Bajta Kšajtni Ostalo Potopisi in foto-pisi Potopis: Avstralija

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Potopis: Avstralija PDF natisni E-pošta
Prispeval Mateja Mazgan   
Nedelja, 11 November 2012 11:13

Sama po Avstraliji

Na enomesečno potovanje po deželi prijaznih ljudi, deželi svetovljanskih mest, katera se prepletajo z nepojemljivimi lepotami narave – Avstraliji, sem se konec meseca aprila podala sama. Celina na južni polobli, kjer so na voljo tako tropske plaže kot smučišča v gorah, je dežela očarljivih nasprotij. Ob pomisleku na Avstralijo se nam v mislih najprej prikaže Sydneyska opera ali pa morda domorodci aborigine, kateri predstavljajo najbolj črno raso na svetu. Vendar pa dežela predstavlja še mnogo več, tako od znanih dvanajstih apostolov do Uluruja in še mnogih občudovanja vrednih lepot.

Ayer's rock oz. Uluru v Avstraliji.

Dežela tam spodaj

Šesta največja država sveta meri kar 7.682.400 kvadratnih kilometrov, ob tem pa je njena posebnost tudi to, da je najmanjša celina sveta in tudi največji otok. Ne glede na njeno velikost, šteje samo 20,6 milijona prebivalcev in je zaradi tega najmanj naseljen kontinet. Največji del države predstavlja puščava, večina prebivalstva pa živi na južnovzhodni obali. Glede na to, da spada med razvite države, je presenetljivo, da ima relativno visoko rast prebivalstva, kar je posledica velikega števila imigrantov. Še vedno velja za deželo, v katero si zaradi njihovega standarda ter enostavnega načina za pridobiti razna dela, želi mnogo ljudi. Etničnih problemov načeloma nimajo, razen manjšine domorodcev aboriginov, kateri se mnogokrat počutijo zapostavljeni, predstavljajo pa samo 1,5 odstotka vsega prebivalstva. Pa vendarle je »dežela tam spodaj« postala za mnoge sinonim za pustolovščino.

Avstralija, raj tudi za Slovence

Na rdečem kontinentu, kakor z drugimi besedami poimenujejo Avstralijo, sem si plan potovanja zastavljala sprotno, na sami poti. Predhodno sem si preko znancev poiskala kontakte slovencev v Avstraliji in tako so me tamkajšnji slovenci gostili v Sydneyu in Melbournu. Zaradi domotožja po domači domovini, so me še posebej lepo sprejeli ter me že ob prihodu v Sydney najprej odpeljali na slovensko mašo. Takrat še nisem imela občutka, da sem povsem na drugi strani sveta, saj so me obdajali sami slovenci in ob tem še slovenska maša.

Domorodci

Domorodci za nas poznani pod imenom aborigine, so v Avstralijo prišli pred približno 40.000 leti. Predvideva se, da so z kanuji pripluli iz Azije. S seboj so pripeljali divje pse, kateri so predniki dingov. Aborigini oz kot bi jih lahko takrat poimenovali tudi kamenodobski lovci in nabiralci za lov niso uporabljali puščic, ampak boomerang in woomero, posebno lučalo iz lubja.

Leta 1788 so na rdečo celino prispeli prvi Evropejci z namenom, da tam ustanovijo kazensko kolonijo. Takrat je na tem ozemlju živelo okoli 300.000 aboriginov, kateri so govorili tudi do 500 različnih narečij. Živeli so v popolnem sožitju z naravo in vsemi živimi bitji, prepričani, da zemlja ne more biti nikogršnja last. Narava, ki jim je dajala vodo in hrano, je bila po njihovem mnenju dediščina, ki so jo zapustili predniki vsem.
Živeli so v majhnih plemenih, katera so se selila glede na območja s hrano. Ko so se odselili z nekega področja, kjer je zmanjkalo hrane, so to ozemlje požgali, saj so bili mnenja, da se bo v takšnem primeru zemlja ponovno obrodila. Prehranjevali so se z kenguruji, emuji, opusumi in vse te živali so bile za njih sveta bitja, katere so lahko uporabljali izključno samo za hrano.

Novi prišleki niso imeli razumevanja do aboridinskega odnosa do zemlje. Odvzeli so jim naravo, pašnike, začeli so se tudi spopadi. Domačini jim niso mogli kljubovati v spopadih. Zato se je število aboriginov v 150 letih zmanjšalo iz 300.000 na samo 40.000.

Danes število domačinov ponovno narašča, nazaj so dobili tudi nekaj zemlje in mnogi od njih še vedno živijo njihov stari način življenja. Država jim je predala tudi Uluru oz Ayers rock, ki pa je še naprej turistična atrakcija.

Neznosne temperature rdečega kontinenta

Za avstralsko podnebje-tropsko na severu in zmerno na jugu so značilne skrajnosti. Na severu je vse leto zelo vroče. Za najbolj vroč kraj velja Marble Bar, mesto na zahodu Avstralije, kjer se termometer dvigne tudi do 50°C. Te neznosne temperature pa obiskovalcem pijejo živce tudi roji muh, katere nadležno silijo v vse luknje na obrazu.

V smeri proti zahodu oz notranjosti postaja podnebje čedalje bolj vroče in suho. V redkih priložnostih se na tem področju ulije in takrat se pokrajina spremeni v rožnato prevleko. Tudi slana jezera, v katerih je običajno samo sol brez vode se v takšnih trenutnih napolnijo z vodo. Reke v notranjosti so večino leta suhe, tako da so tudi one turistična atrakcija in se popotniki fotografirajo v suhih strugah, katere so v primeru dežja lahko prav velike reke.

Velike razdalje Avstralije

Po premisleku o nadaljevanju potovanja sem se odločila za veliko krožno potovanje. Nepopisne razdalje sem premagovala z vlakom, avtobusom, letalom ter celo z avtoštopom. Že samo potovanje iz mesta Adelide do osrčja Avstralije, mesta Alice Springs je trajalo 24 ur in pravtako 24 ur iz osrčja dalje do severa, do tropskega predela Avstralije. Ob premagovanju velikih razdalj sem doživljala tudi različna podnebja, tako od suhih ter do 45 stopinj vročih predelov, do tropskih vlažnih in hladnejših, kjer je glede na njihov letni čas bila zima. O nevarnostih, ki bi mi lahko pretile na sami poti niti nisem razmišljala, bila sem sama, včasih tudi daleč proč od večjih mest, daleč proč od signala za telefon in ob neugodnih povezavah javnega prevoza sem se dvakrat na pot podala kar z avtoštopom. Ob tem se imela srečo ali nesrečo, oboje krat sta me na štop pobrala aburigina. Čeprav prvi priseljenci veljajo mnogokrat za nevarne, sem jaz imela z njimi dobre izkušnje, sploh pa je bilo zame zanimivo bližnje srečanje z njimi. Mnogi izmed njih se pogosto podajajo v alkohol, se zadržujejo v sencah pod drevesih in ne počnejo ničesar.


Nevarnosti na potovanju

Poleg možnih nevarnosti povezanih z nasilnostjo aboriginov, kateri zaradi preveč alkohola znajo biti nasilni, v Avstraliji na ljudi prežijo še mnoge ostale nevarnosti. Tako sem kmalu tudi sama ugotovila, da je sonce na tem predelu še kako nevarno, saj me je v kratkem popoldanskem kopanju tako opeklo, da sem se od enega sončenja kar dvakrat olupila in imela dvakrat mehurje. Sicer pa je Avstralija najbolj znana kar se nevarnosti tiče, da ima na svojem ozemlju največje število nevarnih živali na svetu. Nekaj sem jih tudi sama srečala na organiziranih izletih ali pa tudi na samih sprehodih. Doživela sem bližnje srečanje več vrst kač, kuščarjev, krokodilov, kateri so me še posebej presenetili, ker se iz reke za hrano dvignejo vse do zadnjih nog. Mnoge avstraljske plaže so prazne predvsem zaradi morskih psov, morskih krokodilov in po vrh vsega še morskih kač. Za kopanje pa imajo posebej varovane plaže, tako da iz dna do gladine morja napnejo zaščitno mrežo. Morda za mnoge nenavadno, ampak nevarni so lahko tudi kenguruji, sploh pa radi ljudi napadajo tisti v farmah, katere gojijo za meso.

V Avstraliji živi nekaj najredkejših živalskih vrst in najčudovitejših rastlin, ki jih ne najdemo nikjer drugod. Mednje spada tudi posebna vrsta sesalcev vrečarjev-živali, kakršne so kenguruji, vombati, ali medvedji vrečarji in koale. V nasprotju z večino tako imenovanih placentalnih sesalcev, pri katerih se zarodek razvija in hrani v materinem telesu skozi placento, se mladiči vrečarjev skotijo v zgodnjem stadiju razvoja in najdejo zavetje v materini kožni vreči, kjer se pritrdijo na eno izmed njenih mlečnih bradavic in se tam hranijo preostali čas razvoja.

Simbol Avstralije

Sydneyska opera imenovana Sydney Opera House je takorekoč simbol rdečega kontinenta. Veličastna opera se nahaja v zalivu v centru največjega, vendar pa ne glavnega avstralskega mesta. Dokončana je bila leta 1973, in sicer ob velikanskih izgubah, zaradi katerih so že nekaj let prej odpustili njenega avtorja, danskega arhitekta Jörna Utzona. Dandanes pa je v obliki jader zgrajena opera ponos mesta ter tudi celega kontinenta. Privlači mnoge obiskovalce iz celotnega sveta. Poleg znane opera pa se nahaja še Harbour Bridge, znani in očarljivi most. Za plezanje po mostu se je potrebno prijaviti kar dva meseca prej, saj je za to turistično atrakcijo neverjeten navalj.

Čudesa rdečega kontineta

Rdeči kontinent se imenuje zato, ker je notranojst dežele takorekoč rdeče barve. Pesek ter skale izgledajo rdečkaste barve, pravtako pa čudežne skale Uluru in Kata Tjuta, za katere še danes ne vedo pravega nastanka.  Rdečo barvo pa popestrijo slana jezera, od katerih je zaradi 45 stopinj ostala samo sol.

Zelo nenavadno se mi je zdelo, ko smo na daljši vožnji po osrčju dežele z avtobusom vsake toliko časa povozili kakšnega kenguruja, vendar se na zato posebej urejenih avtobusih ne pozna ničesar. Poleg kengurujev pa v naravi živijo tudi kamele, katere so za razliko od kengurujev malo bolj pazljive. Sploh pa je bilo nenavadno, ko se nasproti po cesti pripelje “cestni vlak”, tovornjak s kar petimi prikolicami.
Avtraljske manjše reke na severu ter tudi slapovi so pogosto privlačnost za kopanje turistov, seveda dokler da se ne pridruži kakšna kača ali kuščar in ravno to sem doživela tudi sama.

Po najmanjšem kontinentu, šesti največji državi sveta in edini državi, ki v celoti zajema celotni continent, katera zajema velika čudesa sveta, sneg, led, vročino, sušo, tropske kraje, največje število ovac na svetu, ogromne termitnjake, prečudovite koralne grebene, nenavadne živali, olimpijske igre, Sydneysko opero in še mnogo več, sem doživela enkratno potovanje, kateremu ni enakega …


Sama po Avstraliji

 

Na enomesečno potovanje po deželi prijaznih ljudi, deželi svetovljanskih mest, katera se prepletajo z nepojemljivimi lepotami narave – Avstraliji, sem se konec meseca aprila podala sama. Celina na južni polobli, kjer so na voljo tako tropske plaže kot smučišča v gorah, je dežela očarljivih nasprotij. Ob pomisleku na Avstralijo se nam v mislih najprej prikaže Sydneyska opera ali pa morda domorodci aborigine, kateri predstavljajo najbolj črno raso na svetu. Vendar pa dežela predstavlja še mnogo več, tako od znanih dvanajstih apostolov do Uluruja in še mnogih občudovanja vrednih lepot.

 

 

 

Dežela tam spodaj

Šesta največja država sveta meri kar 7.682.400 kvadratnih kilometrov, ob tem pa je njena posebnost tudi to, da je najmanjša celina sveta in tudi največji otok. Ne glede na njeno velikost, šteje samo 20,6 milijona prebivalcev in je zaradi tega najmanj naseljen kontinet. Največji del države predstavlja puščava, večina prebivalstva pa živi na južnovzhodni obali. Glede na to, da spada med razvite države, je presenetljivo, da ima relativno visoko rast prebivalstva, kar je posledica velikega števila imigrantov. Še vedno velja za deželo, v katero si zaradi njihovega standarda ter enostavnega načina za pridobiti razna dela, želi mnogo ljudi. Etničnih problemov načeloma nimajo, razen manjšine domorodcev aboriginov, kateri se mnogokrat počutijo zapostavljeni, predstavljajo pa samo 1,5 odstotka vsega prebivalstva. Pa vendarle je »dežela tam spodaj« postala za mnoge sinonim za pustolovščino.

 

 

Avstralija, raj tudi za Slovence

Na rdečem kontinentu, kakor z drugimi besedami poimenujejo Avstralijo, sem si plan potovanja zastavljala sprotno, na sami poti. Predhodno sem si preko znancev poiskala kontakte slovencev v Avstraliji in tako so me tamkajšnji slovenci gostili v Sydneyu in Melbournu. Zaradi domotožja po domači domovini, so me še posebej lepo sprejeli ter me že ob prihodu v Sydney najprej odpeljali na slovensko mašo. Takrat še nisem imela občutka, da sem povsem na drugi strani sveta, saj so me obdajali sami slovenci in ob tem še slovenska maša.

 

 

Domorodci

Domorodci za nas poznani pod imenom aborigine, so v Avstralijo prišli pred približno 40.000 leti. Predvideva se, da so z kanuji pripluli iz Azije. S seboj so pripeljali divje pse, kateri so predniki dingov. Aborigini oz kot bi jih lahko takrat poimenovali tudi kamenodobski lovci in nabiralci za lov niso uporabljali puščic, ampak boomerang in woomero, posebno lučalo iz lubja.

Leta 1788 so na rdečo celino prispeli prvi Evropejci z namenom, da tam ustanovijo kazensko kolonijo. Takrat je na tem ozemlju živelo okoli 300.000 aboriginov, kateri so govorili tudi do 500 različnih narečij. Živeli so v popolnem sožitju z naravo in vsemi živimi bitji, prepričani, da zemlja ne more biti nikogršnja last. Narava, ki jim je dajala vodo in hrano, je bila po njihovem mnenju dediščina, ki so jo zapustili predniki vsem.

Živeli so v majhnih plemenih, katera so se selila glede na območja s hrano. Ko so se odselili z nekega področja, kjer je zmanjkalo hrane, so to ozemlje požgali, saj so bili mnenja, da se bo v takšnem primeru zemlja ponovno obrodila. Prehranjevali so se z kenguruji, emuji, opusumi in vse te živali so bile za njih sveta bitja, katere so lahko uporabljali izključno samo za hrano.

Novi prišleki niso imeli razumevanja do aboridinskega odnosa do zemlje. Odvzeli so jim naravo, pašnike, začeli so se tudi spopadi. Domačini jim niso mogli kljubovati v spopadih. Zato se je število aboriginov v 150 letih zmanjšalo iz 300.000 na samo 40.000.

Danes število domačinov ponovno narašča, nazaj so dobili tudi nekaj zemlje in mnogi od njih še vedno živijo njihov stari način življenja. Država jim je predala tudi Uluru oz Ayers rock, ki pa je še naprej turistična atrakcija.

 

 

Neznosne temperature rdečega kontinenta

Za avstralsko podnebje-tropsko na severu in zmerno na jugu so značilne skrajnosti. Na severu je vse leto zelo vroče. Za najbolj vroč kraj velja Marble Bar, mesto na zahodu Avstralije, kjer se termometer dvigne tudi do 50°C. Te neznosne temperature pa obiskovalcem pijejo živce tudi roji muh, katere nadležno silijo v vse luknje na obrazu.

V smeri proti zahodu oz notranjosti postaja podnebje čedalje bolj vroče in suho. V redkih priložnostih se na tem področju ulije in takrat se pokrajina spremeni v rožnato prevleko. Tudi slana jezera, v katerih je običajno samo sol brez vode se v takšnih trenutnih napolnijo z vodo. Reke v notranjosti so večino leta suhe, tako da so tudi one turistična atrakcija in se popotniki fotografirajo v suhih strugah, katere so v primeru dežja lahko prav velike reke.

 

 

 

Velike razdalje Avstralije

Po premisleku o nadaljevanju potovanja sem se odločila za veliko krožno potovanje. Nepopisne razdalje sem premagovala z vlakom, avtobusom, letalom ter celo z avtoštopom. Že samo potovanje iz mesta Adelide do osrčja Avstralije, mesta Alice Springs je trajalo 24 ur in pravtako 24 ur iz osrčja dalje do severa, do tropskega predela Avstralije. Ob premagovanju velikih razdalj sem doživljala tudi različna podnebja, tako od suhih ter do 45 stopinj vročih predelov, do tropskih vlažnih in hladnejših, kjer je glede na njihov letni čas bila zima. O nevarnostih, ki bi mi lahko pretile na sami poti niti nisem razmišljala, bila sem sama, včasih tudi daleč proč od večjih mest, daleč proč od signala za telefon in ob neugodnih povezavah javnega prevoza sem se dvakrat na pot podala kar z avtoštopom. Ob tem se imela srečo ali nesrečo, oboje krat sta me na štop pobrala aburigina. Čeprav prvi priseljenci veljajo mnogokrat za nevarne, sem jaz imela z njimi dobre izkušnje, sploh pa je bilo zame zanimivo bližnje srečanje z njimi. Mnogi izmed njih se pogosto podajajo v alkohol, se zadržujejo v sencah pod drevesih in ne počnejo ničesar.

 

 

Nevarnosti na potovanju

Poleg možnih nevarnosti povezanih z nasilnostjo aboriginov, kateri zaradi preveč alkohola znajo biti nasilni, v Avstraliji na ljudi prežijo še mnoge ostale nevarnosti. Tako sem kmalu tudi sama ugotovila, da je sonce na tem predelu še kako nevarno, saj me je v kratkem popoldanskem kopanju tako opeklo, da sem se od enega sončenja kar dvakrat olupila in imela dvakrat mehurje. Sicer pa je Avstralija najbolj znana kar se nevarnosti tiče, da ima na svojem ozemlju največje število nevarnih živali na svetu. Nekaj sem jih tudi sama srečala na organiziranih izletih ali pa tudi na samih sprehodih. Doživela sem bližnje srečanje več vrst kač, kuščarjev, krokodilov, kateri so me še posebej presenetili, ker se iz reke za hrano dvignejo vse do zadnjih nog. Mnoge avstraljske plaže so prazne predvsem zaradi morskih psov, morskih krokodilov in po vrh vsega še morskih kač. Za kopanje pa imajo posebej varovane plaže, tako da iz dna do gladine morja napnejo zaščitno mrežo. Morda za mnoge nenavadno, ampak nevarni so lahko tudi kenguruji, sploh pa radi ljudi napadajo tisti v farmah, katere gojijo za meso.

V Avstraliji živi nekaj najredkejših živalskih vrst in najčudovitejših rastlin, ki jih ne najdemo nikjer drugod. Mednje spada tudi posebna vrsta sesalcev vrečarjev-živali, kakršne so kenguruji, vombati, ali medvedji vrečarji in koale. V nasprotju z večino tako imenovanih placentalnih sesalcev, pri katerih se zarodek razvija in hrani v materinem telesu skozi placento, se mladiči vrečarjev skotijo v zgodnjem stadiju razvoja in najdejo zavetje v materini kožni vreči, kjer se pritrdijo na eno izmed njenih mlečnih bradavic in se tam hranijo preostali čas razvoja.

 

 

 

Simbol Avstralije

Sydneyska opera imenovana Sydney Opera House je takorekoč simbol rdečega kontinenta. Veličastna opera se nahaja v zalivu v centru največjega, vendar pa ne glavnega avstralskega mesta. Dokončana je bila leta 1973, in sicer ob velikanskih izgubah, zaradi katerih so že nekaj let prej odpustili njenega avtorja, danskega arhitekta Jörna Utzona. Dandanes pa je v obliki jader zgrajena opera ponos mesta ter tudi celega kontinenta. Privlači mnoge obiskovalce iz celotnega sveta. Poleg znane opera pa se nahaja še Harbour Bridge, znani in očarljivi most. Za plezanje po mostu se je potrebno prijaviti kar dva meseca prej, saj je za to turistično atrakcijo neverjeten navalj.

 

 

 

 

 

Čudesa rdečega kontineta

Rdeči kontinent se imenuje zato, ker je notranojst dežele takorekoč rdeče barve. Pesek ter skale izgledajo rdečkaste barve, pravtako pa čudežne skale Uluru in Kata Tjuta, za katere še danes ne vedo pravega nastanka.  Rdečo barvo pa popestrijo slana jezera, od katerih je zaradi 45 stopinj ostala samo sol.

Zelo nenavadno se mi je zdelo, ko smo na daljši vožnji po osrčju dežele z avtobusom vsake toliko časa povozili kakšnega kenguruja, vendar se na zato posebej urejenih avtobusih ne pozna ničesar. Poleg kengurujev pa v naravi živijo tudi kamele, katere so za razliko od kengurujev malo bolj pazljive. Sploh pa je bilo nenavadno, ko se nasproti po cesti pripelje “cestni vlak”, tovornjak s kar petimi prikolicami.

Avtraljske manjše reke na severu ter tudi slapovi so pogosto privlačnost za kopanje turistov, seveda dokler da se ne pridruži kakšna kača ali kuščar in ravno to sem doživela tudi sama.

 

Po najmanjšem kontinentu, šesti največji državi sveta in edini državi, ki v celoti zajema celotni continent, katera zajema velika čudesa sveta, sneg, led, vročino, sušo, tropske kraje, največje število ovac na svetu, ogromne termitnjake, prečudovite koralne grebene, nenavadne živali, olimpijske igre, Sydneysko opero in še mnogo več, sem doživela enkratno potovanje, kateremu ni enakega…

 

Naključno iz Kšajtnih

Barbara Zemljič, vsestranska filmarka
Rubrika: Kulturniški profili
TUKAJ (http://kumba.agrft.uni-lj.si/ZAC/index.asp?OID=396).
Ridley Scott - American Gangster (2007)
Rubrika: Film
Gledljiv film o vzponu in padcu mafijca številka ena ob koncu šestdesetih, Franka Lucasa (Denzel Washington), ki je, namesto da bi...
Mesec v sliki: Marec 2010
Rubrika: Ostalo
kramarski sejem Črna nedelja (osrednje-novice/soncna-crna-nedelja-ravne). (Foto: Lucija Kac)prireditev (kultura-in-zabava/planinska-postojanka-pikovo-dan-zena) ob letošnjem dnevu žena. (Foto: Romana Lesjak)razstavljal slikar Ivan Jelinčič (kultura-in-zabava/crna-na-koroskem-razstava-ivan-jelincic-soca-in-trenta), sicer...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti