliki

med močnimi ljudmi, eni so močni zaradi mišic, drugi pa 

 pokaže na senca in na prsi.

 

Iz zvočnikov na strehi pa ponavadi melodije nežnega sitarja, tam berem, se pogovarjava, na tleh,

v viseči mreži … 

Opazujem fante pri molitvi in vedno, ampak

res vedno, nasmejanega starega gospoda iz Sikima (država poleg Nepala),

ki mirno in pedantno pometa in poje.

Ves dan! Včasih skuha čaj. Ali prebere časopis.

Ali pokaže, kako papige počasi, a vztrajno dolbejo luknje v modre zidove.

 

Da sva že kar nekaj dni tu, se zaveva, ko na ulici prepoznavava iste ljudi, domačine kot turiste …

Mala vas, kjer je (razen žensk, ki pometajo ulice, in prodajalk

nakita, ki posedajo po cestah) trgovanje, pranje likanje, šivanje, friziranje stvar moških.

Delovni prostori so ponavadi z eno stranjo odprti na ulice, torej nimajo nič intime na šihtu …

Danes sem za spremembo naletela na ulici sedečo branjevko, ki

je kar "na oko" ocenila težo paradižnika, mete, paprike, limon.

Drobne sadeže prodajajo, a dobre!

(v nasprotju z našimi umetnimi pravilnooblikovanimi napihnjenci)

Položaj žensk ni čisto jasen, na eni strani so izločene,

na drugi se jim ponižno poljublja noge ...

Sikhi, pripadniki ene izmed indijskih religij, ki časti guru nanak-a

in katerim se zdijo verski obredi brezkoristni,

se sprašujejo, kako lahko za ženske rečemo, da

so manj vredne,

Ko pa rodijo kralje?

Zdi se, da moderna Indija nima toliko problema z odnosom "moški-ženska",

temveč s kastnimi razlikami, ki še vedno kruto oblikujejo podobo te dežele ...

To lahko vidi še površen opazovalec, obiskovalec.

 

Sonce vzide ob 7. in 15. Verski obredi so zgodnejši …

Takrat sem šla z Valerio na tržnico po sadje, jogurt v vrečki, kruh, oreščke ...

Moč vere že veje po ulicah, dotika se bosih podplatov in tempeljskih pagod,

ljudje še lenobno čebljajo …

Počasi odpirajo trgovine ...

Zmajajo z glavo po diagonali, nekje med pri- in od-kimavanjem, kar pomeni "ja".

Soseda iz hotela Akash (nebo) … Valeria iz Švice in John iz ZDA …

Delata 7 mescev letno, ostali čas raziskujeta svet … Spoznala sta se v Vietnamu.

Ona takrat še kot

samotni popotnik, John je picikliral po Kitajski, Japonski, Burmi.

Pa sploh ni biciklist, ampak inštruktor surfanja v Nikaragvi ...

Trk ameriškega in evropskega umovanja glede smrtne kazni, splava … Ustvarja pestro debato.


V njuni družbi mirno drvijo ti Pushkar dnevi …

Res dobro jem (izbira na ulicah in restavracijah res ogromna, saj čisto vse ustreza moji "izbirčnosti")

in spim.

Včasih traja obredno petje s pomočjo glasnih mikrofonov pri hindujskih sosedih tudi do jutra 

A gre … Potem pa Hindujci pravijo, da ne marajo muslimanov,

ker so preglasni z motečimi, z mošej štrlečimi zvočniki …

Da če bi molili potiho, bi bilo sožitje?

 

Ostali čas se pogovarjam in berem (priporočam Tagore - Sadhana, zbirka Kondor

… ta indijski pesnik in filozof primerja življenje in smrt z desno in levo dojko),

hranim hotelske veverice, opicam se izogibam.

 

Ob nedeljah se v shakti glasbeni šoli zberejo mojstri, učitelji.

Z enostavnim namenom - igrati in peti pobožne pesmi …

Evropske percepcije se znova podirajo.

Človek pomisli na socialistične klopi, učilnice, če ga kdo povabi v glasbeno šolo ...

Tu pa sedimo na tleh bele sobe s prelepimi oboki in stebri pod oltarjem,

na katerem pleše šiva (prostori brez oltarjev so redki) ...

Zvok table, harmoniuma in miničinele napolni prostor …

Dve uri čistega predajanja teh sviračev,

dotikanja instrumentov, ki ni le instrument, sredstvo, ampak veliko več.

 

Ljudje, ki jih srečam in slišim, so v nasprotju s povprečnim zahodnim človekom,

ki kupuje dober avto, ločuje odpadke, ko mu je dolgčas, odpira hladilnik,

prižiga tv, si meri obseg pasu, se krega s sorodniki, 

šimfa sodelavce, čaka razprodaje, rad pije alkohol, kupuje bio hrano …

Obračamo se k ugodju ...

 

Tu so kot sončnice, obračajo se k soncu, vodi, zemlji, bogu, en drugemu ...

Nočem idealizirati, ker ima ta drugačnost veliko slabih plati,

najbrž bi podoben odnos do življenja zlahka našla tud na potovanju po Goričkem,

Strojni, Bizeljskem. V mestni Indiji prav tako plakati kričijo po materialnih užitkih, nenaravni lepoti ...

Same same, but different …Piše na majicah, ki se prodajajo na bazarju ...

Evropa časti popolno cvetenje, Indija stadij popka pri cvetu, pravi Tagore.

 

Na potovanju, ko je človek na tak surov način vržen na planet

daleč od varnega zavetja domače strehe,

se nauči biti potrpežljiv in miren

ali pa le vesel, ko spozna, koliko tega že premore.

Umetnost je večna čakanja na postajah spremeniti v oddih ali celo meditacijo ...

Te vmesne postaje me spomnijo na preboj oblakov po nekajminutnem temačnem vzletu z Brnika …

Ko smo kot v najbolj norih sanjah jadrali pod modrino sfere nad belino zemlje 

Navidez počasi odmikajoč od močnega sonca … Otroci so vzklikali!

Starejši pač ne, zaradi bontona. Ali tega, ker ne znajo, znamo več gledati, videti?

 

Vsak bi moral doživeti v življenju višino, globino neba, puščave, morja, gor …

Dober je ta odmik od vsakdanjih zornih kotov, zakoličenih, negibljivih, togih predstav

(jih cesta, samost ukrivi, zmehča?),

da je vsaj v teh redkih momentih v človeku prostor

tudi za v bistvu najenostavnejša vprašanja o sebi, svetu, kaj, kdo smo 

Svet se odpira, če se popotnik ne

zna odpreti sebi, ljudem, poti, najbrž kar hitro pakira kufre za vrnitev v gnezdo.

 

Ne vem, kdo je svojčas rekel, da pes, ki teče po polju bombaža, ne pride ven z novo obleko …

Včasih se počutiva kot dva psa na tem indijskem polju.

Nove obleke res ni, a vonj po bombažu ostane v nosnicah.

 

Do jutra traja obredno petje

s pomočjo glasnih mikrofonov, pri hindujskih sosedih.

In ravno hindujec je tisti, ki mi potoži, da ne marajo muslimanov,

ker so preglasni z motečimi, z mošej štrlečimi zvočniki …

In če bi molili potiho, bi bilo sožitje?

 

Neverjetne so te oddaljenosti bregov, ki režejo in mučijo ta planet …

 

Pogovarjam se in berem ter priporočam

Tagore – delo Sadhana, zbirka Kondor - ta indijski pesnik in filozof

primerja življenje in smrt z desno in levo dojko.

Hranim hotelske veverice, opicam se izogibam

(danes sem na ulici videla ljudi, ki so oživljali opičjega mladiča,

ki ga je stresla elektrika … indijska električna napeljava je res popolnoma kaotična).

 

Ob nedeljah se v Šakti, v glasbeni šoli, zberejo mojstri, učitelji.

Z enostavnim namenom - igrati in peti pobožne pesmi.

Evropske percepcije se znova podirajo. Človek pomisli

na socialistične klopi, učilnice, če ga kdo povabi v glasbeno šolo.

Tu pa pod oltarjem, na katerem pleše šiva,

sedimo na tleh, bele sobe s prelepimi oboki in stebri

(prostori brez oltarjev so redki).

Zvok table, harmoniuma in miničinele

napolnijo prostor ...

Dve uri čistega predajanja teh sviračev,

dotikanja instrumentov,

ki ni le instrument, sredstvo, ampak veliko več.

Ali kot to v Svetu začuti Pesnica:
 »Slišim zvok kitare,

v daljni deželi najdem sanje,

plešem in žarim ob dotiku življenja.«

 

Moja pot teče po poljih v smeri proti ekvatorju.

Kmalu skok v ocean.

 


MUMBAI
(ali bombay) je otok!

Malo pred letom nula je na tem območju sedmih otokov,

ki so zdej povezani z mostovi v celoto,

živelo ribiško ljudstvo Koli - častilci boginje MUMBE.

Od tod ime Mumbai.

 

Po tednih poti sem v kulturnem šoku!

Iz relativno mirnih severnih mest sem padla v šestnajstmilijonski kaos -

blišča, denarja, filma in naličja!

Ter žal velike revščine na drugi strani ...

Ko po obrobju rikšar v zgodnjem jutru išče bližnjice do centra,

sem vržena v opustošenost jutra,

drvim mimo ljudi, ki so dobesedno na cestah, medtem ko v centru

veličastne zgradbe in črno rumeni »angleški« taksiji.

Bojkotiram jih.

 

Je to še indija,

če se sprehajam eno uro po ulici in nihče ne ponudi čaja?

iščem lassi, pa ni kafičev, razen McDonald's-a, Pizza Hut ...

In nešteto trgovin v visokih zgradbah angleških snovalcev.

Že železniška daje videz ogromne gotske katedrale

(in niti ni glavna postaja mesta).

 

Na stranpoteh oko naključno zazna v ogromni količini knjig,

ki so na voljo po celi dolgi ozki ulici - Lonely planet Slovenia, ovrednoten na tretjino evra.

 

V mestu se ne počutim tako dobro kot na poteh pred njim.

A sem hvaležna, da tudi to, saj spoznam prijaznost družine Kumar.

 

Virendro Kumarja sem spoznala na dolgi vožnji vlaka

iz Ajmerja do Bombaja.

Za spremembo sem si delila kupe z angleško govorečimi,

štirimi muslimani, ki enkrat mesečno za tri dni molijo v

rajastanskemu Ajmerju, kjer je ogromno romarsko središče.

 

Ponudi zajtrk, kosilo, tuš in prenočišče.

Rad razkaže moderno stanovanje, ženo, hčer

ter sedemnajstletnega sina,

bodočega londonskega študenta, oblečenega v zahodnjaške obleke

(ko gre k molitvi, si obleče čudovito belo tuniko … ter pomirjen, ponižen obraz),

ki ima na ekranu računalnika Angelino Jolie, vozi velik rdeč motor.

Ja … amerikanizacija neusmiljeno buta v najstniške glave ...

(pa ne le najstniške)

 

Žena se smeji in poje, uči me kuhati.

Virendra reče, da je veselje v hiši, ker imajo prvič tuje goste.

Ženske se sporazumevamo z rokami in smehom.

Ko jemo na tleh, si oblečeta lepe indijske obleke.

Sramežljiva trinajstletna nasmejana hčerka trmasto

vztraja pri tem, da se počešem preden grem na pot.

(indijci se češejo in umivajo kjerkoli, v gostilni, na vlaku, sred ceste)

 

Ženski niti za trenutek ne odtrgata pogleda z mojega obraza.

Nepojmljivo jima je, da nimam temnih oči.

 

Pravi, da se je poročil s svojo ženo iz ljubezni.

Kljub nasprotovanju staršev, saj je on hindujec ona pa muslimanka.

Prevzel je njeno vero, čeprav je bila njuna poroka

zaznamovana s hojo okoli agnija (svetega ognja), kar je značilno za

hindujsko poroko.

 

Ko potepam se po bazarjih začimb in blaga,

se spomnim na besede atana Romana.

Rekel je,

fajn da greš v indijo, a da njemu se že ne bi dalo

tiščati v nagužvanem busu in to z drisko povrhu.

Zdrava sem, a glede gužve je mel prav.

To mesto je mravljišče!

Na lokalnem vlaku me vržejo iz natrpanega prvega klasa,

saj imam le rumeno karto za drugi klas, ki je desetkrat cenejša od prvorazredne.

Z ruksaki in oteženim dihom (sopara!)

prvič komaj čakam, da vožnja mine.

 

Domačini pa se zabavajo,

v največji gneči si svoj prostor vešče izborita dva svirača ...

En poje in tolče po bobenčku, drugi gode na strunast instrument,

izdelan iz starega ležalnika.

Dobra muzika, pokasirata tud dober denar ...

Od kod ljudem ta potrpežljivost in solidarnost?

Nihče se ne obrača stran z nejevoljnim obrazom,

česar sem vajena iz domačih izkušenj. Tudi na vlaku,

ko je zapeljivo božal lica in brado ljudi moški, oblečen v prelepo žensko,

Smejijo se in mu dajejo kovance.

 

Na tleh polne postaje 

čakam.

»Čakam, ravnodušno, česar ne poznam – prihodnost sebe in vsega.

Na koncu bo vse tišina, razen

kjer bo morje oblivalo nič.«

(Pesnik Pessoa)

 

Pri Kumarjih sem pustila ruksak daril za moje prijatlje.

Vračam se,

saj let v evropo bo iz Mumbaja.

 

Lahka

se odpravim proti jugu.

Po obali Arabskega morja bodo tekli tiri naslednjih dni.

 

Le prostrani ocean pred mano ...

Zibajoč nekaj bark in čolnov in plavalcev

s svojim šumom

pomirja.

slišim in vidim ga, čeprav me od obrežja

loči pet minut poti po nasipih riževih polj

(tam delajo trdno ženske roke, tam se pasejo krave in ptiči)

Do gozda, kjer je skritih nekaj hišk,

ki premorejo le svečo in odejo.

Voda je v vodnjaku.

 

Kravja ušesa je ime vasice.

Gokarna.

(gau oziroma go je krava v hindiju)

 

Plaža drobnega peska s palminimi gozdovi,

riževimi polji v zaledju, obkrožena z verigo golih gričev.

Sobodajalec ima allinklusiv: sobe, štalo, bar, mini restavracijo ...

In za bolj zahtevne  - skrivno shrambo hašiša.

Gneča vseskozi tam v "skladišču", pod palmami in dračjem.

 

Poseben ritem obalnega žitja.

Odbojka, kriket, meditacija, žongliranje,

kajenje, kopanje, sončenje.

Krave vohljajo okrog ležečih, se včasih uležejo poleg njih tud same.

Prodajalke, noseče na glavi košare z ananasi, bananami, lubenicami.

Ponujajo sadeže za drobiž. V indiji je marsikaj za drobiž.

(in žal marsikateri turist misli, da ima zato (nad)moč)

Noč v kolibi vredna šestdeset rupij.

Je štirje ananasi, je kosilo in sveže stisnjena pijača,

Je štiriindvajset cajtngov, je petnajst pouličnih čajev,

je enako ena cela in še malo evra.

 

V jutrih

me na terasi nad riževim poljem

šestinpetdesetkilski, bradati Nepalec

vivek (s telesom gibčnim kot da ne bi imelo kosti)

uči veščin hatha joge

(ko je učitelj dober, postane stoja na glavi netežavna,

na videz najenostavnejše asane pa prekleto utrudljive)

 

V popoldnevih

skozi objektiv raziskujem življenje v obalnem zaledju.

 

Oni dan v jutranjem hladu grem

skozi džunglo in čez nizke, ostre klife zajtrkovat

na pet km oddaljen paradajz beach,

ki je praviloma dostopna le s pomočjo čolna.

Nisem pričakovala divjine, a vseeno presenečena,

da je na res mali idilični obali

s preprostimi kolibami iz palminih listov

natlačenih več kafičev,

table oglašujejo dostop do interneta.

RAJska plaža?

 

Kot mali otrok skačem po valovih.

Dno morja je tao fino, da se ni treba pazljivo

ali celo po vseh štirih kobacati iz vode.

Bosonoga uživam lepoto odprtosti, širno vodo.

Na trenutke je kombinacija palm, kokosov,

polne lune in sonca tako lepa, da kičasta postane.

 

A manjka vonj jadranskih borovcev! (v podzavesti očitno trdno zasidran),

kljub temu, da Evropa mi je daleč.

 

Pasem se na njivi življenja.

Čutim.

Čutim čredo!

 

Kot je to počel pesnik na obalah

svojih misli in pirenejev:

 

»Sem čuvar čred.

Čreda je čreda mojih misli

in vse moje misli so občutki.

Mislim z očmi in ušesi

in z rokami in nogami

in z nosnicami in usti.

 

Misliti rožo, pomeni videti jo

in jo povonjati,

in pojesti sadež, pomeni,

vedeti za njegov smisel.

 

Zato, kadar sem v vročem dnevu

Žalosten, ker sem ga tako zelo užil,

In ležem, se razsprostrem v travo

In zaprem tople oči,

Čutim, kako sem razprostrt v realnosti,

 

Vem resnico in sem srečen.«

misel fernanda Pesnika prešine:

»stari bogovi, Neera, niso umrli,

vsakokrat, ko se človeška radost

znova rodi, se ozrejo

na naše hrepenenje.«

 

Kljub bolj obalnemu, lagodnemu življenju

mi uspeva spoznavati to deželo.

Dialogi z ljudmi in knjigami.

 

Indijci po večini, ne glede na to,

iz katerega konca podceline so,

poznajo in spoštujejo

bhagavadgito

(v slovenskem kondorjevem prevodu Gospodova pesem,

tu v knjigarni

pa na stotine različnih izdaj, interpretacij),

ki je del obsežne pesnitve Maha-bharate

(veliko razkritje),

ki pravi, da je za modre enako vse:

 

»Brahman ponižen in učen in krava in celo pes«.

za neindijce najbrž bolj drži  - »pes in celo krava«

(Ja! Tako preprost je tudi moj rastlinojedski razlog)

 

Za brahmine, pripadnike najvišje kaste,

je bilo nekdaj nečisto, če so jedli hrano,

ki jo je pripravil pripadnik nižje kaste,

ali ženska v času menstruacije.

 

Vsebina knjige o hinduizmu in besede brahmina,

s katerim sva se pogovarjala,

se skladajo - danes so tudi brahmini prodajalci čevljev.

Danes je marsikaj drugače.

 

Že Gandi ni razumel dolžnosti slojev dobesedno.

Čeprav - razlike so še vedno ogromne.

 

Brahmin pravi, da ne obiskuje templjev,

medtem ko večina ljudi meče kovance ...

A bog ni lačen denarja, doda.

Sploh pa ni samo tam v templju,

je povsod ne glede na religijo,

vsi smo ljudje, vsi imamo osnovno verovanje.

 

Če bi se on rodil v Evropi

bi bil pa on bel in vzgojen v duhu

Kristusa, pravi,

jaz pa temna in vzgojena v duhu

brahme, višnuja, šive ...

 

Padla je predsodba,

da je hinduizem z nekaj milijoni bogov,

politeizem.

Saj s komerkoli sem se pogovarjala, pravi,

da je bog eden,

le izgovarja se ta resnica raznoliko ...

 

Vedska tradicija je trdna!

Vede

(prastare pesnitve o bogovih,

začetkih univerzuma, obredju,

nasvetih, kako peti, se rešiti kašlja)

zaznamujejo ljudi.

Zanimivo, kako Evropa časti Freudov prispevek

ega, superega, ida ...,

medtem ko Indijci že tisočletja operirajo

z mnogo kompleksnejšimi pojmi,

ki se navezujejo na pod in nad zavestna stanja

človeka.

 

Pri srcu mi je Vivekenandina (ind . filozof) misel,

ki reče, da so sposobnosti človekove notranjosti

kot razpršeni svetlobni žarki.

 

Ko jih zbereš,

razsvetljujejo.

 

In da človek naj ne verjame česar sam ne odkrije,

saj vsakdo pridiga svoje najljubše ideje ...

 

Ko primerjam

težavnost hoje zaradi ugrezajočega se peska

s težavnostjo snežne gažnje,

se zavem

(kljub temu, da bi tu lahko ostala še leta)

tihega pričakovanja

Koroške,

izrazitosti letnih časov.

 

 

Usidral se je

prostor,

kjer je svastika, ki jo narišejo na živali ali na vrata,

(da obvaruje pred razjarjenostjo narave

ali zlih duhov),

simbol naklonjenosti,

sonca, svetovnega kolesa,

večno spreminjajočega se sveta,

 

kjer indijski turisti skačejo po morju in se veselo derejo

" I love India",

in

kjer dvanajstletni prodajalec nakita

na obali mene mimoidočo nagovori z

 

"Namaste! Kako si? Srečna?

Se imaš lepo v svojem življenju?"

 

Najsrečnejši glas,

ki ga premorem, je tisti, ki oblikuje besedo

radovednost.



 

Naključno iz Kšajtnih

Barbara Žvirc - Šestice
Rubrika: Leposlovne objave
Barbara Žvirc - ŠesticeNepremično je sedel. Mimo je pripeljala že četrta ali peta šestica, on pa je še kar sedel. Glavo...
Maja Visinki - Izbrane pesmi
Rubrika: Leposlovne objave
Maja Visinski - Izbrane pesmiMOJ MOŠKI Za pol trenutka me je zažgalo v himenu.Moški me je ogrel, moj moški.V dialogu...
Slavko Pregl - Lutke iz sedmega nadstropja (2009)
Rubrika: Knjiga
Slavko Pregl (1945), predsednik Društva slovenskih pisateljev, je mladinski pisatelj, založnik, urednik, basnopisec, pripovednik ... Objavlja humoristične in satirične tekste,...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti