Bajta Kšajtni Ostalo Leposlovne objave Nina Retko - Z naslovom - Stran 2

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Nina Retko - Z naslovom - Stran 2 PDF natisni E-pošta
Prispeval Nina Retko   
Sreda, 25 Februar 2009 03:08
Indeks člankov
Nina Retko - Z naslovom
Stran 2
Vse strani
Na koncu nisi prišel.  Iskala sem ulico. Zagotovo je bila prava, tista, po kateri sem hodila. Hiš je bilo veliko, a nisem imela časa, da bi jih prištela. Čas sem imela zate in za iskanje prave ulice in odcepa. Hodila sem gor in dol in kimala beraču, da danes pa res lepo sneži. Da, da, danes je popoln dan za sneg. Kazalci so se strmo nagibali proti pol neki uri in ko sem še tretjič prečesala bližnjo okolico, sem spoznala, da bo sneg zbrisal moje sledi, da ni važno, kolikokrat hodiš gor in dol, da bo tako hodilo še na tisoče ljudi. In da danes tebe pač ne bo. Pozabil si. Sneg pa še kar … Poplava snega, dan brez dežnika in spoznanje, da je treba domov. Nisem bila vihrava. Ne, nisem takšna, ko me pustiš na cedilu. Pomirjena sem. Ker vem, da tebe ne bo, bodo pa zagnani kolesarji v belem metežu in nekdo, ki bo brisal moje blatne škornje in dajal besede v usta namesto tišine … Snežinke so prekrile moje stopinje.

Skoraj si že ne upam pomisliti kako daleč je to. Kot poletje. Karibi in palme. Ko smo hodili po peščeni plaži, ki se je nekako nagibala. Vsaj tak je bil občutek, ko si se spustil proti morju in te je kar vleklo v globine, čeprav se morda globokega bojiš. Kristalno čista voda, elementarno modra, se je penila okrog mojih stegen. Okoli obale so rasla drevesa s strupenim lubjem. Nismo se ga dotikali. Bilo je rdeče. Kot da bi hotela, da bi se jih kdo dotaknil, kot da bi krvavela, ker se jih nihče ne … Prelep dan za teme navajene oči. Sonce se dviga, strogo nad oblaki, preseže jih, vse, blešči se na oknih, ljudje uporabijo rolete, sonce bode v oči. Kdor ni svoboden, ne prenese sonca. Dan zmage in korakov, proti soncu in naprej, danes pogum, jutri sanje.

Zato tenko piska človek, ki ga zadovoljujejo samo posvetne zadeve. Kot branje fenomenalnih zvitkov sranja. Ena izmed mnogih ženskih revij našteva kazalce orgazma. In kako od njega? Prešteješ do tri in si že tam. Predstavijo ga kot najvišji cilj, ki je hkrati pot do katarze, sprostitve odvečne energije in poglobitev odnosa (če se odnos smatra kot partnerstvo). Hkrati pa se izkaže, da je seks zapleten in omejen, kar se tiče užitka, še posebej pri ženski, ki orgazem doživi zelo redko, če ga pa že, si mora pomagati sama, saj gora nikoli ne pride sama od sebe k njej. Za popestritev posteljnega potenja se priporoča par igračk, ki naj bi stimulirale tako moškega kot žensko. Sledi opis posameznih postopkov uporabe. Nekateri izgledajo kot mučilna sredstva iz kamene dobe, drugi pa prav grozljivo spominjajo na otroške igrače. Proizvajalci poleg naslade dobijo kar precej denarja nič hudega slutečih obupancev, ki v iskanju »svetega grala užitka« storijo vse, da se jim povrne samozavest in občutenje, ki so ga prej doživljali le ob ogledu pornofilma. V zabavnih listih ni duše in branje je samo tortura. In ko oko zastane na imbecilnih člankih o tem, kako povečati svoj spolni užitek ali število dolgov na račun hlač za več sto evrov, se mi zdi, da imamo vse, kar rabimo, pred svojim nosom. Zadovoljstvo zaradi polnega hladilnika pijače, vedeti, da je školjka oddaljena le slabih pet metrov in da je klic edina enota, ki me loči od drugih. Sonce je še vedno na nebu, po vseh oblakih, ki se zvrstijo pred njim, megla ga nikoli ne zakriva, le navidezno. Sonce bo vedno tam, le v mislih ga moramo imeti, vsak dan misliti, da ga nič ne ovira, vedno sveti, tu, za nas, za druge. Čakanje na sonce. Dovolj je biti s tabo in vohati vonj šampona, ki kroži po sobi.

Kje je moje pero, da ošilim besede? Kje je moja luč, da mi sveti, ko pilim pero? Zrak, ki ga potrebujem, je minimalen. Razsodnost pa … Da, te mi vedno primanjkuje. V zatohlem prostoru, ki ga oblikuje vonj po kislini in tesnobi, se najde prenekatera reč, ki se je dotaknem na bežen način. Možgani, po jutru neprepoznavni, včasih idealni, govorijo narek. Danes se ne pritaknem kljuke na vratih. Jutri grem ven in zalijem vso stvar. Evolucija, neprespanost, zatohle oči, naprej, naprej, samo naprej. Da bo stari vedel, zakaj kriči.







 

Naključno iz Kšajtnih

Étienne Balibar - Mi, državljani Evrope? (2007)
Rubrika: Knjiga
Nastop globalnih družbenih gibanj, ki so vzniknila po propadu socialistične alternative kapitalizmu, je povzročil krizo v Evropi nastalih političnih kategorij. Tudi...
Danny Boyle - Slumdog Millionaire (2008)
Rubrika: Film
What can a slumdog possibly know? Se v uvodni sekvenci filma Slumdog Millionaire britanskega režiserja Dannyja Boyla sprašuje zasliševalec Jamala, dečka...
Smog - A River Ain't Too Much To Love (2005)
Rubrika: Muzika
Še zadnji v nizu izjemnih albumov, pod katere se je ameriški avtor Bill Callahan, podpisal z vzdevkom Smog, ki morda najbolje...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti