|
Prispeval Nina Retko
|
|
Ponedeljek, 19 Oktober 2009 19:18 |
 Spominjam se našega vrtca in travnika, kjer smo nabirali kostanj. Spominjam se igral, predstav, čarovnika, tovarišic vzgojiteljic, naše garderobe. Na okna smo lepili gobe, plezali po leseni ograji, lovili okoli stavbe in pred njo držali za roke. Spominjam se tudi kosil in čajev, juh z zvezdicami, tovarišice Vide z njenimi rozasto namazanimi ustnicami.
Ta čas je bil leto 1993, slikali smo se na peskovniku in Blaž se je vedno jokal. Naše gugalnice so z nami osvajale rekorde in kdor ni bil prvi na naši leseni ladji, je bil suženj. To je bil naš čas in naše otroštvo. Dve Nini se na fotografiji še leta kasneje držita za roke in plešeta, nekdo jima je sešil beli obleki in naredil čop. Vmes še množica neznatnih let odraščanja in izkustev. Otroci, ki so včasih skakali na ladjah in plezali po ograjah, so se spremenili. Tudi ti si se in jaz vsako ponovno leto za teboj. Mogoče ni pomembno, ker sva potem šli vsaka svojo pot. Mogoče je prav tako. Pomembno je, da se spomnim. Pomembno je, da vem. Nekje si, in kdor te je poznal, ne more pozabiti.
V spomin tebi, na leto 1993 ali tam nekje in mnogo pozneje.
|
