Bajta Kšajtni Ostalo Leposlovne objave Nina Retko - O puncah

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Nina Retko - O puncah PDF natisni E-pošta
Prispeval Nina Retko   
Četrtek, 04 December 2008 00:00

Nina Retko Nina Retko - O puncah

Dekleta ne rabijo draguljev. Ker imajo kapljice v laseh. Včasih si navlako na glavi počešejo na stran. In jo spremenijo v igranje vetra, ko potujejo po cesti. Imajo želje. Da bi se spremenile v pojavo, to je njihov cilj. Včasih je to potrebno. Da se pokažeš v pravi luči. Žrtvovanje nekaj trenutkov za dosego lepega.

Zbudijo se v postelji, ki je polna njih samih. In se pritožujejo, ker je tako. Da niso same, poskušajo. Na njihov način se vse da, da, želje pa daleč od tega. Pa je življenje zakoličeno, ko pristanejo z nekom, nekje. Vitezov ni več, pravljice se dandanes berejo v počasnih stavkih. Kaj jih dela tako trmaste, muhaste, da se druga drugi zoperstavijo in pokažejo zobe, ko to ni potrebno? To je trg masovnega trgovanja s potrošniškim blagom, kjer se puli za delček jakne nekega y človeka moškega spola in kup torbic in se baranta po najnižjih cenah. Iskati po nepotrebnostih je enako čakanju. Na kaj?

Zato pa, medtem ko čaka, ona svoj vrat stegne tako očarljivo, kot to dela njen nos, ko se kremži. Da se ne vidi, kako podobna je ostalim v njeni vrsti. Lica, mehka kot blazine iz perja, se včasih obarvajo rdeče. In vedno zasijejo med intervali smeha, ko pokaže zobe in jih čarobno spet skrije. Svoj nasmeh zvito obrne proti opazovalcu in ga izza kotička oči pogleda, kakor da je sam in še svet premalo zanj. Vdihne svoj del zraka in ga izdihne v blagi sapi, kot da je iz rože poletel metulj in zakrilil z mogočno barvo svojih kril. To je njen trenutek, tisti trenutek vsesplošnega vznemirjenja na nekaj, kar pride in je preprosto. Lepo. Lase si spenja na tilniku in včasih obrne figo navzgor, da izgleda elegantno in poudari svoj vrat, podoben labodjemu. Z izurjenim gibom otrese cigareto in jo drži med prsti svoje roke, odločno, kot da želi z njo pričarati toploto in ogenj ali pa samo opraviti grdo navado. Zato je tako dobra. Ker preseže vse. Ljubljena.

Med mnogimi so »francozinje«. Razumevanje francoščine jim daje znanja. Večina »francozinj« našobi ustnice tako, da se vidi kanček nasmeha in se usta čarobno odpirajo in zapirajo. Punce olivnih polti se oblačijo v pisane barve in izbirajo torbice z motivi pisanih otroških krcarij. Roke so imenitno izoblikovane. V zapestju se prikaže okrogla kost, ki jo pokriva trak  najrazličnejših barv. Svoje gibe obračanja roke so izpopolnile do te mere, da se zdi, kot da je seganje v torbico po zvezek nekaj čisto normalnega, a hkrati lepega na pogled. »Francozinje« rišejo tudi metuljčke na notranje strani zvezkov, na platnice pa skromno zapišejo ime in pustijo vse ostalo prazno. In četudi so hčerke diplomatov, tega ne pustijo vedeti, saj vse, kar se lahko o njih zve, je, da imajo lepe modre oči in da se jim ob jezi kodri še bolj nakodrajo. Ali pa se to zdi samo ostalim, ki nezavedno opazujejo šarmljivost pred lastnim nosom, namesto, da bi opazovali bedno figuro predavatelja v predavalnici. Ko se »francozinja« sprehodi po ulicah mesta je kot čutiti Napoleona, kako znova osvaja ceste Ilirov.

Sama živi za spomine. Shranjuje slike z morja, s prijatelji. Nikjer ne najde znanega obraza, a vedno ji uspe, da se spomni. Včasih je nemirna. Tako, kot valovi potiskajo papirnato barko. Ponoči zato sanjari. O starih časih, o časih, ki jih ni bilo, o dneh, ki jih nikoli ne bo, upa, da nekoč bo… Oblaga se s policami knjig. Ne bere jih. Je res ona ona? Ne najde se. Ni je. Luč ji sveti nad glavo, pa tega niti zasledi. Ve, da je svetlo, mogoče, tam, nekje, res, pa je. Ne išče več petkov in vznemirjenj, čaka, da izgine noč. Nič ni več pomembno, kot pa to, da smo tu, da dihamo, da gledamo, da delamo. Čutiti je bilo že od vsega začetka sporno. Vgrajeno kameno srce in glava, ki misli s čustvi. Ve, da nikogar ne bo. Oči jo prebadajo. Včasih pa je steklo. Zanjo je samo človek; ni mlad, ni star, samo človek. In so ljudje, ki kvasijo idiotizme. Kakšni kreteni. Nikoli ne bodo vedeli, kako brezupni so. Sprehodi se po parku. Včasih si domišlja, da jo spremlja druga pojava. A nikogar ni. Gozd jo osami. Megla. Sama ve, kako se temu streže. Steklena.

Jaz se z vsemi strinjam, da je celo nekoliko preveč, da bi to mogel dognati v parih sekundah. Zato grem k Viki. Viki je vedno sama. Ko ni s prijatelji, absolutno. Zato me povabi k sebi. Ker ji praznim hladilnik s hitrostjo, s katero ona pokadi prvi cigaret in ko prižge drugega, je požrta že druga polovica štručke. Hlastam za zrakom, ko jem, kot riba na suhem, a vendar je ves užitek med prehranjevanjem dobremu namenjen. Viki ne pozna sredstva, ki lajša bolečine. Pozna pa rupurut pa aspirin pa barvo z odtenkom fuksije, ki naredi lase eksplozijo rožnatih barv in kopalnico rozastih fug. Oblači se v modro. Vedno si obuje rozaste čevlje. Kakšni čevlji so to, ne vem. Vem, da so njeni, ker ji prav lepo pristajajo. Viki se ne sekira. Moda je postranska zadeva, kos oblačila, ki ga oblečeš, in se ne zavedaš več, pravi. Njene omare so polepljene s posterji. Nekje se skriva še vedno čut za najstniško pretiravanje z neustavljivim lepljenjem slik drugo za drugo. Tam nekje je tudi njen jezik, ki v nasprotju z mojim ubrano dviguje strune in se zapleta v pogovore, mešanice angleščine, hrvaščine, italijanščine in vsega, kar pride v dodatku. Z Viki običajno sediva na balkonu, kjer me mrazi, njo pa vzburja hlad in kričanje psa v nočni megli. Kako more, še sama ne vem. Vem, da jo vedno uspem prepričati, da imamo stvari, ki se jim reče jajčniki in drobnarije, kot so ledvice, da so vredne svojega dela. Seveda ne oporeka. Viki pač sedi in kima, seveda, maš prav. Fascinira me, ta njena slika. Lahko jo opišeš, pa se vsak dan spreminja, lahko ji razrežeš okvir, pa bo vseeno ostala v svojih mejah. Zato imam rada Viki- ker je nekdo, ki ne spreminja samo sebe, ker jo v to prisilijo drugi, ampak zato, ker ji je všeč barva fuksije. Zato jo tudi obiščem. Lahko sem trava. To živim. Grem si naročat špagete. To obvladam. Lahko sem Viki. A oprosti, to ne znam. To zna le ona.

Vsak ve, da se voda in olje nikoli ne mešata. Olje pokvari okus. Čar je v mešanju. Še vedno iščejo tisti del, ki se bo dobro mešal z vodo. Nekatera dekleta pa vendarle (za)tavajo po pomoti.
 

Naključno iz Kšajtnih

Paul Auster - Brooklynske norosti (2009)
Rubrika: Knjiga
»Brooklynske norosti bodo na globok austrovski način očarale bralce. Knjiga o človeških norostih in modrostih je vedra oda veličini in skrivnosti...
Potopis: Iz Ljubljane do Prage, Berlina, Amsterdama in Pariza - 1.del
Rubrika: Potopis
Prvi del - PragaS prijateljicama smo se odločile, da je čas, da si končno podrobneje ogledamo košček Evrope. Tako smo si...
Nina Retko - Za konec
Rubrika: Leposlovne objave
Nina Retko - Za konec V tem mrzlem mesecu, v teh mrzlih časih, ljudje nismo lutke, a to stežka pokažemo....
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti