Bajta Kšajtni Ostalo Leposlovne objave Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla (12. del)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla (12. del) PDF natisni E-pošta
Prispeval Simon Orgulan   
Četrtek, 16 December 2010 09:43

Simon OrgulanSimon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla

Mnogo zgodb se tako trudi opredeliti čas, prostor dogajanja, natančno navesti kaj je kdo rekel in kako. A ne ta zgodba. Nas zanima samo, kaj ima za povedati. Ne vem kdo sem, vem le, kakšno vlogo imam. In to vlogo bom zavzel z vsem, kar premorem.


Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla



(To je zgodba, ki bo objavljena po delih; vsaka sledeča objava je poglavje, ki bo nadaljevalo zgodbo od prej.)



12. del
ONOSTRANSKO TAVANJE
 
1. del - TUKAJ
2. del -
TUKAJ
3. del - TUKAJ
4. del - TUKAJ
5. del - TUKAJ
6. del - TUKAJ
7. del - TUKAJ
8. del - TUKAJ
9. del - TUKAJ
10. del - TUKAJ
11. del - TUKAJ

Postopoma se je predramil. Cel omotičen se je pretegnil in še malce poležal. Vse je bilo temno. Najraje bi se kar prestavil iz hrbtne v bočno pozicijo in dremal naprej. Ampak to je storil že tolikokrat, da preprosto ni več šlo, čeprav je želel. Spal bi naprej in se ne-soočal s problemi in svojo situacijo. Ne bi razmišljal! Včasih je res najbolj udobno odmisliti svet, se zamotiti, ugasniti. Ko spimo, 100% izkoriščamo svoj čas. Ni stvari, ki bi jo lahko naredili narobe in ni odločitve, ki bi jo lahko zafrknili. Ker ničesar drugega ni. Je samo film naključno spredenih dogodkov, resničnih ali ne, včasih bizarnih, včasih samo abstraktnih. V nekaterih sanjah smo ujetniki lastnih strahov, v drugih praznujemo uspeh, spet v tretjih se ne dogaja nič posebnega. Spimo pa vsaj tretjino svojega življenja. Verjetno so to trenutki, kjer pridemo še v najbližji kontakt s svojo podzavestjo. Šment, če samo pomislim, kako na slabšem so tisti, ki imajo tam noter kaj groznega. In potem to vsako drugo noč prodira na površje v obliki sanj. Ti, kot udeleženec, pa ne moreš nič. Totalno nič. Razen seveda tega, da se nasloniš nazaj na svojem sedežu in pustiš, da vsebina filmskega platna teče dalje. Samo upaš lahko, da tvoj sedež ne bode.

So mrtvi potemtakem na boljšem? Če privzamemo, da posmrtno življenje ne obstaja, si kot mrtvec deležen konstantnega niča. Ne občutiš bolečine, bivanjske bede ali česarkoli slabega, ker te ni. V zameno ne občutiš življenjskih radosti, veselja in karkoli gre zraven. S teoretičnega vidika je to stanje... nevtralnosti. Take, ki nima konca. Ampak zopet, če pogledamo naokrog in se vprašamo, koliko ljudi pa sploh občuti več pozitivnega, kot negativnega, kaj hitro pridemo do zaključka, da nevtralnost mogoče le ni tako slaba izbira. Če vzamemo povprečneža za primer, bi lahko rekli, da tak posameznik verjetno živi zaradi redkih sladkosti, v zameno za številne ajdove žgance. Fuj, če pa to ni najbolj nagravžna kuharska pogruntavščina vseh časov, pa tudi ne vem, kaj je. Kakorkoli, če smo še malenkost bolj pedantni, bi lahko šli izmerit intenzivnost obeh občutenj... če bi bilo kaj takega mogoče. Ampak recimo, da bi bilo in bi te podatke imeli pred sabo. Kaj vse bi lahko zaključili. A bi ugotovili, da je intenzivnost negativne plati življenja kronična in močna, pozitivne pa ne tako in da je za nameček le-ta zelo plehka? Tisti, ki zna v svojem življenju uživati, je res bogataš. Neglede na svoje finančno stanje, kakopak.

Kar nam je dano, marsikdaj zakoliči našo usodo. Vedno lahko delamo na tem, da izboljšamo kvaliteto našega bivanja, to je že res. Investiramo v naše znanje, kompetence in sposobnosti. Edino vprašanje ostaja, koliko lahko dejansko naredimo iz sebe? V kakšni meri se lahko osvobodimo okov lastnega jaza in občutno postanemo nekaj, kar je vredno biti? Si sploh lahko pobegnemo? Dosti upanj je bilo izgubljenih na tej poti. Nekoč motivirani kratkohlačneži s čepico na glavi in fračo v roki, ki so pogumno raziskovali gozdove, gradili mogočne strukture iz lego kock in osvajali vrhove svojih miselnih spoznanj že z navadno risanko, ki se je vrtela po televiziji. Danes? Hja... kdo bi si lahko mislil, da bi taki, energije polni pustolovci, kdaj lahko zabredli v alkoholizem in droge. Ni uspelo. Zatolkli so te. Postavili v realnost. Povedali, kaj gre in kaj ne in te vkovali znotraj enodimenzionalnih okvirjev. Ne raziskuje se več, ne odkriva. Vse je že znano. Znan ti je potek in znan ti je konec. Tvoja kreativnost nima več nobene vrednosti, ker ti pribijejo, da z njo ne boš prišel prav daleč. Starejši, kot si, bolj je sivo. Razumeš že, razumeš. Kaj se dogaja in kaj se verjetno še bo. Ampak ni ti več do tega, da bi razumel. Včasih je to prinašalo uteho, ker si vedel, da si vsaj lahko nekaj intelektualno razložiš, če že nisi dobil pogače. In to je bila vsa tolažba, ki si jo potreboval. Ker si naivno upal, da se ti bo obrestovalo, če boš dober in pošten. Samo ta igra... hja, ta pač slednjih lastnosti ne nagrajuje. Zanima jo samo, da si učinkovit, neglede na moralno spornost sredstev, katerih se poslužuješ.

In bolj, kot razmišljaš o širši sliki našega obstoja, bolj bo bolelo. Zato bežimo. Alkohol in droge so sredstvo, a misli prav tako. Ampak sploh nima veze. V končni fazi vsi potujemo stran, nekateri z motorjem, drugi z avtomobilom. Cilji so enaki. Ker saj, zakaj misliti, če pa samo boli? Eh, pa saj se kontriram. Hm, ali pa vendarle NE? Hecno je, ko realnost bode, misli pa nič manj. Verjetno menjavamo okolje, da bi se lažje slepili, da bo naslednjič boljše. Potem pa poskušamo svoj omejeni življenjski čas izkoristiti za velike stvari, ker nočemo zavreči svoje inteligence. Ko nam je tega dovolj, pa bežimo dalje. Poskušamo uživati, ker mogoče ne bomo tega mogli več početi, ko nas enkrat pobere. Ko pa nam zmanjka tudi stvari, v katerih smo nekdaj uživali, pa se vrnemo nazaj v ustaljene vzorce. In investiramo dalje, investiramo v prihodnost. Nekakšno kaotično preklapljanje med tem, kar je zdaj in tem, kar bo nekoč. Ali pa celo tem, kar bi lahko bilo. A nalagamo, ker se počutimo dolžne izkoristiti to danost živeti, le sprašujemo se, če je bolj sveta, kot to, kar nas čaka na oni strani. Ne vemo, a raje predpostavimo, da je. Pa še naša biologija nas omejuje. Moramo spati, moramo piti, moramo jesti. Še odvajanje je na tem seznamu. Ne moreš se niti predati deloholični mrzlici in preko nje pozabiti na težave, ker enkrat je treba spati. Pravzaprav je tudi tu izbira nikakršna. Ne moreš si reči, da ne boš več spal, jedel in pil. Biologija, znotraj katere operiraš s svojim časom, te vedno usmerja. Če ne boš sam tega počel, te bo pa telo prisililo. Kako malo lahko zares izbiramo. Vsebina, ki pride med nujnimi stvarmi, pa naj bi predstavljala življenje. Hja, očitno je to edino, kar si lahko posteljemo zares po svoje... pa še tu smo včasih nemočni, kljub našemu najiskrenejšemu in najmočnejšemu trudu. Na določene stvari ne moremo vplivati. Pravijo, da je najodraslejša poteza skomigniti z rameni in si to priznati, ter se pomakniti naprej. Ampak kje je ta 'naprej'? Včasih se mi zdi, da je spredaj samo megla, mi pa tavamo, nevedoč kje smo in kam sploh imamo namen priti.

V vsakem primeru je treba dalje. V borbi s časom, naravo in našimi okovi, česar se je zavedal tudi on. Telo pa ga je že pošteno sililo po vsakovrstnih opravkih. Potipal je okrog. Luknja je bila še vedno na istem mestu. Vendar svetlobe ni bilo več. Skozenj je pomolil prst. Otipati se ni dalo ničesar. Zdaj je skoznjo pomolil še nos in globoko vdihnil. Vonj je spominjal na vse prej, kot pa na odprti prostor. Definitivno je bil v notranjosti ladje, glede na čudni občutek v njegovem želodcu. Tiho je bilo, kot kaže je v prostoru sam. Pogumno je poskusil odpreti pokrov, a ni šlo. Morda so kaj naložili nanj. Očitno ni druge, kot da uniči svoj udobni bunker. Z nogo je sunkovito brcnil v nalomljeno površino. Les je bil precej dotrajan in se je že po nekaj brcah vdal.

Previdno se je splazil ven.

(se nadaljuje)

Vsi že napisani deli so objavljeni tudi TUKAJ.
 

Naključno iz Kšajtnih

Marko Naberšnik - Petelinji Zajtrk (2007)
Rubrika: Film
Proti koncu januarja je film Petelinji zajtrk, sicer ekranizacija istoimenskega romana Ferija Lainščka, po gledanosti prehitel še Kajmak in marmelado in...
Queen + Paul Rodgers - The Cosmos Rocks (2008)
Rubrika: Muzika
Če združiš legendo z legendami, dobiš "kozmičen rock", ki vsebuje retrovizijo in pionirskost z imenom Queen + Paul Rodgers. Govorim o...
Bajtin TV napovednik (od 22. do 27. marca)
Rubrika: Bajtin TV napovednik
Pred vami je nov Bajtin TV napovednik, tokrat od nedelje do petka. Naslednji teden, kot ponavadi, ni  nabit z dobrimi filmi,...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti