| Maja Miloševič: Pesmi #2 |
|
| Prispeval Maja Miloševič |
| Ponedeljek, 14 Oktober 2013 11:01 |
|
ZA ŠTIRIMI STENAMI
skrivaj se pletejo roke v množici razpletene v samoti povezane ponoči podnevi jeseni poleti za štirimi stenami on pleše z njim ona boža njo izobčeni so omadeževani v strahu pred tvojo grožnjo sami in ti sodiš Kupidove odločitve le kdo ti je dal to moč razbijaš pecljate kozarce na sosednji mizi ker tvoja usta pijejo drugačen sok spisal si zakon ljubezni sebi v prid spet te sprašujem tebe samooklicani Eros le kdo ti je dal to moč ---
Umazane roke Bleščijo jedro Razjarjenega sonca V poletu Zaostalih dežnih kapelj Ni beline Ni čistosti V baraki Steklih volkov Ni blagostanja Samo jarki pošastnega blata V stiku gnetejo brazgotine Ljudskih src Pravica krade odpadke Na smetišču Poštenje lenari Od osmih do štirih Od sedmih do treh Od dveh do desetih in nazaj in nazaj Životariš Životarim Životarimo Hudič naj vzame vse! ---
Hladno jutro se je spotikalo ob svoje noge, sporočalo grehom naj si umijejo roke, zavežejo usta z trdo vrvjo, da bodo ječale še tiste kaplje v daljavi, ki trdo garajo v svojem molku. Nisem te hotel zmotiti ob jutranji kavi, ob vonju cigarete, ki si jo vlekla ogrnjena v spalno srajčko prejšnjega stoletja, ki je dihala s tabo tvoj zastrupljen zrak. Nisem hotel zmotiti tvojih las. Borili so se s pentljo pripeto na rob kite, trdno zapeti so vedeli, da je do svobode še daleč. Bosa si stopala po tleh. Včeraj si jih zloščila s sirkovo krtačo, da bi prekrila razpoke in luknje in obup in bes, ki se je z leti, kot stenice za lesenimi oblogami, nabral v tvojih vedno znova preloženih listinah. Nisem hotel zmotiti tvoje vneme. Kljub tisočim padlim borcem, se je vpenjala po zavarovani stezi, oborožena s klini in vrvmi in lažno srečo. Nisem te hotel zmotiti, a saj si sama tiho vedela … Namesto vrtnic, panika v vazi. Panika tvojega življenja. ---
Z razkačenimi nogami leže na moj žvenket kovancev, v močnem krču in vzdihljajih trepeta do vrhunca. Ne vem točno, kdaj sem prvič zavohal njen ceneni parfum, ki s svojimi vonjavami ruši dostojnost in iz mene izmolze še zadnji pot na telesu. Nimfomanka. Poštenje jo vzburja, trese njene nabrekle bradavičke, kot afrodiziak zagreje njeno telo. Vem, da bi odšla, če bi kradel. Pa ne znam. Cele noči se zvija ob meni, ob sončnem vzhodu kriči po še in še in še… Odrivam jo stran. Pa me slači s pogledom. Nimfomanka. Nikoli me ne vzame nežno. Sadistka v mrežastih nogavicah- s srdom v očeh in zobeh, z bičem v roki me pribije na križ. Sovražim jo. A na dnu srca vem, da me tako nategnila ni še nobena. Nimfomanka. ---
Ne uriniraj proti vetru in po notranji steni prsnega koša. Tam je praznina, ki lomi veje in jih je lomila tudi takrat, ko sva skupaj dihala zrak v vakuumski posodi. Na škrgah ponedeljka sva osvajala torek ter se brez čelade peljala mimo odvrženih oblek. Revice še danes ležijo v kotu za omaro. Ne pljuvaj v žarke in v zamaščena jetra po prazniku. Tam je zrcalo, ki trga korenine in jih je trgalo tudi takrat, ko si mi vzel posest in edino drevo, ki je še stalo na njem. Povej mi. Kako naj zdaj igram Monopoly? |
