Z urednikom rubrike Kšajtni na vašem najljubšem internetnem portalu sva se dogovorila, da jo 27. 4. 2008 v zgodnjih jutranjih urah mahneva na najvišji koroški vrh, Peco. Kaj vse se je na pohodu zgodilo, kaj vse je mogoče videti in doživeti, pa v nadaljevanju.

S praznovanja rojstnega dne pridem domov nekaj minut do polnoči. Na hitro si pripravim opremo in seveda tudi hrano in pijačo. Nakar hitro zaspim, toda spanec ni trajal dolgo, saj me budilka predrami ob 3:00. Seveda hitro pritisnem na dremež, toda še preden budilka ponovno zazvoni, prejmem SMS. Z napol zaprtimi očmi ga preberem: "Js ne bom mogel it, ker me je driska. Od včera večer sm skor skoz preživu na ajzlo. Pičko." Po glavi se mi porajajo vprašanja, zakaj je dejansko do tega prišlo, je mogoče včeraj preveč pogledal v kozarec, kje staknil salmonelo, ali pa je dobil strah pred temo, po kateri bi pač hodila, dokler se ne zdani. Še zdaj ne vem, kaj je v resnici bilo. Ni mi preostalo drugega, kot da se kot ponavadi na pot odpravim sam. Prosil sem očeta, da naju pelje oz. ob nastali situaciji me pelje do Karavle pod Peco.

Iz Mežice se peljeva proti mejnemu prehodu Reht, kjer slabih 500 metrov prej cesta zavije levo proti Štengam in Karavli. Ker je cesta že popolnoma kopna, me zapelje do travnika imenovanega Rišperg, kjer se v poletnih mesecih pasejo živali namenjene za tatarski biftek in nedeljsko juho. Izstopim iz avta in se zavem, da je pred mano lep dan, saj je nebo polno zvezd, pa tudi mesec je kazal polovico svoje veličine. Oče se odpelje nazaj proti domu, jaz pa s korakom polnim pričakovanj naprej.  

Po 20 minutah hoje skozi temen gozd, ki ga je tu in tam obsijala mesečina, pridem do Šeglovega spomenika. To je tudi moja prva točka, kjer se ustavim za slabi 2 uri, z namenom prisluhniti in z veliko sreče morda tudi videti divjega petelina. Prav ob koncu aprila in začetku maja je namreč čas paritve te prelepe gozdne kure. Da bi bil čim manj opazen, se skrijem med majhne smreke, nad katerimi se visoko v zrak dvigajo mogočni macesni. Še vedno je popolna tema in razen škripanja dreves, ki ga ustvarja veter, ni slišati ničesar. Dobrih 100 metrov nad mano se oglasi prvi divji petelin, bolj ko se svita, bolj živahno in pogosto se oglašajo in preletavajo. Žal nimam te sreče, da bi katerega izmed njih videl, zato pa še pred sončnim vzhodom poslušam njihovo idilično oglašanje, petje drugih gozdnih ptic, veselo poskakovanje veverice z enega na drugo drevo, iz daljave pa slišim tudi kukavico. Na desni strani nenadoma vzide sonce, ki pa se po nekaj trenutkih hitro skrije za oblake. Petelinovo petje je prenehalo, zato sklenem, da nadaljujem pot proti Domu na Peci.  

Po nekaj korakih zaslišim bokanje srnjaka, ki je značilno oglašanje, kadar je žival preplašena ali opazi kaj neznanega, obrnem se nazaj in ga zagledam na robu jase, kako se še vedno oglaša in nato skoči nazaj v gozd. Malo pred Tomaževo kočo, zdaj imenovana Ninotova koča, z daljnogledom uzrem gamsa, ki se pase pod debelimi smrekami, katere ga v nekaj trenutkih povsem zakrijejo. Po dobre pol ure hoje in fotografiranja prispem do Koče na Peci, kjer je še kar nekaj snega, pot nadaljujem do sedla pod Malo Peco. Tam se mi pogled ustavi na Kamniško-Savinjskih Alpah, ki jih je sonce z vzhodne strani že v celoti obsijalo.  

Odločim se za zavarovano pot, ki gre po južni steni Pece, pod katero leži prelepa dolina Tople. Še preden pridem do vznožja stene, zaslišim petje ruševca na Mali Peci, ki je kakor divji petelin tudi on zdaj v obdobju paritve. Pot je že skoraj popolnoma kopna, v nasprotju s severno stranjo, kjer te ponekod sneg požre tudi do pasu. Med potjo pridem do spominske plošče, kjer je Gora vzela ljubitelja planin, opozori me na nenehno previdnost med hojo ter malim korakom med življenjem in smrtjo. Postavilo jo je Planinsko društvo Mežica, na njej pa so zapisane tudi besede, s katerimi sem poimenoval naslov tega članka.  

Na sedlu pod Kordeževo glavo začnem hoditi po dan prej zapadlem snegu, v katerem so vidne samo sledi belke (planinske jerebice). Ostane mi samo še del poti, kjer obsijan s soncem stopam po nedolžnem snegu in tako prispem na vrh zame najljubše gore.  

Podpišem se v knjigo, se malo razgledam po okoliških gorah in se zaradi neprijetnega vetra skrijem nekoliko nižje med skale, kjer si privoščim malico. Piva "1864", ki ga imam  s sabo, ne spijem, ker ni po mojem okusu, sem ga pa vzel doma iz hladilnika in vrgel v nahrbtnik za vsak slučaj, če bi me slučajno zgrabila peklenska žeja. Hvala Bogu te potrebe ni bilo. Opazujem ostale planince, ki malicajo na vrhu (jabolko, čokolada, oreščki), nekateri ta del planinarjenja celo izpustijo, jaz pa si s suho klobaso in rženim kruhom mislim svoje.

Nazaj se vrnem po položnejši poti, kjer je sonce že dobro omehčalo sneg, drsim po njem, za hitrejši spust in boljše ravnotežje si pomagam s palicami. Odpravim se se na Malo Peco, kjer so zjutraj prepevali ruševci. Vendar se zaradi kar precejšnega števila planincev in pozne ure poskrijejo nižje v gozd. Na Mali Peci je tudi orientacijska tabla, kjer so s puščicami označene smeri in razdalje do bližnjih gora in mest. Tokrat vidljivost ni najboljša, tako da ne vidim naše najvišje gore, Triglava.  

Ker sem se poprej malo ponorčeval iz kolega, ki je staknil prebavne motnje, zdaj tudi mene pritisne , tako da si ne morem kaj, da ne slečem hlač in  počepnem pod smreko. Po opravljeni potrebi se uležem na travo in se nekaj časa sončim, nakar se v upanju, da je Dom odprt, spustim nekaj deset metrov nadmorske višine nižje. Z nasmehom na obrazu potrdim, da je temu tako. Pol ducata ljudi sedi pred kočo, jaz jo mahnem proti šanku in si naročim pivo "1825", ko oskrbnik Roman nanj postavi še staro, rjavo steklenico, se mi nasmeh na ustnicah še bolj razširi. Usedem se pred kočo, kjer me je grelo sonce in hladilo pivo. Nisem si dopustil, da bi spil samo eno, saj je bilo to verjetno moje poslednje spito pivo iz stare embalaže, vendar ta ni toliko pomembna kot njena vsebina. Mogoče pa ob naslednjem obisku koče  zame ostane še kakšna "stara flaša". Pri relaksaciji pred kočo se mi je pridružilo še nekaj znancev in prehitro je napočil čas, da se vrnem domov. V dolino sem skoraj letel, saj sem moral biti ob kosilu doma. 

Kdor je to prelepo nedeljo prespal, jo prebil v dolini ali na WCju, mu je lahko pošteno žal!

Več fotografij lahko najdete v Albumu.