Bajta Kšajtni Ostalo Leposlovne objave Primož Erjavec - Strah In Groza Po Letališčih

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Primož Erjavec - Strah In Groza Po Letališčih PDF natisni E-pošta
Prispeval Primož Erjavec   
Nedelja, 18 Maj 2008 00:00

Primož Erjavec Primož Erjavec - Strah in groza po letališčih

7. april 2008. 5 zjutraj. Tema. Dež. Dež. Dež. Cel teden lepo vreme, najlepše letos, danes pa dež. Nervozen se stuširam, še lase sem ši šel umivat, spravim računalnik in stvari, ki jih nisem prejšnji večer, ker itak vse odlašam na zadnji trenutek. “Primož, kava.” “Ne maram zanjo, mati.” Saj ne :) “Zakon!” Vzamem vročo skodelico in se odpravim na balkon, na svoj edini načrtovani cigaret za tisti dan. Lažem. Načrtoval sem še enega, pred letališčem. Stojim na balkonu, kadim in opazujem redke avtomobile, ki vozijo svoje lastnike v službo. Dež. Čas je.

Vožnja do Brnika, pardon, Jožeta Pučnika, poteka normalno. Proti avtocesti se celo malo zjasni, vendar na napačnem koncu – proti Mariboru. Šla sva čez Kamnik, proti letališču in molčeče sem opazoval šolarje, ki so čakali na avtobus. Malce pozno za moje pojme, sicer pa, kdo sem jaz, da bom govoril o točnosti pri katerikoli stvari. Končno na letališču. Še tisti en čik, pa na check-in. “Ni še check-ina? Kdaj pa je?” “Uro in pol pred vzletom.” “Torej petnajst do?” “8:45, ja” “Hvala.” “Ni za kaj.”

Kako zanimivo so preuredili ljubljansko letališče. Odstranili so vse sedeže razen kakšnih ducat raztresenih v obskurnih kotičkih letališča. Očitno hočejo, da se vsak, ki pride na letališče in mora čakati vsaj 20 minut, vsede za kavico. K sreči sva bila skoraj sama in sedeži niso bili zasedeni. Za kavo jim pa že ne dam, če se mi je ne zahoče.

Čez kakšne pol ure zabijanja časa je bil check-in counter odprt. “Samo en kos prtljage imate?” “Ja.” “Torej, vi greste do Pariza, Pekinga in potem do Shenyanga?” “Ja.” “Tu imate boarding pass za tukaj, in še za Pariz do Pekinga. V Pekingu pa se boste mogli še enkrat čekirat.” “OK. Kam gre pa prtljaga?” “Prtljaga gre do konca.” “Zakon!” “Imate kakšne ostre predmete, tekočine?” “Ne, mam pa prenosnik.” “Ja, to je v redu.” “OK, hvala. Adijo.”

Še en čik z mojim šoferjem, čeprav on ne kadi in mu dam respect, da mi ni težil. Verjetno je vedel, da ga hudo rabim. Na poti bom skoraj 24 ur, in vprašanje, če bom lahko kje kadil. Po kratkem pogovoru in čiku me je pospremil do terminala, nato pa sem vstopil, on pa je odšel novim dogodivščinam naproti.

Pred vstopom na terminal sem moral skozi obvezno kontrolo. “Spraznite žepe, pas ven. Imate prenosnik? Dajte ga ven, prosim.” “Kable tudi?” “Ne, kablov ni treba.” Ko sem stopil skozi detektor kovin, je zapiskalo. Itak sem obul bulerje. “Dajte nogo sem gor prosim.” Piiiisk. “Stopite nazaj in se sezujte. Hahaha. Storil sem, kot mi je bilo naročeno. Čevlje so poslali skozi rentgen. Vse ok. Obul sem se nazaj. Kako bodo veseli v Parizu, ko bom že zašvical v noge. Kako šele v Pekingu, po 20 urah potovanja.

Prvič na ljubljanskem letališču, odkar so končali nov terminal. Vse je isto. Šel sem na linijo za Schengen, saj je pravkar začela veljati odredba, da lahko potuješ (tudi) samo z osebno v schengenskem območju, Kot da mi to kaj koristi, itak rabim potni list za naprej. WiFi na terminalu. Še zadnji chat po skypu, preden zapustim Slovenijo. Malo zbadanja, interne fore pač.

Vzleteli smo s polurno zamudo. Ni panike. V Parizu imam dovolj časa. Tri ure in pol, se mi zdi. Ko smo vstopali na letalo, nas je pozdravila simpatična stevardesa, ki se je tresla od mraza, ko je stala pri vratih. Ko smo se vkrcali, nam je pilot povedal, da imamo zamudo, ker je bila gneča v Parizu in da gre tam sneg.

Let je potekal normalno. Privoščil sem si Delo, ki ga je ponujala stevardesa, in kozarček kokakole. Škoda, da ni četrtek, bi lahko bral Znanost. Še Gospodarstva ni bilo. Saj ponavadi ga ne berem, samo sem videl pri Francozu, ki je sedel pred mano in bral nek francoski časopis (z ekonomijo v imenu), da se gre nekaj o Microsoftu in Yahooju. Vedno rad berem, kako se Microsoftu porušijo načrti. Prelistal sem časopis, nekaj zanimivih stvari, vendar nič takšnega, da bi si moral vzeti čas. Preden smo pristali, sem zvedel že vse, kar me je zanimalo, zato sem ga pustil na letalu.

Pristanek je bil normalen, o snegu ne duha ne sluha, čeprav se mi je zdelo, da sem iz zraka videl nekaj belih lis na polju. Ko nas je bus pripeljal od letala do terminala, sem vstopil na airport shuttle in se peljal kakšnih 10 minut do terminala, s katerega sem imel odhod. Skozi security check in spet: “Take of your shoes, please.” Na brniku so imeli vsaj natikače, da sem jih obul, ko sem čakal, da preverijo čevlje, tu pa sem stal bos, mimo mene pa je hodilo na ducate potnikov. Končno so prišli po traku in odpravil sem se naprej.

Poiskal sem spisek odhodov in preveril, če je moj let po urniku. Super, kje pa so vrata? Aha, tam doli. Grem še malo posedet na te usnjene stole. Pojem banano, preberem par strani knjige, ki sem jo vzel s sabo, in se odpravim proti mojim vratom. Mimogrede poškilim proti urniku in opazim, da mojega leta ni več na spisku. Kaj je zdaj to? Grem do svojih vrat, kjer je ekran, na katerem so napisani vsi leti, ki grejo od teh vrat. Samo en let. Mexico. Nič mi ni jasno, kaj Mexico? Mexico City, ali kaj? Sprehodil sem se mimo vseh vrat in gledal, če je kje napisan moj let. Nič.

Kupim si kokakolo, majhen sendvič s prekajenim lososom in čokoladico z 90% kakava. 11 evrov in 10 centov!? OK. Glede na to, da smo par let nazaj na Istanbulskem letališču dali 5 evrov za kavo, je to verjetno kar poceni. Sprehodim se nazaj do svojih vrat, se usedem in v miru pojem. Mogoče bi moral koga vprašati, kako je z letom. Še zadnjič sem pogledal na ekran in videl, da je bil prestavljen na druga vrata. OK, to je to.

Vkrcavanje. Bil sem kakšni dvajseti v vrsti in pridem do kontrole boarding passov. Preveri moj pass, nekaj ni v redu. Vtipka nekaj v računalnik in ponovno skenira črtno kodo. Moje ime se pojavi na zaslončku. Ona pa še vedno drži moj pass in na veliko razglablja nekaj z drugo, ki je zadolžena za prvi razred. “Wait a few minutes, please.” “OK.” Čakam. Iz vrste slišim neke Slovence: “Ustavilo se je.” Malo še počakam, ona pa še vedno drži moj pass. “What seems to be the problem?” “The cabin isn't ready, you have to wait a few minutes.” “Oh? OK, I thought it was my fault.” “Hahahaha. No it's not your fault. Here, I give you your boarding pass. Just wait a few minutes.” Čakam. “Ok, you can go now. Not that way, over there.” me je še preusmerila na vhod za drhal, ker sem šel pač na najbližjega, ki je bil za prvi razred.

Letalo. Boeing 777. Ogromen stroj, tri vrste po tri sedeže. Sedež ob oknu. Po eni strani fajn, po drugi pa ne. Nerad težim folku, naj se mi umakne, da lahko grem na WC. Zmatran sem. Naj že enkrat vzleti, da dobim svoj prokleti airline food in zaspim ob kakšnem filmu. Ko končno postrežejo z obrokom, sem presenečan nad tem, da imam celo izbiro. “Asian or french?” “French, please.” Rižota, solata, posladek. Mmmm, paše. Ob večerji gledam I Am Legend. Konec preskočim, ker sem ga že videl in vse mi gre na živce, ker sem zmatran. National treasure 2. Slabo. Kaj naj. Pogledam ga do polovice in se odločim, da bom zaspal. Dam si uno zadevo čez oči in zaspim. Zbudim se kakšno uro in pol pred pristankom. Par epizod Prijateljev, pa bo. Čeprav bi rajši gledal Simpsonove, vendar jih nekako ne uspem uloviti. Zajtrk. Štručka, maslo, kompot. Kava. Mmmmmm. Ni nekaj, samo paše pa. Pristanek, kontrola. Menjava evrov za kwaie. 100 evrov za 1070 kwaiev. Fajn za preračunavati cene.

Za svoj naslednji let sem moral spet na shuttle do terminala 3. Itak ne znam kitajsko, najdem shuttle, pokažem tri s prsti, šofer pokima, in vkrcam se. Pot do terminala 3 nas je peljala na avtocesto(!). To je najnovejši terminal na letališču v Pekingu, končan leta 2007. Zaradi njega je to letališče zdaj največje na svetu. Pridem do terminala. Kadim. Na urniku ne najdem svojega leta. Grem do informacij in se pozanimam, kako je s tem. “Too early. This is domestic flight, leaves from here.” “OK, thank you.” Grem še na en čik in sklenem, da se moram v miru vsesti in spiti kavo. Najdem kavarno in si naročim kavo. Dobim jo v pravi šalci, ne tako kot pri nas v kafiču. Plačam 26 kwaiev. Približno 2,5 evra. Ni panike. Usedem se in začnem pisati to, saj imam dve uri časa do check-ina. Malo je vodena, samo ni panike. Zdaj grem pa na čik, ker se že bliža čas za check-in.



***

Check-in. “You are going to Shenyang?” “Yes.” “OK, but I don't have the gate number yet. I'll check you in, but you have to come back at 12 o'clock so I can tell you the boarding gate number.” “OK, thank you.” Itak sem šel na čik, počakal 20 minut in se spet postavil v vrsto. “Gate C51.” “OK.” Spet kontrola. Pred kontrolo je bila miza, na katero smo morali odložiti plastenke. Ko sem šel mimo, me je ustavila uslužbenka. “Hello, sir. Do you have a lighter?” Pokimam in opazim veliko posodo polno vžigalnikov. Ne me jebat, še tega ne morem nest zravn, v laptopu bi lahko mel pa skrito bombo. Dam vžigalnik in se v vrsti počasi bližam kontroli. Isti postopek, spraznit žepe, prenosnik ven, kablov ne, stopim skozi detektor, piiisk. Varnostnik me najprej prgleda z prenosnim detektorjem kovin, potem mi pokaže stol in predpražnik, ki ima narisani dve nogi. Usedem se, sezujem in čakam, da preverijo čevlje. Končno me spustijo naprej.

Terminal je ogromen. Menda je dolg 3,5 kilometra in ima vsaj tri nivoje. Moja so bila 2 nivoja nižje, kot pa sem vstopil. Usedem se na stol in čakam. Pol ure do boardinga, eno uro do vzleta. Ko sedim tam in čakam, vidim, da prihaja proti meni nek belec, po naglasu sem opazil, da je Italijan, čeprav je možno, da sem se zmotil. “Excuse me, can you help me?” “Yes?” “This is the gate for flight 932, right?” “Yes.” “So why does it say Gate closed?” “That's for the previous flight.” “Yes but what about this flight? Boarding was supposed to start at 1 o'clock.” “Yes, boarding starts at 1 o'clock, and take-off is at 1:30.” “What time is it now?” “It's 12:30.” “What? Really?” “Yes.” “Are you sure?” “Yes.” Pokažem mu uro na telefonu. “Ahhh!” On mi pokaže svojo in vidim, da je imel nastavljeno na 13:30. Smeh. “Thank you.” “No problem.”

Let so prestavili za 15 minut, vendar je bilo v resnici še dlje. Ne vem, zakaj pri boardingu ne počakajo do konca in nato odpeljejo vse potnike do letala. Naš avtobus je bil prvi. Potem smo čakali še enega, potem je prišla prtljaga. Potem smo čakali še en avtobus in potem smo končno šli. Vsaj zdi se mi, da sem ujel pravo število avtobusov, saj sem po 20 urah potovanja okoli sveta bil že čisto out in sem moral malo zaspati. Zbudil sem se ob vzletu, pogledal, kako pista drvi mimo letala in zaspal nazaj, V snu sem slišal, kako strežejo neke sendviče, tudi vohal sem jih. Fajn so dišali, vendar je bil spanec bolj pomemben. Cel let sem spal. Kakšno uro in pol, vendar sem imel občuek, da so bile vsaj tri.

Pristanek v Shenyangu. 22 stopinj Celzija se sliši super, dokler ne vidiš neba. Oziroma dokler ga ne “ne vidiš”. Že v Pekingu je bila vidljivost okoli 800 m, nam je povedal pilot, tukaj pa ni bilo veliko boljše. Grem po prtljago. Čakam. Čakam. Ko sva čakala samo še dva, je do mene pristopil mladenič in me vprašal, od kod sem priletel. “Beijing,” mu odgovorim. “Yes, but before that?” “Paris.” “You must go through that gate. You get your bag there.” “OK, thank you,” se zahvalim in grem, kamor mi je pokazal. International baggage claim piše na vratih. Nov tekoči trak. In spet čakam. In čakam. Na koncu se tekoči trak ustavi in do mene pristopi drug mladenič, češ naj mu pokažem odrezek, ki sem ga dobil v Ljubljani. Ko ga je preučil, je ugotovil, da bi moja prtljaga morala priti, vendar je ni bilo. Potem me k sebi pokliče tisti prvi mladenič, ki me je poslal sem in mi naroči, naj grem ven in skozi druga vrata nazaj v Domestic baggage claim. Ne vem, zakaj nisem mogel tistih par metrov nazaj po isti poti, kot sem prišel. Spet čez kontrolo, vendar se mi ni bilo treba sezuti in naprej do Baggage inquries. Isti uslužbenec, ki me je napotil sem, me je pričakal z obrazcem, na katerega je vnesel moje podatke. Preslikal si je moj potni list, zapisal naslov, kjer bom stanoval in telefonsko številko. Poklicali bodo čez par dni, je rekel, če ne naj pa jaz pokličem. OK. To je to. Ven, na taksi. Odložit stvari, in gremo kopovat majice, gate, nogavice in vse, kar spada k osebni higieni. Samo za par dni, seveda, ker pač nimajo oblek za moj okus.

 

Naključno iz Kšajtnih

Nina Retko - No
Rubrika: Leposlovne objave
Nina Retko - No No, in potem je popenil. Me je zmerjal, da zbiram druge in da sem kurba, da...
Nina Retko - O puncah
Rubrika: Leposlovne objave
Nina Retko - O puncah Dekleta ne rabijo draguljev. Ker imajo kapljice v laseh. Včasih si navlako na glavi počešejo...
Marko Zorko - Knjiga Mrtvih (2007)
Rubrika: Knjiga
Življenjska pot enega najiskrivejših duhov slovenske literature, kakor so Marka Zorka  poimenovali slovenski mediji, se je končala nedolgo po izidu njegove...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti