Bajta Kšajtni Ostalo Leposlovne objave Zulejka Javeršek - Izbrane pesmi

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Zulejka Javeršek - Izbrane pesmi PDF natisni E-pošta
Prispeval Zulejka Javeršek   
Nedelja, 29 Marec 2009 07:00

Zulejka Javeršek Zulejka Javeršek - Izbrane pesmi


Ko te gledam na Punti, razburkanih las, sklonjenega nad njenim obrazom, te sonce na
zahodu barva rdeče v valovih, tvoja roka na njenem trebuhu se dviga kot morje v plimo,
počasi, hitreje, ljubeče, gotovo


tvoje veke se spuščajo počasi, to ni mežikanje, to je premikanje morja na plitvi peščeni
obali, trepalnice mečejo sence v modrino kakor jih rišeta sonce in plankton na morsko dno,
in z majhnimi valovi se premikaš tudi ti kot gmota morja, ki bi se iz satelita videlo
nezmotljivo, kar najbrž tudi je, saj neurje ni zmota za morje, le za mornarje, in zmotim se
tudi jaz, kakor stari ljudje, ki živijo na potresnem območju, se ne evakuiram po tvojem
prvem pogledu,


potresu sledi tsunami in nihče ne prešteje mrtvih, nikogar ne pogrešajo, lahko neopazno
odidem, v poslušanju butanja burje v balvane na Punti poskušam najti take besede, ki bi
vzvalovile tvoje lase, roke, veke, a zmorem le nikomur slišno sušno prošnjo: dovoli, da
zaužijem sol s pene valov tvoje polti.



***
 
Za mojimi vekami
sneg v noči
za mojimi vekami

za mojimi vekami
saj srne spijo?
seveda sine, spijo
za mojimi vekami

za mojimi vekami
trhla zarja
v trebuhu rdeče ladje
v luknji v trebuhu
za mojimi vekami

za mojimi vekami
vse to nasilno
vse to vesolje
za mojimi vekami

za moje veke
drvi to vesolje
za moje veke

za mojimi vekami
sneg v noči
 
 
Nagota

Si me predstavlajš, pesnik,
s tvojo knjigo prilepljena na klopco

(zavita v tvoje stihe
nocoj se bom ljubila v tvojem ritmu
sanjala v tvojih barvah
zbudila se bom s čudno
lakoto po lahkosti tvojih misli
s težnjo k teži tvojih besed)
 
in kakšen je občutek,
da se oblačim v tvojo goloto?
 
 
Ko se vračaš

Ko se vračaš, se vedno v hladu, zrak se s tvojimi koraki ohlaja,
postaja gost kot vodka, gost kot olivno olje, lica ti obarva kot finsko jutro,
jutro, ki ga ne poznaš, ki ga ne želiš poznati.

Puhaste krogle luči se zlomijo v kvadrate, postanejo modre
svetloba je modra ... je modra.

Pogledi, ko greš mimo, ostajajo uprti v tla, noben sosed te ne pogleda,
ker nimaš soseda, ker nikogar ni, ki bi lahko preživel, v tem hladu,
ki bi ga naredil manj hladnega, ko bi ga delil s tabo.

Venomer se steguješ k temu, kar nima imena in tega nikoli ne dosežeš
stvar moraš poimenovati, da ti pride v oblast, a ti veš, da tisto, kar si boš prilastil, ne bo nikoli zares tvoje, ker nočeš tega, kar je že tvoje.

Stopaš na prste nog, a prsti tvojih mrzlih dlani so spolzki ... so spolzki,
jutro postane zeleno, oranžna ga ne ogreje, kar veš, da je dobro,
če verjameš pregovoru, in ne poročilom, pomeni, da bo vreme lepo.

A lepo vreme te v resnici ne zanima, saj veš, da bo hladno, ko se boš vračal,
in da bo jutro prežarjeno z mrazom modre svetlobe zeleno in, da ne boš
dosegel tistega, kar bi morda imenoval veter ali pesem ali dom.

 
***

Srečujem te vedno nekje med spanjem in budnostjo,
kramljavega kot si lahko, v Zlati ladjici, zaziban s pivom,
v Roži z lepo deklico v modri jopici, tudi takrat brez nasmeha,
na kolesu pred Filozosko fakulteto, edina v majskem mraku

in prisluškujem tvojemu glasu, ki pada v moje uho kot dežne kaplje na
razbeljene strehe avtomobilov, na makadamskem parkirišču brez sence,
besede takoj izparijo, a ostane vonj, barva, svežina po poletnem dežju,
na prašnem avtu lahen dež poleti pusti sledi.
 
 
Pesniku v Istri

Ko hodiš
po rdečkastih cestah
iz razpok
raste trava

Ko gledaš
meglo v travah
je pokrajina
mehka

Ko poslušaš
naše pesmi
iz kričečih vrstic
vstaja bolečina

Ko padaš
v prazne blazine
je bolečina
mehka

Iz ceste
raste trava
Iz trave
vstaja megla
Iz megle
se rojeva bolečina
Iz bolečine
raste pesem
Meglena pesem
obcestnih trav
je tvoja
bolečina.

 

Naključno iz Kšajtnih

K zagovoru racionalizma
Rubrika: Film
Kaj nas je lahko naučil Sherlock Holmes Guya Ritchieja, Avatar Jamesa Camerona pa ne?Sherlock Holmes in dr. Watson gresta na taborjenje,...
Potopis: Od Vardarja do Triglava - četrti del - Stran 2
Rubrika: Potopis
Stran 2 od 2Zdaj smo za sabo imeli že večino potovanja. Izmed večjih mest oziroma centrov nas je čakal samo še...
Potopis: Južna Amerika, Argentina, peti del
Rubrika: Potopis
Jasmina in Aljoša sta lani na potovanju po Južni Ameriki, med 12.3. in 14.8., obiskala Argentino, Bolivijo, Peru in Čile. V...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti