Bajta Kšajtni Knjiga Michel Houellebecq - Možnost otoka (2007)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Michel Houellebecq - Možnost otoka (2007) PDF natisni E-pošta
Prispeval Jernej Prodnik   
Torek, 17 Marec 2009 07:00

Michel Houllebecq - Možnost otoka (2007)Nietzsche križan z Bukowskim in Huxleyem, provokativen in splošno preziran. Michel Houellebecq. Francoski pisatelj, ki je v zadnjih letih uspel dodobra pretresti ne le literarno sfero, ampak številne različne intelektualne kotičke. Provokativnosti mu ne očita nihče, a mu jo mnogi z veseljem mečejo v obraz, saj niso več prepričani ali je »njihov«. Nič kaj nenavadno, kdor tebi in družbi, v kateri neobhodno umiraš na obroke, tako neposredno pred obraz potisne ogledalo, mora šokirati in v prvi vrsti povzročiti paničen odpor ter depresivno zavračanje.

Bolj zabavno od vsega ostalega je zato bržkone, da Houllebecq ni pripravljen ponuditi opornega stebra, kakšno je dejansko njegovo stališče do vprašanj, ki jih odpira in servira v knjigah; in teh ni malo. Manjko Arhimedove točke, vsaj enega oprijemališča, da bi ga lahko uvrstili in obenem potešili svojo poželjivo samodeterminiranje, opredelili Houellebecqov svet, pri mnogih bralcih popolnoma pričakovano sproža zavračanje, saj ga nikakor ni pripravljen ponuditi.

Knjiga Možnost otoka se zaporedoma dogaja v dveh časovnih obdobjih, v enem je Michael slavni komik, v drugem prebiramo zgodbo njegovih klonov. Knjigo lahko beremo skozi različne prizme razumevanja, bodisi kot ostro kritiko ali na drugi kot cinično in hedonistično slavnico dandanašnjega. V vsakem primeru najbrž težko zgrešimo in od naše (najbrž moralne ali kar moralistične) pozicije je odvisno, za katero se bomo odločili, da jo pisatelj zastopa. Houellebecqova ljubezen do branja nihilističnih avtorjev je več kot očitna, vendar s tem ne razkriva ali jih malce deplasirano obožuje ali jih v skrajni ljubezni povsem prezira in jih bere ter uporablja izključno iz tega razloga. Zadnji klon glavnega protagonista Michaela pušča odprto pot za interpretacijo.

Knjiga je bila izdana pri založbi ŠTUDENTSKA ZALOŽBA

Avtorjeva več kot očitna mizantropija v družbi, ki stavi na skrajni (potrošniški ali kakšen drugačen) hedonizem, skrajni individualizem križan s prostim trgom in čustveno nenavezanostjo, ni presenetljiva. Vsekakor ga lahko beremo kot depresivnega kritika družbe in sovražnika samozadostnega ciničnega uma, ki pa obenem ne ponuja rešitev ali odgovorov. V vsakem primeru se ga hitro da povezati z dvema morda najbolj znanima distopikoma dvajsetega stoletja, Huxleyem in Orwellom, čeprav gre morda pri njem v prvi vrsti za opis razkrajanja družbe in šele nato napovedovanje, kaj bodo te poteze prinesle.

Primerjajmo.

Aldous Huxley je v mnogih segmentih mogočen prerok prihodnje družbe, a najprej kritik civilizacije kot take. Mnogokrat se zazdi, da rade volje zapade v moraliziranje ter idealiziranje nekih skupnosti, za katere je vprašljivo, če so kdaj obstajale. Na drugi strani je Orwell, v zanj značilni (konstruktivni) anarhistični pozi, kritik države in oblasti, ki se povsem upravičeno boji njunih tendenc po nadziranju in možnosti neomejene moči, kar kasneje tolikanj bolje teoretsko utemelji Foucault.

V »1984« je Orwell, kot bi dejal Zygmunt Bauman, napisal »najpopolnejši – in kánonski – seznam strahov in slutenj, ki so strašile moderno na njeni težki stopnji. Če te strahove projiciramo na diagnoze tedanjih težav in vzroke tedanjega trpljenja, nam pokažejo obzorja emancipacijskih programov tiste dobe.« In Orwell se je v svoji distopiji ... zmotil.  Na srečo in obenem na žalost, je prišlo do radikalnega preobrata, do diametralnega nasprotja. Od težke moderne je družba šla v drugo skrajnost, v tekočo moderno, kot bi ta čas poimenoval Bauman, ali kakšno proti drugo moderno, ki vključuje fragmentarnost in razpršenost sodobnosti (refleksivna moderna, druga moderna ... postmoderna?). Če je bilo potrebno v Orwellovem času ubraniti zasebno avtonomijo, svobodo posameznika, danes obratno, skoraj ne obstaja več javna sfera, ki so jo popolnoma naselili zasebni interesi. Gre za kolonizacijo javnega s strani zasebnih partikularizmov, ki so medsebojno slabo povezani in ciljajo le v egoistično zadovoljevanje lastnih interesov. Posameznik je svoboden ter avtonomen de iure, vendar ne de facto; zadovoljilo se je polje »negativne svobode«, izginila pa je stran »pozitivne«, bi zatrdil Bauman.

Kot je zapisal tudi Neil Postman pred več kot dvajsetimi leti, se je veliko prej od Orwellovih nočnih mor razvil Huxleyev projekt Krasnega novega sveta. Človeštvo se je na smrt zasičilo z diapazonom številnih možnosti in novo vrsto opresije sprejelo ne z občutki upora ali strahu, temveč vzradoščeno z odprtimi rokami. »Orwell se je bal, da nas bo uničilo, kar sovražimo. Huxley se je bal, da bo uničenje prišlo s strani tistega, kar imamo radi.« Houellebecq je v mnogih pogledih z orisi skrajnega hedonističnega individualizma (s številnimi korekturami) miselni naslednik Huxleyeve negativistične obravnave družbe (oz. civilizacije). Če njegovo pisanje seveda sprejemamo za distopično.

Vsekakor za razliko od obeh omenjenih avtorjev Houellebecq v prvi vrsti zapisuje družbo in njene zakonitosti, šele iz tega nato posreduje miselne preskoke v prihodnost, a to analiziranje aktualnega je nujno v poizkusu napovedovanja. Vsi trije avtorji so zato še kako aktualni za svoj čas. V primeru sprejetja predpostavke, da je Houllebecq najprej kritik, se najbrž najbolj približa kritični teoriji družbe; z njenim velikokrat skrajnim pesimizmom (morda celo elitizmom) vred. Vulgarnosti zapisuje vulgarno, drugače ne zna, niti ne more. Nekatere stvari v dekadentnosti postmodernizma so pač prevulgarne, da bi jih pakirali v celofan z lepimi mašnjicami.

Utopičnost ali distopičnost, oboževanje ali zavračanje; ambivalenca, skoraj shizofrenost knjige, je srž in poanta, kajti spremembe so tukaj, še preden si jih zamisliš. A možnosti otoka ni, noben človek ni otok povsem zase.


Nietzsche križan z Bukowskim in Huxleyem, Nostradamus na drogah tekoče moderne.

 

 

Naključno iz Kšajtnih

Gašper Bivšek - Skorjevec (2007)
Rubrika: Knjiga
Gašper Bivšek se s svojo drugo pesniško zbirko Skorjevec počasi uveljavlja kot vseslovensko priznan talentiran pesnik. V modernistično slovensko poezijo prinaša...
Aldous Huxley - Mirovništvo In Filozofija (2006)
Rubrika: Knjiga
Knjiga za tiste, ki ne marajo vojne. Knjiga za tiste, ki ne pristajajo na tezo o globalnem vojnem stanju kot naravnem...
Carlos Reygadas - Stellet Licht (2007)
Rubrika: Film
Na slepo izbran film relativno neznanega avtorja na ljubljanskem filmskem festivalu je tvegano početje. Bi mi moral opis v brošuri Liffa...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti