Bajta PR' NAS KULtura Anarhija vsakdanjega življenja (2010)
Anarhija vsakdanjega življenja (2010) PDF natisni E-pošta
Prispeval Robert Marin   
Torek, 22 Januar 2013 12:46

Anarhija vsakdanjega življenja, Žiga VodovnikŽiga Vodovnik, izredni profesor na FDV in podoktorski raziskovalec na Harvardu, v znanstvenem knjižnem prvencu oriše bogato zgodovino anarhistične misli, avtorjev namen pa ni zgolj zgodovinska analiza različnih (pri)tokov anarhizma, ampak predvsem izviren prispevek k anarhistični misli, ki bi presegal ideološko navlako, ki se je nakopičila v preteklosti. Kot ugotavlja Vodovnik, so prevladujoče predstave o anarhizmu še vedno na ravni malomeščanske semantike. Večina ljudi besedi anarhizem in anarhija še vedno povezuje z nasiljem, neredom in kaosom. Kot v uvodu k Anarhiji vsakdanjega življenja zapiše nedavno preminuli Howard Zinn, so povezave nesmiselne in neutemeljene, strah pa upravičen in ga lahko razumemo, saj ti ljudje že nekaj času živijo v svetu omenjenih stanj, v sodobnih demokratičnih nacionalnih državah. Pretekla desetletja se sicer pojmujejo kot desetletja napredka, ob tem pa se običajno zamolči človeški davek te »zgodbe o uspehu«. Tragedija pa še zdaleč ni omejena zgolj na države »tretjega sveta«. Maksima »bogati postajajo vedno bolj bogati, revni pa vedno bolj revni«, ni oguljena fraza, pač pa žalostno dejstvo krasnega novega neoliberalnega sveta, kjer se, prosto po Dariju Zadnikarju, oblikovanje mrhovinarskih elit, kraja državnega premoženja, korupcija, klientelizem in neusmiljeno izkoriščanje prekrivajo z ideologijo podjetništva in pravljicami o dozdevni uspešnosti, ki jo oblastniki merijo skozi bonitetne ocene, BDP, rastjo vrednosti delnic in drugimi indikatorji lastnega finančnega stanja.

Anarhizem na drugi stani ponuja vizijo družbe, ki bi temeljila na pravici, enakosti in bratstvu in v kateri bi bila odpravljena vsa sredstva državne in družbene prisile. Kot tak nasprotuje vsem oblikam hierarhije, izkoriščanja in avtoritete ter s tem njihovim glavnim oblikam – državi in kapitalizmu. Referenčno točno aktualne anarhistične misli Vodovnik postavlja v koncept dominacije, ki detektira tudi eksploatacijo, ki nima nujno ekonomskega pomena. Boj za boljši jutri Vodovnik primerja z bojem proti večglavi Hidri, kjer sta država in kapitalizem zgolj dve od mnogih glav mitološke pošasti, ob tem pa obstaja še vrsta drugih – rasizem, seksizem, militarizem, homofobija in nacionalizem, če se omejimo na najbolj očitne.

Vodovnik revolucionarno spremembo vidi kot osebno transformacijo oziroma socio-kulturno evolucijo, ki bo »kot erozija odnašala fosilne ostanke avtoritete in prisile«. V premislek nam ponuja prefigurativno avanturo v nove politične prakse in strukture, ki že tukaj in zdaj rišejo obrise sveta, za katerega si prizadevamo, da bi ga nekoč tudi dosegli. Revolucija se dogaja v vsakdanjem življenju, kjer smo, kjer živimo, kjer delamo, v drobnih žepih upora, ki jih mogočne, a nerodne roke državne pomoči ne morejo zlahka doseči. Nekje zatrta se pojavi drugje, dokler ni naposled vsepovsod. Takšna revolucija je umetnost, saj ne zahteva samo poguma, ampak tudi domišljijo.

Vodovnik anarhizem razume kot metodo; kot polonoma fleksibilen nabor idej in praks v neprestanem spreminjanju, ki je odprt za modifikacije v luči novih spoznanj. Anarhizem posledično skozi zgodovino nikoli ni bil rezultat samooklicanih anarhistov, pač pa so anarhizem velikokrat prakticirali »navadni« ljudje, ne da bi se tega sploh zavedali. Anarhizem je kritika družbene, ekonomske in politične ureditve in hkrati strategija doseganja drugačnega sveta. Kot tak za Vodovnika ostaja eden izmed najpomembnejših in najaktualnejših intelektualnih tokov, ki zaradi razvoja dogodkov že nekaj časa ni le ideal, pač pa praktična možnost ali ceno nuja. V primerjavi z ostalimi »izmi« ostaja anarhizem neomadeževana ideja, ki še nikoli ni bila prakticirana na širši ravni in ki se še ni diskreditirala z zlorabo oblasti, zato ima pred sabo zgolj prihodnost. Anarhizem sicer ne ponuja »one size-fits-all« rešitev, temveč teži k doseganju »sveta mnogoterih svetov«, katerim je skupno zgolj to, da ljudem omogočajo največjo stopnjo samorealizacije in maksimiziranja njihovega kreativnega potenciala.

Za razliko od živalskih vrst, ki neomajno sledijo nagonu, anarhisti verjamejo, da je človeška narava »tisto«, ki omogoča njegovo svobodo, individualnost, razvoj in predvsem napredek. Anarhizem črpa svoj optimizem predvsem iz kartezijanske filozofije oziroma njenih idej, ki poudarjajo enkratnost človeške narave. Anarhisti pojmujejo človeka, človeško naravo in družbo na osnovi koncepta natura naturans – v filozofskem smislu, »kot stvari lahko postanejo«, in ne na osnovi koncepta natura naturata – v zgodovinskem smislu »kot stvari so ali kot so to postale«. Kot Heraklit človeške narave ne pojmujejo kot neko fiksno stvar ali stanje, pač pa kot dinamičen proces. Skupnost svobodnih in enakih gradijo na predpostavki, da je človek po naravi dober in da lahko ljudje delajo več in bolje, če sodelujejo na enakopravni in svobodni podlagi. V nasprotju od Hobbesa anarhisti menijo, da v »preddružbenem stanju« urejajo socialno življenje običaji in instinkti, ne da bi zato bili potrebni še zakoni in oblast.

Zadnikar v Le vkup, le vkup uboga gmajna (Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo XXVI, 1998) opozarja, da boj proti Hidri zahteva pogum uporništva, hkrati pa izčiščena strateška vprašanja: »Kaj pomeni zavračanje denarništva, kaj odpoved malomeščanstvu, kako oblikovati intimna, partnerska in prijateljska razmerja, kaj delati, kako preživeti, kaj tolerirati, predvsem pa, kdaj ubrati nasilno pot? Upor, četudi je gandijevski, nujno implicira nasilje. Nasilje države in mogočnikov pa ni nikakršna moralno opravičljiva pravica, ki ji ne bi mogli zoperstaviti nasilje odpora. Vprašanje pa je, ali je v vseh okoliščinah opravičljiva vsaka oblika odporniškega nasilja. Gandhi se je boril proti Britancem z množično nepokorščino, Irci so si svobodo izborili z bombami, hkrati pa nepokorščina ne bi prepričala nacistov«.

Upor pa ne izbori vedno svobodnih prostorov – orožje, tudi oblast, postanejo sama sebi namen, avantgarde se prelevijo v nove zatiralske elite, orožje se fetišizira, revolucija žre svoje otroke.Vsak naj tvega v imenu svoje kulture, razreda, življenskega sloga in osebe – spremembe od zgoraj so nemogoče, emancipacija je padla na ramena ljudi. Kot pravi Zadnikar: »Asketizem izbrancev naj zamenja hedonizem potlačenih, ki razširja meje uživanja življenja onkraj potrošniške diktature, ki življenje uniformira in stereotipizira pod navidezno pestrostjo blagovnih znamk. Gosposka si, kljub svoji mrhovinarski zaverovanosti, zasluži jasno sporočilo, da ni nikjer in nikoli varna. Čas je simbolnega in veseljaškega upiranja.«

 

Najbolj brano iz KULture

Bajtin referendum

Ste danes dobre volje?
 
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti