Bajta Kšajtni Ostalo Leposlovne objave V deželi Nije

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
V deželi Nije PDF natisni E-pošta
Prispeval Nina Retko   
Ponedeljek, 05 Marec 2012 12:14

Nina RetkoKlic je pretrgal tišino spanja, z daljave, od katere me vedno loči mukotrpna vožnja, ker je razdalja velika, domotožje pa nevšečno. Daljava, za katero se je zdelo, da je bila grozljiva le zaradi fizične odtrganosti. Očetov glas je naznanil še nadaljnjo mučno sekundo tišine, ki se je podaljšala v globoko parajoč zamolk zatišja pred potopom, ta pa je sledil kmalu po tem, ko je izrekel mama s slišanimi tremi pikami tišine, nato pa še njegov trgajoč, globok požirek sline, ki mi je kasneje odmeval še dolgo, kot odmev akustične kitare, ki oddaja zadnje izdihljaje pred koncem solaže. Daljava je postala še večja in ni bilo sluha o razdalji v kilometrih, obstajalo je le dejstvo, da še nikoli nisem bila tako daleč proč od tistega, kar imenujem dom, ali, kar lahko tisto približno opišem kot dom, čeprav moj jezik tega ne izrazi tako, kot lahko to naredi srce. Z opotekajočim korakom iz postelje, ki me zaziba in pritisne ob steno omare, in ob trepetanju nevidne sile v celicah drobovja, se postavim na sredo sobe in z očmi, ki sedaj ne vidijo, gledam posamezne kroge, ki se kopičijo v nekem vzporednem svetu, ki teoretično ne bi bil moj, če ne bi bila dovolj trezna in zmožna zavedanja, da sem tisti drugi svet nek nekdo, ki se mu svet pred očmi spreminja kot razpoloženje malega otroka. Odlepim se od lupine, ki jo predstavljam, in se naselim nekje v kotu, odkoder se potihoma opazujem, nezaupljivo, kot opazuje neznanec neznanca, ki se še nista srečala, čeprav bi se morala poznati, ker sta, navsezadnje, bitji iste vrste. Nič več vsakodnevnosti. Mimo življenja, mimo ropotarnice govorov, smeha. Samo domov. Iskat sem šla tisto, kar sem izgubila v telefonskem klicu. Čeprav že zdavnaj ni več bilo tistega, za kar sem nekoč smatrala, da je moje.

Ko takole tu leživa, ti in jaz, v teh mrzlih luknjah – čeprav na različnih koncih, a še vedno, luknjah
, končno priznam, da si imela prav, v vseh vidikih. Da je bila tvoja jeza povsem upravičena, čeprav je nekateri nočejo (ali ne znajo) priznati in si v oči mečejo ta mrzel sneg, da jim zamrzne jezik in otopijo možgani. Da, imela si prav. Kot vedno. Smisel tvoje jeze sem spoznala šele ob tvoji smrti. Ko so te za vedno odpeljali, ko te ni bilo več domov, ne v ponedeljek, ne v petek, in tudi naslednji mesec ne, čeprav se je zdelo, kot da lahko vsak moment stopiš skozi vrata in mi v gobec potisneš par tvojih kletvic, par tvojih jeznih besed, ki si jih znala, oh kako lepo, zažreti do mojih kosti, da me še danes nemalokrat zapeče zaradi grenkega priokusa. Kako je v resnici, ko luči ugasnejo, ko igralci odložijo maske, ko režiser reče finalno besedo, ko se zapre zavesa in postane gledališče le še puščava v pustinji, ki je, v resnici, zares dvorana odmevov, preteklih in sedanjih duhov, ki strašijo po sedežih, po stenah in se plazijo po ložah, iščoč zadnje drobtinice življenja. Vedela si. Vem, da si vedela, kako je, tam, odzunaj, na snegu, v mrzlem. Zato je bil smisel tvoje jeze vsepovsod. Še kmalu potem, ko smo na žaro položili granitno ploščo, kot da bi želeli povedati, da smo dokončno opravili s teboj čeprav, resnica je še zdaleč idealna, kot da bi se zbali, da se brez primernega spomenika ne bomo znebili preteklosti, ki nas povezuje – še kmalu potem si bila ti prisotna vsepovsod, četudi si na mrzlem, drugje. Veš, mama, ko so te odpeljali, in sem potovala domov, nevede, da te ne bo več nazaj (in to zdaj vem), takrat se mi je odpiral svet, ki mi je bil doslej povsem neznan. Ker ne maram globin, še posebej ne morskih, sem ravno v nepričakovanem trenutku pristala na odprtem morju, s telesom v vodi in glavo na soncu, v kateri se razrašča strah, ki mi šepeta, da mi pod nogami plava nekaj globoko neznanega.

Če je to, kar si želela povedati, to, te čisto razumem. Vem, kje se premikam in vem, kje je globina najbolj temačna. Meduz je polno in njihovim lovkam se izognem z ogromnimi zamahi. Četudi se ne bojim več njihovih dotikov. Otopela sem, kar je značilno za ljudi, ki so jih pri veliki hitrosti vrgli iz avta in so pristali ravno na najostrejšem ovinku. Nekje med tem potovanjem sem si postavila še par vprašanj, kot bi mi jih ti, take moralne vrste. »Življenjske«, bi rekli guruji in se v istem trenutku obrnili na svojem kupu denarja. Esencialne, ko se pride do take točke v človeškem bivanju. Tipične, za mojo situacijo. Na primer vprašanje prijateljstva – vez ali samo površno razmerje z ljudmi, ki te pokličejo, da se napasejo govoric, da zadostiš njihovim potrebam, in grejo lahko naprej na svoj vlak, v svoje, drugo življenje, drugo od tvojega, ki zaenkrat leži, iztirjeno, nekje ob železni cesti, daleč, presneto daleč stran. Ljudje so mi plačevali pijačo iz pomilovanja, kar je neke vrste likalnik, ki ti ga pritisnejo ob obraz, ko ga najmanj rabiš. In peče. Zares peče. Potem je bilo tu še vprašanje tvojih okostnjakov, tvojih prijateljstev, zvez, ljudi, ki so poznali tebe. Tisti, ki so prišli pobirat drobtine, so se kmalu pobrali. Drugi so navidezno odšli, le nekateri pa so še danes tu in te imajo pripeto, kjerkoli, na hladilniku, v glavi, med vožnjo, ko se spomnijo, kako impulzivno je bilo druženje s teboj, ko si se smejala, ko si povedala kaj tako tipično tvojega. Tisti, ki bodo vedno cenili dejstvo, da so s teboj lahko preživeli kratke odlomke življenja, so tu. Drugih ne bo več. Jih ne rabim.

Potem je tu še minljivost, to večno vprašanje, ki brez konca nima kraja. Se bojiš smrti? Si jo boš sam vzel? Je smrt tvoja ljubica, ali samo ljubljena, ki jo opazuješ iz varne razdalje, ker si je ne upaš ogovoriti, dokler te ne poišče sama? Kaj si? Nespečnež v nočnem vlaku, disident? Agresor, ali kar oboje? Po mojem mnenju je čas pred tvojo smrtjo (in ker ne maram več te besede, ji reciva izginotje) potekal v krožnih krogih, kot potovanje sank okrog in okrog najdebelejšega drevesa, kar jih je kdaj obstajalo. In potem se je nekako vse skupaj ustavilo. Potem je bil samo še nizanje dogodkov na tanko rdečo nit, ki se nekje konča (in kje, nočem niti vedeti). Seveda, ni več obstaja. Dežela Nije: potrjen obstoj. Po tvojem izginotju in po vsej šaradi, ki jo je bilo potrebno doživljati zaradi ljubega miru pred ostalimi, se je zrak nekako umiril, a le do trenutka, ko je prišlo do spoznanja, da ni važno, kako boleče sveža je bila še vsa stvar, ne – važno je, kako cerkven naj bo pogreb, ker ti, od vseh ljudi, si zaslužiš dostojanstveno cerkven, tradicionalen mašniško-pogrebniški pogreb, po navodilih poslušnega pastirja, tradicionalno zavezanega k postenju in nošenju belega ovratnika, ki nikdar in nikoli ne bo dopustil (in to definitivno citiram), da bi "kadarkoli odstopil od svojih tradicionalnih principov pri izvajanju tradicionalno- cerkvenega obreda." Ker najprej je maša, potem je pogreb in vmes je pač čakanje, da se izlijejo lažna čustva in par svetih Marij, zato je važno, da se čim bolj zavleče in predvsem povsem ne upošteva želje pokojnih. Boli njih, seveda. Saj so mrtvi in pri stvarniku in ta jih bo že umiril, svojo katoliško čredo ovac. In amen. In lahko povem, da bi ti hotela drugače, ker nikoli nisi verjela v zlato tele, ki molze ostala teleta. Ko začne katoliški kler razpravljat o pomanjkanju duhovnih vrednot, se spomnim, da so se njihove končale takrat, ko so začeli sežigat ljudi kot oljne svetilke in polnit svoje zakladnice. Ni vsak ptič enak drugim pticam. A je bil totalni fijasko.

Veš, mama, imela si prav, ko si rekla, da ne boš dočakala tistega, kar bi te moralo dohiteti sedaj, ko te ni. Kako prav si imela, glede vsega. A si se vseeno motila, ko si odšla. Nisi doživela mojih uspehov, najinih uspehov, ker bi končno držala v rokah dokaz, da znam, da tudi meni gre na roko sreča, da mogoče bo pa res kaj z mene, ta dokaz, da ti je uspelo, da si imela prav, ko si se odločila zame, ta dokaz ti je ušel iz rok. Mogoče bi nekoč končno spoznala, da znam sama in, da se lahko razbremeniš, da lahko živiš še malo dlje, če le dovolj močno verjameš v to …

Zavesa se spet odgrne, na oder ponovno stopijo igralci, razkrijejo svoja igrana čustva, privlečejo na dan maske in zasijejo v vsej svoji polni luči, in sama se skrijem v senco, kot to naredim vedno, ker je tu moj prostor in kjer, čeprav se ne zdi tako, vidim vse, kar drugi ne in (morda) nikoli ne bodo. Spim z odprtimi očmi. Obračam se v spanju, k tebi v deželi sanj in čakam, da me spet obiščeš, kot bi to naredila kadarkoli, brez dežele Nije.

Postajam ti podobna. Mogoče bi ti bilo celo všeč.

 

Naključno iz Kšajtnih

Goran Vojnović - Čefurji Raus! (2008)
Rubrika: Knjiga
Čefurji Raus! so urbana literatura, ki jo je letos v obliki romana, izdanega pri Študentski založbi v zbirki Beletrina in pospremljenega...
Tatjana Kokalj - Zajec Emil na počitnicah (2009)
Rubrika: Knjiga
Tatjana Kokalj, pisateljica in profesorica razrednega pouka, je avtorica številnih del za otroke in mladino: Abeceda na potepu, Danes nastopamo, V...
Nina Retko - Na sprehodu
Rubrika: Leposlovne objave
Nina Retko - Na sprehoduVčasih vdihnem zrak tako globoko vase, da se zdi, kot da ga sredi belega dne poskušam...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti