Bajta Kšajtni Knjiga Lucija Stepančič - Prasec Pa Tak (2008)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Lucija Stepančič - Prasec Pa Tak (2008) PDF natisni E-pošta
Prispeval Mitja Gruber   
Ponedeljek, 05 Januar 2009 00:00

Lucija Stepančič - Prasec Pa Tak (2008)Knjiga Lucije Stepančič Prasec pa tak ni njen leposlovni prvenec, saj je že leta 1997 pri založbi Aleph objavila knjigo kratkih zgodb z naslovom Mrtvaki in šlagerji. Če je v svojem debitanskem delu še pisala občutno fantastično prozo, katere namen ni bil biti ogledalo današnje družbe, to pri novi vsekakor ne drži več. V knjigi z pomenljivim naslovom lahko najdemo pet zgodb približno enake dolžine (okrog 50 strani) in podobnega sporočila, ki se raztezajo na skupaj nekaj več kot 230-straneh.

Glavna tema zgodb je zagotovo ljubezen, kar piše tudi na ovitku knjige. Vendar pa pa pri Stepančičevi ne gre za klasične ljubezenske zgodbe s pridihom romanticizma, temveč prej za ravno obratno. Gre namreč za avtoričin proces namerne demistifikacije in detronizacije ljubezni, kar doseže tudi z zamenjavo, običajno visoko letečih poetičnih besed, z navadnim, vsakdanjim, pogovornim jezikom, kar je razvidno tudi iz naslova.

V zgodbah srečamo različne življenjske situacije s skupnim imenovalcem prvoosebnega pripovedovalca srednjih let, ki kritično sprejema svojo okolico, pri čemer se jasno zaveda, da sam ni kaj boljši. V dveh zgodbah (Nekoga takole srečati, Running late) je prvoosebni pripovedovalec moškega spola, kar Stepančičevi uspe odlično, saj njene zgodbe o varanju, samospraševanju in moškemu postavljanju izzvenijo še kako resnične. Vsi glavni liki, ki jih avtorica spretno psihološko secira, so ljudje brez resnih ambicij, introvertiranci, ki živijo v nekem sanjskem svetu kvazi hrepenenja, ki jih še edini drži pri življenju, a ne pričakujejo ničesar več v svojem življenju.

S tem, ko v vseh petih zgodbah nastopajo osebe z istimi imeni, je avtorica bralce vsekakor močno zbegala, saj verjetno ni koga, da se ne bi začel spraševati, če je v tem kakšen skriti pomen. Tudi sam sem si lep čas belil glavo s tem, risal diagrame korelacij med osebami, a na koncu vendarle spoznal, da imena, ki se konstantno ponavljajo nimajo kakšne povezave z njihovi soimenjaki iz ostalih zgodb. S tem je, želela ali ne, dosegla tudi nek postranski efekt, saj ponavljanje imen v povezavi s ponavljanjem usod, situacij,  besednih zvez in fraz ustvarja vzdušje začarane brezizhodnosti, apatičnosti in sveta, ki več ne pozna (od)rešitve.

Pogovorni, vsakodnevni jezik, v katerem je napisano delo, brez uporabe zapletenih izrazov in sintagem brilijantno sovpada s popolnoma vsakodnevnimi, trivialnimi temami in problemi ki jih prikazuje avtorica, ter nam s tem drži ogledalo v katerem se lahko ugledamo.

Večina likov, z izjemo pripovedovalca-protagonista, je dodelanih zelo površno, nekateri celo tako površno, da niti ne rabijo osebnega imena, kar jasno, preusmeri vso pozornost le na pripovedalca in njegovo zgodbo, misli in refleksije. Vsi ostali liki, pa so prej kot liki, nekakšni paradigmatski tipi, za katere avtorica redko najde pozitivne lastnosti.

Ob psihološkh obrisih likov polnih negativizma, nesimpatičnosti in omejenosti bi bralcu kaj kmalo postalo prav mučno ob prebiranju zgodb, če jih Stepančičeva ne bi spretno prekrivala z dobrim smislom za tragikomičnost. S tem, ko družbe ne olepšuje, ne ustvarja herojskih in simpatičnih likov, na najboljši način kritično prikazuje kakšne so naše ljubezenske zveze zares in kako se ljudje vseskozi pritlehno in brezumno vrtimo vedno okrog istih ljubezenskih peripetij in ponavljajočih, a nerešljivih težav.

Skupek petih, na trenutke zmedenih, fragmentarnih zgodb občasno funkcionira težko razumljivo, saj bralcu ni vedno takoj jasno, kaj točno se dogaja in kaj se je že zgodilo. Deloma prihaja do tega tudi zaradi koncev odprtega tipa, saj Lucija Stepančič svojih zgodb ne zaokroži, temveč jih pušča odprte, s čimer ničesar ne razrešuje (niti noče). Tako pušča svoje like tudi ob koncu v tavajočem položaju – so nekakašni večni novodobni iskalci, kakor bi se izrazil Lukács v svoji Teoriji romana.

Žal pa zakonske kolobocije v knjigi bralca prepogosto puščajo praznega, kajti knjiga ne zna in ne zmore ustvariti presežka. To ji ne uspeva ne z jezikom, zgodbo,  naukom, kot tudi ne z estetskim učinkom pri bralcu. Vendarle, ko premislimo, kaj ni vsa ta medlost sumljivo podobna življenju likov, ki jih pisateljica opisuje? Seveda je: ti liki se trudijo narediti presežek, a jim ne uspeva, vedo da jim nekaj manjka, a tega ne znajo artikulirati, še manj pa realizirati. Takšne so tudi zgodbe same, saj ne premorejo mojstrstva in veličine, vprašanje pa je, v kolikšni meri je to Stepančičeva počela namerno. Gotovo pa je nekaj, da po prebrani knjigi le stežko kdo ne prepozna, pa čeprav na trenutke, prasca tudi v sebi.

 

Ocena: 6.5/10

 

Naključno iz Kšajtnih

Lucija Stepančič - Prasec Pa Tak (2008)
Rubrika: Knjiga
Knjiga Lucije Stepančič Prasec pa tak ni njen leposlovni prvenec, saj je že leta 1997 pri založbi Aleph objavila knjigo kratkih...
Haruki Murakami - Kafka Na Obali (2007)
Rubrika: Knjiga
Z romanom Kafka na obali trenutno najpopularnejši japonski pisatelj pred nami razprostira most med realnim in imaginarnim svetom in ju s...
Vincie Vogue Anžlovar - Vampir Z Gorjancev (2008)
Rubrika: Film
Nov slovenski televizijski film z  naslovom Vampir z Gorjancev je delo scenarista, režiserja in veterana slovenskega filma, Vincieja Vogua Anžlovarja. Film...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti