Bajta Kšajtni Ostalo Leposlovne objave Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla (13. del)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla (13. del) PDF natisni E-pošta
Prispeval Simon Orgulan   
Sreda, 05 Januar 2011 17:09

Simon OrgulanSimon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla

Mnogo zgodb se tako trudi opredeliti čas, prostor dogajanja, natančno navesti kaj je kdo rekel in kako. A ne ta zgodba. Nas zanima samo, kaj ima za povedati. Ne vem kdo sem, vem le, kakšno vlogo imam. In to vlogo bom zavzel z vsem, kar premorem.


Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla



(To je zgodba, ki bo objavljena po delih; vsaka sledeča objava je poglavje, ki bo nadaljevalo zgodbo od prej.)



13. del
LINIJE Z OCEANSKIH VODA
 
1. del - TUKAJ
2. del -
TUKAJ
3. del - TUKAJ
4. del - TUKAJ
5. del - TUKAJ
6. del - TUKAJ
7. del - TUKAJ
8. del - TUKAJ
9. del - TUKAJ
10. del - TUKAJ
11. del - TUKAJ
12. del - TUKAJ

Pojavil se je sredi sobe, skoraj do roba naložene z zabojniki in kontejnerji vseh vrst. Ker na spregled ni bilo žive duše, je malce manj skrbno odkorakal naprej, do skoraj edinega vira svetlobe, ki ga je bilo možno zaznati. Pronicala je skozi okroglo okno na levi strani. Cel vzhičen od veselja se je povzpel na prste in pogledal skozi. Morje! Tako je bil zadovoljen, da je kar pozabil na žejo in lakoto. Minile so ga vse skrbi. Vse, kar bo še treba postoriti, je manipulacija z danim okoljem, nato pa sledi vstop v novi svet. Že res, da še ni vsega konec... a za zdaj mu je bilo čisto dovolj, da je lahko videl ciljno črto.

Podal se je na lov za hrano. Pazil je, da si zapomni, od kje je prišel in kje je že vse bil. Verjetno ne bo lahko, a zopet, vsaka ladja ima kljub svoji velikosti vsaj logično zastavljeno notranjost. Iz tovornega predela se je počasi pomikal proti njemu neznani destinaciji. Seveda zelo pazljivo, kakor se za slepega potnika tudi spodobi. Po sencah, stranskih poteh in luknjah. Vse, dokler ni naletel na srednje veliko skupino nekih tipov, ki so več kot očitno bili prav prešerne volje. Približal se jim je. Šlo se je za neko debato, kdo bi vedel o čem. In štose... seveda na račun nekega posameznika, ki je stal med njimi. Smeha je bilo v izobilju, edini čemerni obraz pa je, logično, bil njegov. Pravzaprav sta si čemernost delila kar oba, samo da je en izmed njiju bil udeležen, drugi pa varno skrit za kupom šare. A kakorkoli. Po nekaj minutah je štosov bilo že opazno preko zdrave mere okusa in udeleženec se je odločil postaviti v bran. No, vsaj v metaforičnem smislu; vse, kar je dejansko storil, je opletal z jezikom. A nič več, kot je bilo treba, samo razumna doza povračila dolga, glede na vse prejeto s strani njegovega sogovornika. Slednjemu šala ni bila všeč, pa tudi med množico je bilo vse tiho. Edini, ki bi zaradi pridušenega smeha skoraj razdrl svojo krinko, je bil naš junak. In to ni bil samo navaden smeh, nekje v prsnem predelu je čutil ponos, skorajda zadovoljstvo, da je bilo pravici zadoščeno. Pa vse je bilo tako prefinjeno, sarkastično izrečeno in pametno povedano, da verjetno skupina niti dojela ni, v čem je finta. Ali pa si niso drznili smejati zaradi ritolizništva do svojega kolega, tudi to je možna razlaga. Situacija je bila tako transparentna, da človeku že v štartni točki ni bilo treba z njimi deliti prisotnosti, da se je videlo, kaj se kuha.

Nadaljevalo se je z užaljenostjo dežurnega klovna, ki očitno ni vajen, da se kdaj kakšna delikatna beseda ali dve tudi vrneta. Ampak hej, če se že igrajo, naj bo igra poštena do vseh. Zakaj je ta preprosti koncept vsem tako tuj? Kdo je sploh lahko takšna rit, da lahko na tuj račun popije na galone najodličnejšega žganja, potem pa ne prenese, da se na njegovo ime zvrne en kratek, a nič manj sladek kozarček? Tipičen primer dvojnih standardov. In tega, da ljudje ne vohajo lastnega dreka. Vsaj tako se obnašajo. Množica pa očitno ne samo, da ga ne voha, še celo tako okusen ji je, da do najprodornejšega blišča obliže prav tisto rit, od koder je prišel. Objektivnost na vrhuncu. Kot, da bi nekje prodajali licence za klovne, in šalam tistega, ki si je ne lasti, se ne bi smelo smejati. In obratno, ni važno, kako bedast je dežurni klovn, ker očitno karkoli reče, se avtomatično spremeni v čisto zlato. Nekaj pa jim je vendarle treba priznati... ti ljudje so odlični manipulatorji. Iz vsake množice si stkejo zavezništvo.

On pa je lahko bil samo srečen, da tokrat ni bil tisti, ki je požrl kroglo. Saj bi se pokazal in stopil pravici v bran, a iz izkušenj je vedel, da se to malokdaj obrestuje. Seveda je narobe, da si zatisneš oči in greš dalje, a po drugi strani... a je res vredno kriti hrbet popolnemu neznancu? Ponavadi jo boš skupil. In nihče ti niti hvaležen ne bo, še najmanj pa tisti, katerega si rešil. Vsaj ne resnično hvaležen. V debatah pa tako ali tako zmagujejo navidezno premetene enovrstičnice, ki so v bistvu popolnoma zgrešene, a dajejo vtis kredibilnosti. Njihova surova učinkovitost izpodrine tudi tiste, ki si iskreno vzamejo čas in nekaj poskušajo na dolgo in široko razložiti, ker jim ni vseeno. Verjetno zato, ker imajo ljudje kratek nabor pozornosti. Ali pa jim je njihov čas presvet. A kljub svoji očitni pristranskosti jih ne bo niti malo sram, če te bodo presojali. Potem pa naj pridejo njihovi idoli s svojimi 'veleumnimi' izjavami, pa je torta pečena. Pojejo jih, posrkajo in inhalirajo, one pa postanejo del njih. Ker niso sposobni razmišljati z lastno glavo. Tisti, ki pa so, pa se preveč bojijo pritiska skupine, da bi si upali črhniti besedico. Odločitve pa se tako neusmiljeno vrtijo okrog tega, kaj si bodo drugi mislili o njih. Pa saj jih nič ni v hlačah, prosim lepo! In jebi se, ti, ki misliš, da ti je dano presojati o vsem. Potem pa si še drzni komu modrovati o tem, da se mnenja ne vsiljuje. Edini, ki tu karkoli vsiljuje, si ti! Pa ni narobe imeti mnenja, res ne. Presojaj, kolikor te je volja. A le bodi toliko kulturen, da svoje misli zadržiš v lastnem kraljestvu, če so drugim odveč. Ne bodi preglasna disko glasba v gostilniškem ambientu, ker takih stvari noben ne mara. Nisi edini z mnenjem, a veš? In ne vem zakaj bi tvoje mnenje lahko povozilo ostale. Verjetno boš na tej točki začel pridigati o tem, da to počnem jaz, ali kaj takega. In spet smo pri projekciji, enemu najnizkotnejših in najpogosteje zlorabljanih človeških obrambnih mehanizmov.

Zato je hrana vredna več od ljudi. Kar je čudno, glede na to, da je med njima srhljivo dosti podobnosti. Recimo to, da niti ena, niti druga skupina ne razmišlja. A kdo bi hrani to zameril? Nikoli ti ne bo govorila nazaj. Nikoli ti ne bo solila pameti, kvečjemu boš ti solil njo. Služila bo svojemu namenu in ne bo te razjezila. In že sem pri naslednji misli. Prehranjevanje je bolj produktivno, kot pogovor s sočlovekom. Pravzaprav je malo stvari, ki niso bolj produktivne. Le drobec mi manjka, da se začnem spraševati, zakaj se kdo še sploh trudi. Z ostalimi. Ali pa celo dela za ostale. Za nekaj višjega, spoštovanja vrednega. Kjer je zadoščenje edino plačilo. Kjer so ure dolge in vsaka zapisana beseda izpod tvojega peresa se ti zdi nevredna. Najraje bi vse zbrisal in začel znova. Ali pa sploh ne bi več pripovedoval. Veste, prej sem mislil našemu neimenovanemu pametnjakoviču predlagati, naj napiše lastno knjigo in me v njej razreže na koščke, da bo vsaj nekaj koristnega naredil s svojo energijo, za katero lahko brez problema trdim, da je je v izobilju. A ne vem, če kaj takega lahko res izustim. Nobenemu ne privoščim tovrstne dejavnosti. Saj je fino, po svoje. Je pa dvorezen meč...

Naš junak pa je že kar pred nekaj časa zamahnil z roko, skomignil z rameni in se napotil dalje. Med mojim filozofiranjem si je našel nekaj za pod zob, se odžejal in napolnil čutarico – na sveže pridobljen predmet. Na poti nazaj je v eni sobici našel še nekaj papirja in pisalo. Ker tako ali tako ni bilo kaj pametnejšega za početi, je nakracal nekakšen zemljevid, ki mu je pomagal pri orientaciji. Z vsakim obhodom notranjosti je odkril nekaj novega in ga dopolnil. Vzel si je na skrb, da bo raziskoval ob nočnih uricah, ko bo redkokdo še bedel. Preprost, a zabaven projekt.


(se nadaljuje)

Vsi že napisani deli so objavljeni tudi TUKAJ.
 

Naključno iz Kšajtnih

Christopher Nolan - Batman Begins (2005)
Rubrika: Film
Chistopher Nolan, režiser odličnih filmov (Memento, Insomnia in ostali), je leta 2005 presenetil z odličnim Batman Begins. Film je adaptacija DC-jevega...
Yuyutsu R.D. Sharma - Jezero Fewa in konj (2008)
Rubrika: Knjiga
»Poezija, ki pleza v višave, plava v deročih rekah in slika jesensko listje z bakreno barvo…« Tako je pesniški zbirki Jezero...
Fotozgodba: Mallorca - Stran 2
Rubrika: Potopis
Stran 2 od 2Kamniti stolpi, ki jih lahko vidimo vzdolž obale, so bili zgrajeni za zaščito pred napadi piratov iz Severne...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti