Bajta Kšajtni Ostalo Leposlovne objave Dag Kleva - Kjer se cepi resničnost

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Dag Kleva - Kjer se cepi resničnost PDF natisni E-pošta
Prispeval Dag Kleva   
Sobota, 31 Januar 2009 00:00

Dag Kleva Dag Kleva - Kjer se cepi resničnost


Končno je prispel do dežele, kjer se je cepila resničnost. S prelaza, do katerega se je mukoma povzpel, je gledal široko dolino, ki se je razprostirala pod njim. Razprl je roke in globoko vdihnil, sprostil je um in razpodil misli, da je lahko vpijal veter, sončne žarke, tla pod nogami in ljudi, ki so tam živeli svoja življenja. Očistil se je težav poti, očistil se je utesnjenosti pričakovanja, ki je od rojstva tlelo v njem, in se spustil proti dolini.

Ko je iz nepomembnega otroka prerasel v ravno tako nepomembnega mladeniča, je pozdravil domače ognjišče in odšel. Udinjal se je pri vseh Mojstrih, ki so v večjih krajih poučevali stare znanosti, skrivnosti števil, prepovedanih imen in nesmrtne človeške duše. Niso ga hoteli za vajenca, ker je njegov mrzlično odločni pogled in nastop vnašal nemir v ustaljene tokove poučevanja magije. Dokler ni naletel na puščavniškega Mojstra, ki ga je sprejel z vzpodbudnim nasmehom. Namesto pozdrava mu je Mojster v štirih kratkih stavkih razložil skrivnost, moč in uporabo osnovnih elementov. Postala sta mojster in učenec. Ko je Učenec prerasel v moža, je v veščinah klicanja in uporabljanja nižjih uslužnih duhov že prakašal mojstra. Mojster mu je napovedal njegov skorajšnji konec  vajenstva in ga poučil o načinih prizivanja štirih višjih in dveh vrhovnih duhov, ki so bili najmočnejši in najnevarnejši, in so se smeli klicati le zaradi najpomembnejših zadev duše. Noč pred jutrom, ko je Učenec moral zapustiti Mojstra, mu je le-ta razodel še zadnjo skrivnost, skrivnost o enem duhu, ki je nad dvema vrhovnima in ni Absolutni. Ko ga bo sam spoznal in sam sebe poučil o njegovi moči, bo postal, kar mora postati. Vse do tistega dne bo Iskalec.

***

Z lahkotnimi nogami in srcem se je Iskalec spustil po strmi poti, ki je vodila v dolino. Ko je sij sonca na nebu zamenjalo utripanje zvezd, je Iskalec nadaljeval spust in jutro ga je obsijalo, ko je stopal po trdi in izsušeni zemlji doline. Okoli njega so se širila revna polja, in ljudje, ki so na njih delali, so bili tako kot zemlja, katero so obdelovali: trdi in izsušeni. Pozdravljali so popotnika in mu kazali smer, v kateri je ležal njihov kraj. Zahvaljeval se je ljudem in prispel do kamnitega mesteca, ki so ga prebivalci imenovali Kraj. Ker je edino naselje v dolini ine potrebuje posebnega imena, mu je razložil lastnik krčme v centru Kraja. Sedela sta za mizo, komolci so jo zdrsali do sijoče gladkosti, in pila razredčeno vino, ki so ga s težavo pridobivali iz nizkih, skrotovičenih trt.
    “Iščeš?” ga je vprašal krčmar, ko je ponovno natočil vino in pomignil drobni strežajki, naj stopi do vodnjaka in prinese vodo.
    Iskalec je prikimal in odpil, ne da bi počakal na vodo.
    “Počasi s tem vinom,” ga je opozoril. “Ni okusno kot vina iz drugih dežel, ima pa moč, ki jo potrebuje trta za preživetje. In sonce je še visoko, zdaj rado udari v glavo, polno vina!”
    Nasmehnila sta se, in ko sta dobila vodo, je krčmar ponovno spregovoril.
    “Krčmar,” ga je mirno prekinil Iskalec, “katera ja najkrajša pot do mojega cilja?”
    “Ne bodi nestrpen,” se je nasmehnil krčmar. “Ne veš še, ali je tvoj cilj res tam. Počakaj do večera, da se krčma napolni. Med njimi bodo tudi nekdanji Iskalci, ki cilja niso našli in so se odločili ostati tukaj. Pogovori se z njimi!”
    “Ne zanimajo me neuspehi,” je trdno odvrnil Iskalec.
    “Če je taka tvoja volja, potem ti bo sonce kazalo pot.”
    Iskalec je vstal in zamrmral blagoslov za ponujeno vino. Ko je že bil pri vratih, je zaslišal krčmarjev klic.
    “In kateri je tvoj cilj?”
    “Kraj, kjer se cepi resničnost, kjer ima Eno tisoč obrazov,” je odgovoril, ne da bi se obrnil.
    “Še eno ime za stvar, ki je nihče ne pozna,” je zaslišal za seboj krčmarja.

    Stopil je na žgočo vročino razbeljenega poldneva in se za trenutek zagledal v sonce. Napotil se je proti zahodu in pustil za seboj Kraj. Tla so bila vedno revnejša in polja redkejša, dokler niso popolnoma prepustila prostora kamenju. Hodil je po drobnem, ostrem kamenju in skozi vse pore vsrkaval izžarevajočo energijo. Bližal se je sečišču silnic, meji razuma, prebivališču božanstev, centru Univerzuma, magičnemu imenu, vseobsegajoči točki. V trepetajočem vročem zraku je pred seboj zagledal prvo preizkušnjo na poti do cilja. Približal se je spečima zverema, ki sta varovali prva vrata astralnega templja. Nepotrpežljivi Iskalci so s svojo neučakanostjo prebudili zveri, ki sta jim preprečili dostop do prvih vrat.

    Nagnal je vse misli, vse definicije cilja, vse želje in spomine in popolnoma prazen je šel med zverema, ki sta nemoteno spali. Ko se je obrnil, sta zveri postali stebra, ki sta se vila v vrtoglave višine, vhod v tempelj. Tla templja so bila iz hladnega in gladkega kamna, popisana s prepovedanimi imeni. Stebra za njim sta izginila in do koder mu je segal pogled ni bilo ničesar. Le tla je videl v vse smeri. Zarisal je žareč lik v zrak pred sabo in evociral. Horda nižjih duhov je prihrumela in nestrpno čakala ukazov.

    “Zgradite mi moj tempelj!” je zavpril Iskalec in trenl z očmi. Okoli njega je donela ritualna glasba, device so plesale v krogu, Mojstri so se priklanjali in molili k Veliki Hiši z vzhoda in na oltarju, ki se je dvigal pred njim, so svečeniki darovali sami sebe. In njegova kreacija je postala druga preizkušnja. Eden od svečenikov je s svojim šepetom preglasil glasbo.
    “Pridruži se nam, žrtvuj se in postani eno z Njim!”
    “Pridruži se!” so zapele Device.
    “Pridruži se, postani eno!” so molili Mojstri.
    “Vse je vse-eno!” se je zasmejal Iskalec in zamahnil z roko, da sta ostala le tišina in prazen oltar pred njim. Povzpel se je nanj, zdaj, ko ni bil več žrtvenik. BIl je na sečišču. Resničnost se je razcepila pred njim. Z grozo je ugotovil, da Eno nima tisoč, ampak neskončno mnogo obrazov, da se vsaka resničnost v vsakem trenutku razcepi v neskončno mnogo resničnost in tako v nedogled večnosti. Z glasnim krikom notranje Moči je priklical štiri višje in dva vrhovna duhova.
    “Katera cepitev vodi k popolnosti?”
    “Vse vodijo k popolnosti, ampak niso vse zate. Odgovor ti lahko da le tisti, ki je nad nami in ni Absolutni. Ne smemo ti razodeti njegovega imena, lahko pa ti povemo, da se katerakoli tvoja resničnost začne in konča v njem. In lahko te ščitimo, ker se bodo v trenutku, ko boš spoznal, elementi obrnili proti tebi, nižji duhovi bodo postali neposlušni, prepovedana imena bodo na vseh ustih, številke bodo izgubile magično moč, zlo se bo inkarniralo in Absolutni te bo pustil prvič popolnoma samega,” so mu odgovorili duhovi.

    “Katerakoli...” je zamrmral in zrak je zbežal od njega, zemlja se mu je izmaknila pod nogami, voda je odtekla iz njega in ogenj mu je žgal telo. Prvi višji se je ovil okoli njega in izničil uničevalno moč elementov.
    “... moja resničnost ...” in podivjani nižji duhovi so ga poskušali zgrabti in odnesti iz templja, a drugi višji jih je zapredel v pajčevino svoje moči.
    “... se začne...” in vsi ljudje so pričeli v nebo vpiti prepovedana imena, vsi so za kratek trenutek dosegli Moč in tempelj se je tresel zaradi razdiralnih misli Močnih in neposvečenih, dokler ni tretji višji vsem vpijočim vzel glasu in spomina.
    “... in konča...” in Iskalec je spoznal, da je vse njegovo učenje, ki je slonelo na številkah in njih interpretaciji, popolnoma nesmiselno. Četrti višji mu je razložil število šestinpetdeset, ki je bilo Iskalčevo ime.
    “...v...” in pred seboj je zagledal Zlo, kateremu se je zoperstavil prvi vrhovni in ga pognal nazaj v misli in srce smrtnikov.
    “...meni...” je zašepetal in začutil praznino, nesmisel obstoja.
    “Ti si!” mu je ponosno odgovoril drugi vrhovni, čeprav je klečal pred tistim, ki je nad njim. “In jaz sem tu, da ti povem, da nisi sam.”

    Iskalec, ki je našel sebe, se je v mirnem in nepomembnem templju ponovno posvetil cepitvam. Pregledoval je izhodišča in njihove razvejanosti, potrpežljivo je sledil njihovim cepitvam in končno našel primerno. Izbral jo je, jo izločil zase, jo fokusiral in vstopil v popolnoma prazno resničnost, katere cepitve so vse do neskončnosti bile brez časa in prostora. Vstopil je vanjo in smeje spregovoril: “Bodi svetloba!”

    In bila je svetloba, v njegovi resničnosti.
 

Naključno iz Kšajtnih

Aleksandra Kocmut - Trije razlogi (2009)
Rubrika: Knjiga
Tri nove vloge, ki Ksenijo, mlado mamico dveh navihanih malčkov, mlado ženo in protagonistko romana Trije razlogi, pripeljejo na rob...
Potopis: Iz Ljubljane do Prage, Berlina, Amsterdama in Pariza - 3.del
Rubrika: Potopis
Tretji del - AmsterdamTa del poti se je začel izredno razburljivo; kot že omenjeno smo bile ob čakanju na vlak za...
Noam Chomsky - Profit Pred Ljudmi (2005)
Rubrika: Knjiga
Družbena ureditev neoliberalnega kapitalizma nam na vsakem koraku vsiljuje mnenje, da se je zgodovina končala. Človek ne more več izbirati in...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti