Lanska Pesniška olimpijada (Dravograd, 13. in 14. november 2010) je bila že 11. po vrsti in za razliko od predlanske, jubilejne 10., ko smo se občinstvu predstavili z izdajo zbornika in literarnim večerom, smo zanjo izdali razpis, na katerega se je prijavilo 19 mladih pesnic in pesnikov, od katerih jih je na dvodnevno srečanje, ki je potekalo v Dvorcu Bukovje v Dravogradu (in v bližnji okolici), dejansko prišlo 15. Pridružili so se nam iz vseh koncev Slovenije, prvič pa smo na olimpijadi gostili tudi udeleženko iz Srbije in udeleženko iz Avstrije. Vsem, ki ustvarjamo Pesniško olimpijado, se je zdelo, da je po desetletju čas, da olimpijado ponesemo izven meja Slovenije in poskušamo v našo družbo privabiti tudi mlade ustvarjalce iz tujine. 
Mentorja 11. Pesniške olimpijade, ki sta v teh dveh dneh spremljala udeležence in jim predstavila svoje poglede na literaturo, pisanje poezije in njena križpotja, sta bila tokrat Korošca, Matjaž Pikalo in Gašper Bivšek. Če smo za prvega slišali že vsi (če ne prej, takrat, ko se je v njegovem romanu prepoznal policaj in ga (iz)tožil), je drugi na dobri poti med odlične slovenske pesnike. Kljub svoji mladosti pripravlja tretjo pesniško zbirko in tisti, ki ga poznamo, že nestrpno čakamo, kdaj jo bomo imeli priložnost prebrati. Ob koncu dvodnevnega druženja sta mentorja soglasno odločila, da sta zmagovalki 11. Pesniške olimpijade dve - Maja Turković iz Ilirske Bistrice in Bojana Jovičević iz Srbije. Dve mladi pesnici z izdelano poezijo, z glasom, ki se bo še slišal in s sporočilnostjo, ki je redka za tako mlada pesniška peresa.
In kot je navada že od samih začetkov olimpijade, smo se tudi tokrat prepustili glasbi. Takšni, ki je v svoji biti poezija. In takšni, ki mladim pesnicam in pisateljem pusti drugačen pečat kot črke. Letos sta nas z njo dvigala v višave Arijana Rojko s svojim čudovitim glasom, na kitari pa jo je spremljal Žan Grabner.
S številom udeležencev, med katerimi sta bila tudi dva povratnika (teh je bilo na splošno v vseh »olimpijskih« letih kar veliko), smo bili zadovoljni, naši cilji za prihodnje leto pa so se povečali. Želimo si še več udeležencev, še posebej tistih iz tujine. Želimo dobre mentorje, ki bodo mlade usmerili in jim podarili kakšno izkušnjo več. In želimo več obiskovalcev na zaključnem literarnem večeru, ki se zgodi vsako leto ob zaključku dvodnevnega srečanja. Kajti kultura je hrana. Hrana za možgane, ki nam jih dnevno onesnažujejo poročila o skorumpiranosti, nepoštenosti, pretvarjanju in oportunizmu vodilnih v naši državi in po celem svetu.
Zato vam spodaj v pokušino, v opomin in kot popotnico za lepši dan (jutro, večer…) ponujamo poezijo »olimpijcev« naših (že) enajstih pesnikovanj po vrsti. Naj vam tekne!
*** MAJA TURKOVIĆ
(llirska Bistrica; zmagovalka 11. Pesniške olimpijade po izboru mentorjev Matjaža Pikala in Gašperja Bivška)
Inshallah, Aleluja
Sever tolče jug.
Sosedi si obračajo tilnike in hrbte.
Manjšine, katerih glas je preslišan.
Nočemo beguncev!
Vsi, ki niste mi, ste trni v petah.
Ko zarijemo glave v pesek, je vaš obstoj prezrt.
Tamilci in Singalci, Kurdi, Romi in ostali,
ki se prepoznajo v treh pikah…
Gaza je povita v gazo. Krvavo.
Indija sanja o Koromandiji.
Kar sami posedajte na »Europeans only« klopeh.
Ne hvala, raje bom stala.
Ko se odpre poglavje sprave, ne bo dovolj,
da bomo uprli oči navzgor, vzklikali Inshallah!,
zvrnili breme na boga
(bog je zaposlen s šivanjem razparanih strc tistim,
ki jim je življenje naredilo silo).
Pela bom Alelujo,
a le, če kdaj nastopi čas, ko bo resničnost takšna,
da bo ta pesem odvečna.
Nazaj k Reki
Se še spomniš reke,
ki nama je sprala misli do čistega?
Bila je življenje sobivajočemu.
Kako bi se ta spomin lahko zapisal pozabi…
Se spomniš, da sva s poslednjimi močmi,
ko človek ni ponujal topline svojega doma,
zatočišče našla v njenih meandrih?
Se zbudila varna v tolažečem objemu,
kakor bi bila čez noč posvojena.
Še slišiš, kako neutolažljivo je drla,
pritiskala na bobniče, kljuvala v glavi:
Zapravljaš, kar sem, nepovratno!
Kar sem, zatiraš, dokončno!
Ne, v neizogibnost usode!
Reka kliče, je dolžnost, ki poziva.
Je posvojenka, ki bo odraščala z žuborenjem.
Spet bo neskaljena tekla,
svoja nabrežja starodavne modrosti
razprostrla, komur slišati hoče…
Je tišina… in potem je pesem.
***
BOJANA JOVIČEVIĆ
(Srbija; zmagovalka 11. Pesniške olimpijade po izboru mentorjev Matjaža Pikala in Gašperja Bivška)
Iluzionista
Voleo je.
Reči, tako plitke reči.
Njihova gorčina se razliva po virovima duša.
Vrišti. Jer nije voljen.
Jer se svako ružno odnosi na ono što mu oduzima dah
Dok potajno gleda iz prikrajka
Ono što mami i gori od želje da usnama
Zapeče
Nečije žuljeve od sandala, tragove od ujeda života.
Pogled ga uvek odaje.
Poput orla svaki put se uzdigne u visine i
Posmatra niske zablude sopstvenog
izgladnelog
srca
Kreirane iluzijom
Ljubav je surova, znao je da
Onaj ko najjače i najdublje voli na visinama
Najviše mrzi u dolinama
Čezne da kažnjava sebe prezirom ljudi
Jer samo tada zna da voli
I da u otrovnom dahu prezira
On potplati strast za još veće doze stradanja duše.
Žao mi je što se nikada neće osećati
Ovako vrištao je kroz smeh
Ovako kao ja
Urlao je
vreme je odnelo
Ostatke njegovih bljuvotina
I nahranilo zemlju djubrištem
Ništa nije izniklo
Pusto kao snovi počiva na trgu
Prerano udavljenih u vrtlogu
Ožiljaka na duši.
Tamo dole. Ostao je
Ono što mu je bilo lakše da izabere
Na vašaru sujete
Jedan iluzionista.
Prvi sneg
Ti želiš da želiš
A oni ne daju
Jer sve ono što stremi ka nebu
Misli lome i bacaju
O kamenje
O zidove
Dok plač tvojih ideala
Udara po poznatim slikama
Ne veruju ti.
Nikada ti i neće verovati
Jer svaka tvoja reč je vredna prezira
Banalnog i ustaljenom
Ne odgovara njihovom portretu
Uskladjenom.
Ne smeš i ne možeš da prebiraš po snovima
I menjaš ono što se menjati ne treba
Samo diši, dečače
Ali strogo po pravilima
Koračaj, ali čuvaj se jer svaki korak sanjara
Je jedna praznina od nemira
I crveno svetlo na njihovim ulicama
Da treba zgaziti još jednog drskog pešaka.
***
ANDREJA FRIŠKOVEC
(Velenje)
On
Njegov pogled
me je zapeljal,
njegov glas uročil.
Postala sem njegova,
čeprav le za trenutek.
Zamen neskončni,
zanj minljivi.
Vse se spreminja
Vse se spreminja,
nič več isto ne bo,
kajti tebe ob meni ne bo.
Vem,
živeti moram dalje.
A kaj,
ko vsak spomin nate
me znova zaskeli.
Vsaka moja solza
zgodbo zase govori
in vsaka zgodba se konča.
Nekoč se bo tudi ta.
***
ROK SMRDELJ
(Ilirska Bistrica)
Reka
Kristalno zobovje
belega proda
se vrašča
v nasade
zrelih pomaranč.
Iz
vodnih trepalnic
razčlenjenega slapú
spletava kitke
in splezava
do ustja
vodnega božanstva.
Krivulje
rdečih žarkov
na vodni gladini
skicirajo bakrotiske
Venerinih kodrov.
Napalmski pogreb
Polje rdečih rok
v zunajčasovnih horizontih
preneha plesti kratkočasje.
Oblečena v
ostrino škarjastih besed
se pretopljena
v zvene zlatih trobent
drug drugemu
zažirava v tkivo
in se pekoče ubijava.
Razklana
med razbitinami amfor
sijeva v beločnice
upepeljenih juter.
***
TEA PLESNIČAR
(Nova Gorica)
Po Vitruviju.
Sva ti…
In jaz.
Postavljena
V krog
In
V kvadrat.
Pišeš z desne
proti levi,
ker
je pero
lažje vleči
kot pa potiskati.
Izkoristek
je izkoristek.
Narava sama
nam ga je dala.
Tako kot…
Parjenje zajcev.
Imamo dve roki.
5 prstov na vsaki,
3 dele prstov,
ki jih sestavljata
2 členka,
z osmimi črtami
na vsakem…
Sva ti…
in jaz.
V razmerju
zlatega reza.
Sekvoja
V zmaličenih mislih
lačnega popoldneva
si me izgubljal med izdihi svojih
minulih življenj.
Zažrta v zemljo
sem v tisočih štetjih
ponižno čakala
smisle vrezanih črk,
ki so se s časom
razkrajale v prevodu
prevoda.
Bil je Maj.
In bil je Sneg.
***
JURE MAVRIČ
(Nova Gorica)
Primer anafore
Hotel sem napisati pesem, pa nisem dobil ideje.
Hotel sem napisati o pokrajini, pa so okno mi zakrivale veje.
Hotel sem napisati o zimi, pa me radiator preveč greje.
Hotel sem napisati o jezi, pa sonce preveč ljubezni seje.
Hotel sem napisati sonet, pa verz preveč zlogov šteje.
Hotel sem napisati o vodi, pa nisem premagal žeje.
Pa nisem napisal nič!
Ko
Glava proti tlom in solzne oči, zgodil se je prelom; v lesu ona leži.
Čas jo je ohladil, a sem hvaležen, da sem lahko delil z njo trenutek bežen.
Še eno rožo ji dam in pogled v jamo, ker gre drugam, tja jo puščam samo.
Oh, ti jutri zarana, boš že zakopana, predno pa te odvede proč, s teboj prebedel bom noč.
***
TEA OVSENEK
(Škofja Loka)
Gazela
Spustil si metulje svojega poželenja čez tisto neukrotljivo polje fantazij. S prsti si sledil poti Med viharnimi vrhovi misli, Med razburkanim morjem domišljij.
Z ječanjem si prebudil spečo gazelo in tudi njo pognal v dir. S pogledom, polnim divje želje si jo gnal... In gnal... In potem je nad preorano polje legel mir.
Mojstrovina
Zgladi me. Gladi moje obline, s trebuhom, ko loviš moje strastne poljube.
Gladi boke z rokami, ko iščeš pravi položaj, gladi prsi z nežno kožo tvojih lic, ko iščeš zavetje za svoje nebrzdane misli.
Gladi žensko v meni, ko se izgubljaš v ekstazi, z besedami me božaj, da bom ponižno tvoja.
Zglajena v najino dvojino.
Zgladi me...
V mojstrovino.
***
ROK VAHTER
(Slovenske Konjice)
---
Kaj vse nosijo ljudje po svojih žepih, frnikole iz otroštva in šivanke za krpanje šivov, zlomljene šibice, pajčevino, stare račune, koščke mila, drobtino kruha. Tu je tak ozek žep le za stare svinčnike in tak za okras, tak z zadrgo in oni na lepe črne gumbe. V najglobjih žepih pa ljudje nosijo sebe, zasukane navznoter.
---
Nevihta z nujo pere čez vroče pločnike in sproti pobira črne cigaretne ogorke in odnaša mala trupelca žuželk v kanal kjer se zarijejo v blato in so pozabljene. Jaz sem platno iz te iste umazanije, zato vsaka kaplja ki pade name pusti sled, ki je dolga in se vije čezme in vsaka mi ukrade nekaj drugega. Ena se veje čez trebuh in mi briše sledi popkovine, nemo se plazi okoli stegen, oblizuje mi stopala in potem me za vedno zapusti.
***
NINA ZDOUC
(Celovec, Avstrija)
Up
daj da jutri
ne bi bil tak kot danes
da jutri bi bil
podoben
včeraj
le boljši
daj da jutri
zmogli bi
daj da jutri
razumeli bi
česar nam ni dano razumeti
danes
ne včeraj
Odmrli kos
če opaziš nekje
zapuščeni del odtrganega papirja v knjigi
veš
da je tam nekdo izbrisal spomin
knjigi
nekdo počistil sledi
za sabo
in s kruto kretnjo
hitrim gibom
iztrgal list iz platnice
kot rana se mi zdi
del je kot umrli
viseči košček kože
ki visi iz kolena
ko se pri kolesarjanju
vržeš v ostre kamne
na mehki cesti.
***
JAN PIPAN
(Tomaj)
Vitamini
Jutranji zrak je prijeten, nočni je grozljiv.
Ujamem se v blodnji, a že naslednji trenutek odplava.
Želje, resničnost, pričakovanje, jaz, ti, oni, nihče.
Naložba za jutri je izguba, sadje se je, ko je sveže.
Zima uničuje zelenjave, a virusov ne uniči.
Hitro kupi, res je ugodno, ti bode napis v oči.
Vse obljube izpolnim, popeljem vas v blaginjo in jamo medu.
Ne ponavljaj napak, jabolka je potrebno oprati preden jih poješ!
90% pod gladino
Jedli so temno mana, s katero so jim stregli. Ne le jedli, goltali so jo.
Kruh na polici je zjutraj hrustljav. Pozdravlja te s svojim vonjem in vzbuja lakoto.
Nerazumno so ravnali, ko so klicali na pomoč. Tako so stroili, ker so se držali navodil.
Voznik je iz neznanega razloga izgubil nadzor. Ob trku z nasproti vozečim je utrpel
hude telesne poškodbe.
Uspelo jim bo, ker niso kot ti. Ker ne čutijo. Ker ne mislijo. Le dejanja so tista, ki
štejejo.
Na kos svežega kruha zasanjano mažem marmelado. Na obe strani.
***
VERONIKA ŠOSTER
(Celje)
Moderna doba
Jaz se ne razdajam.
Mene trgajo.
Ko grem čez cesto,
ležijo ženske na sredi
z obrazi navzdol.
Pod mano jim smrdljivi beton
žge na čelo
zmeraj en in isti verz.
Jaz se ne razdajam.
mene trgajo.
F-kletka
Tvoje telo je samo električno vezje
ki je izgubilo pretok
medtem ko si bos hodil po dežju
in preizkušal če te strela
res ne more ubiti.
***
ŽIGA STOPINŠEK
(Ljubljana)
Tromostovja ni več
klošarjev se ne hrani
če imajo zraven potomce
jih raje brcni
da ti solzne očke
ne izpraskajo usmiljenja
malo se razglej
tromostovja ni več
ko so čez potegnili
nov magnetni tir
(klicali so ga svoboda)
so skoraj preglasili
povoženo ječanje
prhke ljubljanice
(ta je zdaj tako ali tako
spravljena v muzeju
nekje v hamburgu)
oblaki so samo simbolični
včasih te preseneti
kakšen hologram siničke
teh je tudi zmanjkalo
ko je golobom zadišala kri
mene so tudi že pojedli
dvakrat ali trikrat
ko sem bil še na dudi
zato včasih malo jecljam
sssvvvobboda mir in dddomovina
Indijanec
skupaj s kojoti
si lizal mesečino
in se drsal s sokoli
po ledenih stezicah
zahodnega neba
ko si lovil
so se tvoji lasje
spremenili v travo
in postal si neviden
še za božje oko
ko pa si spustil
svoje bakrene veke
si se lahko z njimi
nemo dogovarjal
niso te zapustili
so pa zmotno mislili
da se kri
na tvoji rdeči koži
sploh ne bo poznala
***
TONJA JELEN
(Loče pri Poljčanah)
Pozabimo prvobitnost
Čarodejeva paličica stopljenega sovraštva.
Ideja o idealiziranju sveta
stremi k sistematiki stila.
Obremenjen ritem pretegnjenega časa –
ležerno ždimo v obstoju,
tegobne muke nas vlečejo k zemlji,
kot polži se izgubljamo v lastne domove.
Odhajamo v kalupe izdelanih poti,
svojstvene strasti prezirljivo pozabljamo
v zatonu večplastnega prahu.
Pristne veličine so tako izpuhtele.
Pozor: Nekdo nas gleda!
Vrednost vrednot izgublja,
borza oznanja propad naših misli,
izpraznjeni aparati postajajo nadomestila za naše
izgubljene srčnosti.
Videnje – spoznanje?
Zrklo je krvavo obležalo v dlani.
Oči spoznanja so oporekale
izropanemu življenju –
stanje pohlepne večnosti
je gonilo v obljubljeno deželo …
Raj je postal mogočna tovarna
izdelujočih se robotov.
Povzdigovanje in čaščenje tujega …
Ali napaka v evoluciji
lahko prizanese malemu
cepetajočemu srcu?
Sedaj je še samo bit,
tudi nevidenež razume vse …
Tako ali tako:
Bistvo je očem nevidno.
***
NINA DITMAJER
(Slovenska Bistrica)
Sodobni haiku
srebrna jama, pot na črnih telesih, izkoriščanje
reka v morju, uničuje življenja, kapitalizem
Novi Svet gnije, globalno segrevanje, Stari Svet vstaja
Pravi jaz
Novo leto naj bo novo življenje.
S sabo vzamem zadnji mesec. Techno.
Poznam moške - zaradi njih sem jaz Jaz. Poznam ženske - one ne poznajo mene.
Prijatelj, spomni se mladostnih dni - nogomet, vojaki, ribnik in nintendo. Zaradi tebe sem jaz Jaz.
Januarja hočem Techno!
*** JAN ŠMARČAN
(Maribor)
---
Če bi se ustavil pri prvi pesmi, bi mi bilo žal. Vse navzoča Amerika, neimenovane ženske in trava, dosti trave. Njegov otroški nasmeh na zadnji platnici in zavihek prve platnice, ki mu manjka kos kartona. Verjetno je prejšnji lastnik knjige potreboval filter za joint in je s tem pohabil knjigo, ki je izšla brez prispevka ministrstva za kulturo. Trava, dosti trave.
Zdaj leži pred menoj – knjiga, ena izmed mnogih – prebrana. Vedno znova odmev stavka, da je preveč knjig, vedno znova glas v glavi, ki ukazuje in mu sledim. Komu pri vragu je sploh namenjeno naše početje? Založbam in založnikom, bralcem in policam, depojem in mlinom za papir.
V upanju, da ti verzi nekoč končajo kot sekret papir, vas lepo pozdravljam.
Bukolična preprostost in mestni sanjač zagledan v zvezde nad pristavo
Objema te gozd. Nekje v daljavi zauka sova in na obzorju avstrijsko gričevje. Sredi ničesar majhna koča. Iz štedilnika na drva se dviga dim. V kotu ob mizi sedeč sanjač, prepričan v svobodo narave. Kilometre proč, na prvi kmetiji, kmetica ob možu v postelji, na glas razmišlja: »Le kaj ga je gnalo, da je pustil mestne luči in se naselil v naši lovski koči?« Sanjač odpre zvezek in v bleščavi petrolejke zapiše: »Mesece ločen od človeštva, se približujem Bogu – tudi on je v niču večnosti koval stihe in Beseda je Meso postala!«. Spomni se matere in očeta, ki je besnel, da njegov malopridni sin že ne bo ljubil moških. Zdaj si eno z naravo.
|