Bajta Kšajtni Muzika Bonnie "Prince" Billy - Lie Down In The Light (2008)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Bonnie "Prince" Billy - Lie Down In The Light (2008) PDF natisni E-pošta
Prispeval Igor Papotnik   
Ponedeljek, 24 November 2008 12:30

Bonnie Prince Billy - Lie Down In The Light (2008)Will Oldham, trenutno bolje znan kot Bonnie "Prince" Billy, je v svoji dosedanji glasbeni karieri, ki šteje nekaj več kot 15 let, nanizal zavidljivo število albumov in ustvaril nekaj nepozabnih pesmi, od katerih je eno priredil celo sam pokojni velikan Johnny Cash.

Se vam kdaj zgodi, da vas kakšen izvajalec zaradi neke svoje posebnosti tako prevzame, da vam skoraj zastane dih in sami pri sebi ne morete verjeti, da lahko nekdo ustvari kaj tako presenetljivega, tako unikatnega, tako čudovitega? Ta posebnost je lahko vrhunsko mojstrstvo na katerem od inštrumentov, presenetljiva izvedba pesmi, fantastična vizualna podoba ali izpiljen vokal. V nekaterih primerih pa ne gre za nobeno od teh stvari, ampak se nas izvajalec dotakne s svojo iskreno ranljivostjo, s svojo krhko pojavo ter s svojim pristopom do glasbe in vokalom, ki nas še dolgo po slišanem zasleduje in nas bode nekje globoko v srcu, duši, mozgu, kakor pač hočete.

Bonnie "Prince" Billy je bil ob prihodu na glasbeno sceno prava neznanka, tako za kritike kot za poslušalce, pravzaprav je še vedno skoraj nemogoče reči, kaj za vraga sploh počne. Ponavadi se solo izvajalce, ki jim dela družbo le akustična kitara, rado ožigosa z oznako "Folk", le redko pa se zgodi, da bi tovrstnemu izvajalcu na ime prilepili še "Alternative" in občasno celo "Punk". Ja, Bonnie "Prince" Billy ni prava oseba za predalčkanje. Pri nas bi mu enostavno rekli, da je kantavtor in bi se na tak način izognili morebitnim poskusom žanrske opredelitve, nekateri mediji širom sveta pa enostavno ne morejo mimo tega in ga poskušajo zapakirati v mnogokatere pakete. Verjemite mi, da vsa ta zmešnjava ni niti malo pomembna, Oldham je človek s kitaro, ki ob spremljavi različnih glasbenikov od albuma do albuma ustvarja odlično glasbo, ki jo je treba poslušati, ne pa secirati.

Njegov najnovejši izdelek Lie Down In The Light se od predhodnikov razlikuje po tem, da je mogoče malo bolj lahkoten, bolj pozitiven in da je tokrat morda v boju med temo in svetlobo, kjer se pogosto znajde Bonnie "Prince" Billy, zmagala slednja. V njegovem verjetno neprekosljivem izdelku iz leta 1999, I See a Darkness, lahko začutimo dobršno mero pesimistične drže in temačnosti, ki jo tukaj zamenja bolj optimističen pogled v svet, vseeno začinjen z zdravo mero strašljivih senc, ki se jih Oldham nikakor ne more znebiti.

Za Willa Oldhama je značilno, da pred snemanjem ne vadi, ampak si tik pred zdajci izbere svoje kolaborante in jih postavi pred dejstvo, da je treba posneti album, kar pripelje do veličastnih spontanih trenutkov. Nenehen riziko, trepetanje glasbenikov kot na trnih in trud na vse kriplje, da ravno oni nebi česa zašuštrali, se Oldhamu vedno izplača, saj dobimo izdelke, ki jih je nemogoče doseči z vajo in večkratnim preigravanjem.

Kot vsi poprejšnji albumi, tudi Lie Down In The Light deluje kot ena velika celota, ki vam morda takoj po prvem poslušanju še ne bo dosti ponudila, ampak po nekaj naslednjih boste opazili podrobnosti, tiste prej omenjene veličastne delce, ki se usedejo globoko v spomin. Trenutki, kjer Oldhamu res priznamo, da je mojster; mojster izmikanja od ustaljene godbe in mojster melanholične iskrenosti, ki jo premorejo le redki.

Samir Khan je v svoji recenziji albuma I See a Darkness na strani www.pitchforkmedia.com, leta 1999, kjer je album ocenil z najvišjo možno oceno, zapisal sledeče besede: "No, this isn't music. It can't be. It's something else." Besede s katerimi se strinjam in strinjali se boste tudi vi, le začeti morate s poslušanjem. Tudi ta album ponuja podobne občutke; glasba, ki nekako zatava in se spremeni v nekaj drugega, nekaj vseobsegajočega, toplega.

 

Ocena: 9/10

 

Naključno iz Kšajtnih

Milčin kotiček - Menstruacija
Rubrika: Leposlovne objave
Milčin kotiček - Menstruacija Moje današnje razmišljanje je biološko ali - lahko bi rekla - po zakonu narave.Nič ne morem...
Potopis: Od Vardarja do Triglava - četrti del - Stran 2
Rubrika: Potopis
Stran 2 od 2Zdaj smo za sabo imeli že večino potovanja. Izmed večjih mest oziroma centrov nas je čakal samo še...
Potopis: Aljaska, skrivnostna dežela
Rubrika: Potopis
Na dvotedensko potovanje po Aljaski sem se odpravila sama. Čista divjina in neokrnjena narava, trekingi na popolnem severu Amerike, avantura brez...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti