Bajta PR' NAS KULtura Intervju: Simon Orgulan
Intervju: Simon Orgulan PDF natisni E-pošta
Prispeval Jure Lesjak   
Nedelja, 25 November 2012 17:19

Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla

Ob izidu e-knjige z naslovom "Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla" smo se pogovarjali z avtorjem Simonom Orgulanom. Zgodbo, sestavljeno iz dvajsetih poglavij, ste lahko od marca 2009 naprej spremljali in brali tudi na Bajti. V letošnjem letu, ko je bil spisan še zadnji del nadaljevanja, se je zgodba zaključila in tako je izšla tudi e-knjiga, ki jo lahko (po posameznih poglavjih) najdete tudi na našem portalu in na spletni strani selektor.si

E-knjigo najdete tukaj (pdf).

Jure Lesjak Začniva hkrati povsem na koncu in povsem na začetku knjige. V zaključku zgodbe nekako poizkušaš bralcu pokazati pot, na kakšen način lahko pride do “spoznanja in resnice”. Praviš, da moraš kot posameznik pri tem uporabiti “vse, kar veš o sebi in o svetu, ki te obdaja”. Nadaljuješ z besedami: “Sicer pa, kaj bi govoril. Mi to vemo, mi in nam sorodne duše.” Če poveževa te premisleke z uvodno mislijo, kjer si zapisal “Ne vem, kdo sem, vem le, kakšno vlogo imam. In to vlogo bom zavzel z vsem, kar premorem”, se skozi branje knjige nekako ne morem znebiti občutka, da ta tvoja vloga skuša prepričati že prepričane. Kje se motim oziroma na kakšen način lahko tvoje literarno delo prepriča tudi duše, ki “nam” niso sorodne?

Simon Orgulan Zelo precizno vprašanje! Me malce spominja na pogovor, ki sva ga nedavno nazaj imela s prijateljem. Za začetek naj poudarim, da mi je izredno neljubo komurkoli govoriti, kaj je prav in kaj ne, še manj kako naj živi. To nikoli ni bil moj namen. Menim, da na svetu ni osebe, za katero bi z vso legitimnostjo lahko trdili, da ima takšno mesto. Včasih je težko z ostalimi kaj deliti, brez da bi komu stopil na žulj, a čutil sem, da preprosto moram.

Po svoje sem izjemno sebičen v svojem pisanju, saj predvsem želim vzpostaviti ravnovesje v silah, ki se tolčejo znotraj mene. Potem pa nastopi trenutek, ko ugotovim, da je treba doseči 'nekaj višjega'. Nekaj, kar bi morda lahko komu pomagalo na stvari pogledati še z druge plati in ga napolnilo z ognjeno energijo, ki jo do nedavnega še sam nisem bil sposoben. Marsikomu se to verjetno zdi nekaj samoumevnega, ampak meni je prav spoznanje, da naj se neham prerekati z ljudmi in raje naredim kaj koristnega, odprlo vrata v življenje, ki ga poznam danes. Ne samo zato, ker bi tovrstna odločitev naredila moje življenje lažje. Predvsem zato, ker verjamem, da je pravilna! 

Na kratko povedano: s knjigo ciljam predvsem na ljudi, ki čutijo ali so čutili vsaj delček tega, kar sem čutil sam, a nisem našel besed, da svoja občutja tudi izrazim. Včasih otročja, drugič zbegana in malce ekstremistična, a vendarle prisotna nekje v temačnih kotičkih podivjanih misli. Morda je vse skupaj predvsem iztegnjena roka utehe, ki je v kritičnem trenutku nisem bil deležen, a jo ponujam ostalim?

JL Glavni junak zgodbe, torej “tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla”, uteleša klasično različico nekonformnega posameznika, ki, kot zapišeš, “živi v okviru lastnih vrednot”. Nezadovoljstvo z delovnim mestom in spopad s šefom na začetku celotne zgodbe se zdita vse prej kot nepričakovana. Praviš, da bi se “tudi tebi verjetno zmešalo, če bi živel v tako motenem svetu”. Zakaj je današnji svet takšen oziroma kdo ga je pripeljal tako daleč, da ni niti malo presenetljivo, če človeku v nekem trenutku enostavno poči film?

SO Ne zdi se mi prav, da se nek svet – naj bo kakršenkoli že – kar tako vsili v posameznikovo življenje. Različni ljudje smo alergični na različne stvari. Če si 'alergenu' izpostavljen enkrat, dvakrat, se še da preživeti. V kolikor pa le-ta postane del tvojega vsakdanjika, pa se ne piše prav nič dobrega. Te stvari se nalagajo in balon na določeni točki pač raznese. Lahko si kar predstavljamo, da je pri neprilagojenih takšna eksplozija še toliko močnejša.

Težko lahko rečemo, da je kdo zares kriv za nastalo situacijo. Iz brega, na katerem stojim, mi niti ni važno, ker večina izmed nas, kljub stoodstotnemu poznavanju krivca, še vedno ne bi mogla na globalnem nivoju stvari spraviti v red. Sem pa velik privrženec misli, da smo posamezniki lahko močna bitja, sposobna velikih stvari, če žrtvujemo prav vse, da bi dosegli svoje cilje. Nobenemu ne dovolim, da mi govori nasprotno! V lastnem življenju zaznavam kar velike spremembe, odkar se odrekam kratkoročnim užitkom v zameno za dolgoročne, vedoč, da je treba loviti ravnovesje. In ravno tukaj bi izpostavil, da je včasih en majhen procent krivde predvsem v nas samih. Četudi ne moremo izbirati, kje in v kakšnih razmerah se rodimo, imamo vedno na izbiro, kaj bomo iz našega življenja naredili, z ali brez pomoči ostalih! 

Zdi se mi, da je za ljudi to preprosto prevelik zalogaj. Prave odločitve najpogosteje tudi niso najlažje. Jamrati je, kljub popolni upravičenosti, vedno bilo najenostavneje. Škoda, da še nobenemu ni pomagalo ...

JL Kmalu zatem situacijo zaostriš do skrajnosti, ko praviš, da je v neki brezizhodni situaciji lahko predčasni konec življenja tudi optimalna oziroma racionalna izbira. Ali ni takšna odločitev (ne samo recimo v primeru neozdravljive bolezni), četudi je sam ne jemljem kot tvojo popolnomo resno misel, temveč prej kot vprašanje v hipotetični situaciji, v nasprotju z večnim in nujnim iskanjem boljšega življenja in svobode, ki jo prek lika upornika zasleduješ oziroma poizkušaš bojevati skozi celotno knjigo? Je lahko morda prizananje poraza tudi akt osvoboditve?

SO V praksi se zelo malokrat izkaže, da je dana situacija tudi zares brezizhodna. Le premalo intenzivno nanjo iščemo odgovore. Po drugi strani pa je nenehna borba proti nekomu ali nečemu lahko že sama po sebi zapor. Psihična utrujenost je napram fizični utrujenosti dosti bolj trdoživ problem, v primeru dolgotrajnega 'vojskovanja' pa neizogibna posledica. Gre se za občutek kontrole. Še vedno mislim, da je samomor v določenih primerih čisto racionalna odločitev. Jaz nanj gledam kot poslednji izhod v sili, in že misel na samomor kot tak lahko nekoga osvobodi, brez da bi do dejanja tudi zares prišlo. Težko lahko imenujem boljšo oporo, kot z gotovostjo vedeti, da lahko stvari za vekomaj končaš, če bodo postale prehude. Posledično se precej bolje soočaš z izzivi, ker veš, da si lahko – tako ali drugače – kos prav vsemu, kar življenje navrže na tvojo pot.

JL Vpetost v vsakdanjo rutino predstavlja hud problem za tvojega neimenovanega protagonista. V vsakem primeru zavrača točno določen urnik, točno določeno funkcijo in točno določen potek delovnega dne. V imaginarnem svetu proze in pripovedi se zdi pobeg mogoč. Kako gledaš na potencialnost takšnega odmika v realnem življenju? Lahko človek pobegne primežu ponavljajočih se ritualov/rutine? In hkrati – ali so lahko rituali v kakšen primeru tudi orodje emancipacije? 

SO Ne morem podati odgovora, ki bi bil za vse univerzalen. Ljudje se razlikujemo ne samo po sposobnostih, temveč tudi po dojemanju tistih problematik, ki so sicer do vseh približno enako neprizanesljive. Vsak se z njimi sooča malenkost po svoje: eni se zamotijo, drugi omamijo, tretji prepustijo, četrti jih zaobidejo in peti premagajo. Enih pa, zame dokaj presenetljivo, rituali niti ne motijo pretirano. Lahko gremo tudi tako daleč in rečemo, da si brez njih življenja ne bi mogli predstavljati. Problem postane problem samo takrat, ko ga kot takega doživljamo. In če opazimo, da je res tako, je treba nekaj narediti. Karkoli. Že če spoznamo, da moramo pričeti z iskanjem rešitev, smo naredili pomemben korak v pravo smer.

JL Kako pravzaprav do popolne svobode? Tvoj “izobčenec”, kot ga poimenuješ v naslovu prevega poglavja, je vseskozi na begu. Če zastavim zadevo nekoliko poenostavljeno (in ne izdam zapleta zgodbe), bi lahko dejal, da beži iz sistema neskončnih omejitev, ki ga je vse do zdaj oviral v vseh pogledih. Je morda že sama odločitev za pobeg iz bede vsakdanjosti največji in odločilen korak na poti do iskanja in spoznanja (popolne, resnične) svobode?

SO Moj izobčeni junak je precej impulzivno bitje. Lahko bi rekli, da v stresnih trenutkih svoje odločitve prepušča čustvom in da bi zagotovo ravnal drugače, če bi imel na voljo malce več časa za razmislek. Vse, kar on ve, je to, da je ujetnik svojega življenja. V njem najdemo pekočo žejo po svobodi, a niti približno se mu ne sanja, kako do nje. Je pa sila preprost pubec. Ne želi bogastva, moči ali drugih dobrin, le osnovno, človeka-vredno dostojanstvo ter nadzor nad potekom lastnega bivanja in obstoja. Čisto nič ga ne razkuri bolj kot krivica, in ko ga niz dogodkov privede do skrajnosti, beg postane edina sprejemljiva možnost. S tem se poda na potovanje, kjer pobližje spozna, kaj svoboda sploh pomeni, in kakšne pogoje ima. Vpraša se, ali popolna svoboda v resnici sploh obstaja, glede na spoznanje, da znotraj nje vedno obstajajo neke nepremostljive omejitve. V mojih očeh je že to, da damo krivcu ime, odločilen korak do osvoboditve. Vojna strategija se sčasoma razvije skorajda sama od sebe.

JL Sicer ne govoriš o točno določeni državi, ki bi jo lahko enačili z neko manjšo količino “juhe nesmisla”, toda vseeno se mi zdi, da zgodba v podtonu ponuja kritiko naše, slovenske države (v to me pripričuje tudi dokaj hitra pot iz podeželja do pristanišča in morja). Četudi se morda pri tem motim, lahko vseeno potegnem paralelo s tvojimi besedami o “dizajnerjih sveta”, za katere praviš, da so se “morali pošteno zakaditi, da se jim je življenje, kot ga poznamo danes, zdelo življenja vredno”. In nadaljuješ z vprašanjem: “Komu je vse skupaj dejansko v interesu?” Če poizkušava stvar nekoliko aktualizirati, me zanima, zakaj – če se strinjaš z naslednjo izpeljavo –, se ti zdi, da je trenutni vladi (ki seveda ni izjema; sploh če pogledamo celotno sliko v Evropi in po svetu) v interesu, da ustvarja tako nevredno življenje?

SO Vedno obstaja ostra meja med realnostjo in fikcijo, to mora biti jasno. Do neke mere sem prizorišče dogajanja resda upodobil na podlagi domačega okolja, lep del pa je popolnoma imaginaren. Prav tako se ne bi rad spuščal v politične debate ali se opredeljeval do naših političnih akterjev. Želim pa se opredeliti do narave človeštva, to pa absolutno vedno. Sem mnenja, da vsak človek primarno služi sebi in svojim lastnim, pogosto povsem sebičnim interesom. Vse, kar se dogaja okoli nas, je le podaljšek tega osnovnega temelja. Izpeljanka, če hočemo. Kakor pri vseh ostalih ljudeh, tudi v politiki velja načelo, da 'najprej jaz, šele potem ti'. Po eni strani ne morem biti maksimalno kritičen do tovrstne mentalitete, saj gre za enega temeljnih preživetvenih principov. Po drugi plati pa je ravno to krivo, da tako je in tudi bo. Vsaj v kolikor se jedro človeštva ne kani obrniti na glavo. Stanje, ki ga čutim v zadnjih letih, to osnovno logiko privede do skrajnosti, le-ta pa mutira v 'predvsem moje, tudi za ceno tvojega'.

Vodilne osebe pridejo in grejo. Človečnjakarstvo ostaja večno.

JL V enem izmed svojih monologov, ki se oddaljujejo od “vsebine” zgodbe, izražaš jezo nad ljudmi, ki neprestano vsiljujejo mnenje in vedo vse o vseh stvari. Zapišeš: “In jebi se, ti, ki misliš, da ti je dano presojati o vsem.” Na koga ciljaš v tem primeru? Ali lahko takšni posamezniki, kot praviš nekaj strani pred tem, sploh spremenijo svoj veliki “ego”, ki “nas pripravi do vsega živega in je najspretnejši pravljičar”? Ali lahko kdarkoli, če uporabim tvoj besednjak, razbijejo “lupino” in pridejo (vsaj) bližje “jedru”?

SO Težko je najti zgolj en kraj na svetu, kjer ne bi bilo povsem nobenega takega 'padalca'. Razmnožujejo se kakor gobe po dežju. Tu ne morem govoriti le o ljudeh, ki so prekoračili svoja pooblastila, čeprav je tudi takih več kot dovolj. V mislih imam povsem običajne ljudi, ki se en dan odločijo z glave odkotaliti skalo, pod katero živijo, potem pa vsevprek trositi razsodbe o ljudeh, ki jih sploh ne poznajo! Morda so kje kaj prebrali ali od koga kaj slišali, potem pa se na podlagi pomanjkljivih podatkov in neobstoječih izkušenj uspejo prepričati, da o neki stvari vedo vse, kar je za vedeti. Dvomim, da so sposobni videti nad lastno aroganco in skozi vse, kar z njo uspejo poteptati.

Večino časa sem do njih indiferenten. Vseeno moram priznati, da meni ni ravno zdravo pod prste tlačiti tipkovnice ali lista papirja, ko sem besen. Se je dogajalo že pri srednješolskih esejih, da me je nekajkrat odneslo. Ne zaradi napisanega, ampak 'tajming' verjetno res ni bil najbolj primeren.

JL Nečesa v knjigi, pa naj to poizkušam razumeti še tako široko, ne razumem čisto natančno. Na nekem mestu govoriš, da je pravzaprav malo stvari, ki so bolj neproduktivne kot pogovor s sočlovekom, spet drugje pa se sprašuješ, če si morda edini, ki pogreša odprto diskusijo, “tisto humano, civilizirano sposobnost se o nečem pogovarjati”. Gre lahko to dvoje v praksi na kakršen koli način skupaj?

SO Odprti dialog! To je metoda, ki jo zadnjih nekaj let prakticiram prav z vsemi. 60% ljudi debelo gleda, 30% me pošlje v tri krasne, tisti, ki ostanejo, pa so večinoma res orenk sogovorniki. Ostalih pravzaprav niti ne potrebujem. Včasih mi je žal, da kaj takega ni možno početi še z drugimi, ki zagotovo v sebi nosijo nek potencial. Govorijo že, govorijo. A kaj, ko ne znajo poslušati in večinoma slišijo le tisto, kar želijo slišati. Pri odprtem dialogu ne gre za to, da si ti namenoma čuden/nečuden, osladen/nesramen ali kaj tretjega, temveč za to, da poveš, kar čutiš. Če ti je oseba, ki stoji na drugi strani, dorasla, bo razumela. Govorim o ljudeh, za katere sploh ni nujno, da imajo enaka prepričanja, mnenja ali preference, pa se vseeno lahko civilizirano pogovarjajo in v debati tudi iskreno uživajo. Kdo bi vedel, kako je kaj takega sploh še mogoče. A vendarle so med nami. Le poiskati jih je treba.

JL Za konec morda še ključni pomislek, ki se dotika ene izmed najpomembnejših tem v celotni zgodbi. Dodano vrednost tvoje knjige sam vidim predvsem v tem, da lahko bralec z njo na mnogih mestih poglobljeno debatira in polemizira, saj odpira številna relevantna vprašanja. Marsikje naletim na tezo, s katero se strinjam, na posameznih mestih pa se vseeno sprašujem, če je določen premislek pravi oziroma v skladu z mojimi prepričanji. Kar je seveda popolnoma razumljivo: ljudje in naše misli so, k sreči, različne in mnogotere. Eden takšnih pomislekov se mi poraja pri sledeči dilemi: Če tvoje izhodišče razumem pravilno, potem zagovarjaš stališče, da je človek sebično bitje. V to me prepričuje tudi stavek “Ljudje smo sebična bitja in čudilo bi me, da bi bilo kakorkoli drugače”. Iz tega tako izhaja tvoja konsistentnost pri definiranju in iskanju (lastne) svobode, ki ji sledi logičen sklep, da “šteje edino to, kaj si pripravljen narediti, da dosežeš svoje cilje”. V zaključku zapišeš, da se “umikaš drugam, v svetove, katerih del si vedno bil”. Sam to dojemam kot neko vrsto egoizma in eskapizma, ki vidi glavni dosežek v približevanju in končnem dosegu svobode, ki je izključno vezana samo na uspeh posameznika. Le ta se je tako osvobodil “vsakršne” tiranije (kakršnekoli že) oblasti in pritiska, če izberem najbolj radikalen termin v tvojem poizkusu opredelitve, “bebavih množic”. Čemu torej služi takšno (redukcionistično) dojemanje pomena svobode? Ali ne bi bilo bolje, da bi posamezniki poizkušali svojo lastno svobodo in eksistenco nujno vezati na hkratno možnost osvoboditve drugih posameznikov in si na tak način prizadevali, kot pravi M. Bakunin, za iskanje “lastne sreče v sreči drugih, lastnega dostojanstva v dostojanstvu vseh, lastne svobode v svobodi drugih”?

SO Temeljit odgovor na to vprašanje bi zahteval že čisto ločeno razpravo, ampak na kratko povedano: ljudje so, kakršni so. Njihove lastnosti še posebej pridejo do izraza, ko se z občutkom varnosti skrivajo v množicah in gazijo vse pred sabo. Tudi tisto, kar si sicer ne bi upali, to pa še posebej preziram in za take me ni sram iz skrinjice mojega besednjaka privleči kar najostrejše besede. Ne zaslužijo si milosti. Na tem mestu bi omenil Makarovičevo, ki prav dobro ve, da je naščuvana drhal bistveno bolj ubijalsko orožje od vseh pokalic na svetu. Ljudje, ki slepo sledijo avtoriteti in verjamejo vsemu, kar jim natvezi, mi kar pošteno krajšajo življenjsko dobo. Škoda, ki nastaja za njimi, je nepopisnih razsežnosti.

Že misel na to, da ti nekdo narekuje, kako naj živiš, je za moje pojme pod vsemi nivoji in v nasprotju z vsem, v kar verjamem. Realist v meni pa ne more nehati opozarjati, da je za medsebojno sodelovanje pri doseganju skupnih ciljev vseeno potrebno obojestransko delo enakopravnih udeležencev. Če na odnosu gradi le eden, je zadeva obsojena na propad. In ljudje zatajijo. V tem so kar dobri. Da lahko nekaj gradiš, v prvi vrsti potrebuješ trdne temelje, ki jih v ostalih, na mojo iskreno žalost, ne vidim več. V svojo enačbo sem jih, tekom časa, preprosto prenehal vstavljati. Iz tega se napaja tudi zaključek zgodbe, za katerega bi, kljub vsemu, sam bil izredno naiven, če bi mu pripisal univerzalno aplikativnost. Nasprotno, življenjske zgodbe so unikatne. Z bralci sem zgolj delil pot, ki je pri meni preverjeno obrodila sadove.

Lahko bi rekli, da na lastno svobodo gledam precej ekstremistično in kot tako sem jo tudi predstavil. No, saj vendarle gre za mojo knjigo, tako da si kaj takega lahko tudi privoščim, brez da bi takšna odločitev klicala po pojasnitvi. Vsaj sam čutim tako. Težko je pri tem ne izpasti malo egoista, ampak tako je. Ne morem pa govoriti v imenu ostalih, kaj takega si niti ne bi drznil. Ravno to je ena izmed lepot našega sveta in življenja, ki nas obkroža; vsak si svojo filozofijo kuje sam! Vedno nam bo nekdo te temeljne svoboščine poskušal vzeti in nam v imenu 'višje vpoklicanosti' govoril drugače, ampak verjamem, da je tovrsten nebodigatreba še kako premagljiv, če smo bolj trdoživi. Ali slednja borbena lastnost odlikuje ljudi v širšem pojmu? Težko. Določene posameznike? Zagotovo! 

Torej, verjamem v potencial v vseh nas. Le to me skrbi, da ga mnogi ne morejo, še mnogejši pa ne želijo odkleniti, za kar brezpogojno obsojam konformizem, ki se nekako vedno uspe zasidrati v človeških srcih. Pomemben del osebne osvoboditve vidim ravno v spoznanju, da za tiste, ki razumejo, nobena razlaga ni potrebna. Za tiste, ki ne, pa nobena razlaga ni mogoča. Ne morem jim pomagati, četudi bi jim rad! Vprašanje, če sploh imam takšno pravico. S tem jim izrekam ultimativno spoštovanje njihovega osnovnega dostojanstva, kljub siceršnjemu medsebojnemu razhajanju mnenj; naj počnejo, kar želijo! S kislim nasmeškom, a vendarle. Konec koncev tudi sam ne bi bil nič boljši, če bi jim poskušal vsiliti lastno voljo. Upam in želim si, da je z moje strani to dovolj pošteno.

(klik za povečavo)

 

Najbolj brano iz KULture

Bajtin referendum

Ste danes dobre volje?
 
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti