 Ženska se ne rodi, ženska šele postane – Simone de Beauvoir je s tem želela povedati, da če človeku
nekaj »dol visi«, še ne pomeni, da ni sposoben gospodinjskih opravil. Želela je tudi povedati, da
če človeku nekaj »ne visi dol«, potem to ne pomeni, da ni sposoben racionalne odločitve. Želela
je povedati, da ni v genih zapisano, da morajo moški na piknikih peči čevapčiče, ženske pa rezati
čebulo. Želela je opozoriti na družbeni konstruktivizem spolnih identitet. Poudariti razliko med
biološkim in družbenim spolom.
Kako ženska postane ženska in moški, moški?
Te statusne ureditve ne ureja niti narava niti bog niti usoda. Družba je tista, ki nam s procesi
socializacije p(r)odaja takšne ali drugačne statusne opredelitve. Ste se kdaj vprašali, zakaj v trgovini
z oblačili za dojenčke lahko kupite le roza oblekico za punčko? Zakaj so vse dekliške igrače roza
barve? In zakaj je vse, kar je fantovskega modro? Jasno je, da gre za igro kulture, ter da na tem ni
nič naravnega. Kako to, da so fantje boljši v matematiki, punce pa v slovenščini? Aha, Cankar in
Prešeren sta v »slovenskem ženskem genu« že od vedno. Tam sta bila celo preden sta se rodila!
Kakorkoli že, ženskost in moškost sta družbena konstrukta. Skozi procese socializacije se naučimo,
kaj moramo biti in kako moramo biti. Noben dojenček namreč ne zna rezati z motorno žago. In
noben dojenček ne zna speči palačink in ob tem reči, da je samoumevno, da jih vedno peče. Ljudje
smo ujeti v družbene percepcije. Družbene percepcije so problematične, ker se človek lahko počuti
ujetega, hkrati pa proizvajajo spolno diskriminacijo. Problematične so, kadar moški čuti pritisk, ker
mora venomer potlačevati svoja čustva. Kadar ženska čuti nespoštovanje, ker je njeno gospodinjsko
delo neplačano, necenjeno in celo zastonj. Kadar ločeni oče ne dobi skrbništva nad otrokom, ker
je »logično«, da je otrok pri mami. Kadar ženska, samo zato, ker je ženska, dobi manjšo plačilo kot
moški za enako delo. Kadar mladi očka čuti družbeni pritisk, ker se »preveč« posveča svojemu
otroku. Gre za emancipacijski klic po osvoboditvi! Vsi si zaslužimo spoštovanje in vsi si zaslužimo
priložnost. Feminizem ne pomeni samo emancipacije žensk, temveč hkrati pomeni emancipacijo
moških. Se vam ne zdi, da so predpisano moško oblačilo kavbojke, pulover (nujno v temnih barvah),
in slavnostna obleka? Zakaj moški ne bi mogel izbirati, kaj bo oblekel, ne da bi ga družba označila za
geja, metroseksualca, seveda s takšnim prizvokom, kot da je s tem nekaj hudo narobe.
Feminizem: včeraj, danes, jutri
(Zahodni) feminizem je skozi svojo zgodovino prinesel mnogo sprememb – od tega da je bila ženska
včasih lastnina, ki si jo lahko kupil, do tega, da je danes pravna oseba, ki lahko kupi lastnino. Od
tega, da ni imela volilne pravice (ker naj ne bi znala sama razmišljati), do danes, ko se lahko odloča
kot ministrica ali znanstvenica. Patriarhalne prakse so v ideologiji naravne manjvrednosti žensk
od moških povzročale marsikatero diskriminacijo. Vendar pa je bil takratni feminizem, ki ga lahko
imenujemo feminizem prvega vala, tudi problematičen v nekaterih pogledih. Moške je naslavljal
kot sovražnike, kot aktivne inkvizitorje. Ni se zavedal, da so moški v patriarhatu enako nesvobodni.
Nesvobodni zato, ker jim je pomenil nujnost, ki jo moški morajo izbrati, ker tako veleva družba.
Tradicionalni moški se je moral pretepati, tudi če se ni hotel. Seksualna revolucija in drugi val
feminizma sta poskušala podreti tabu seksualnosti in se osvoboditi okov telesnosti in puritanskega
celibata. V 60-ih letih, drugi val feminizma spremlja tudi množično zaposlovanje žensk. Od leta 1940
do leta 1960 se delež žensk na trgu delovne sile poveča za 400 %. Začne se govoriti o enakem plačilu
za enako delo, pojavi se hormonska kontracepcija, kritike materinstva kot naravno ženske vloge itd.
Vendar kaže, da so se danes pomeni obrnili – minikrilo danes ne pomeni več emancipacije ženske.
In kar ljudje, zaslepljeni z ideologijo ne opazimo, je objektifikacija ženske. Mediji, revije, televizijski
oglasi, oddaje, filmska produkcija, recimo temu vsa popularna kultura, predstavljajo eden in edini
ideal »prave ženske«. Lepa, mlada, zdrava, zaljubljena, spolno aktivna, privlačna.
Jaz sem tu, da me uporabiš!
»Ali kdo na tem svetu sploh še razmišlja,« sem se vprašala, ko sem na televiziji gledala oddajo o
ženski modi, ki je bila kritična do družbenih standardov ženskega oblačenja, do razgaljenega telesa
samo zato, da seksualno ugaja. Dolge vitke noge, minikrilo, visoke pete, dekolte, make-up … Hkrati
pa sta o tem govorili dve novinarki, ki sta sami ustrezali standardom, ki sta jih kritizirali. Skrajna
oblika psihoze? Nekoč sem po cesti hodila s širokimi hlačami indijskih vzorcev, ko me je nekdo čez
cesto označil za klovna. Seveda, ženska mora nositi oprijete obleke, le kako sem lahko pozabila?
Če hočeš najti resnico, moraš verjeti. In ne samo to, moraš znati opazovati. Opazovati popularno
kulturo, avdio in videoprodukcijo. Sesksistična ideologija se reproducira tudi skozi popularne serije,
ki jih lahko vsak večer gledamo na televizijskem programu. Na primer, tudi v na prvi pogled povsem
običajni pravniški seriji Boston Legal (Zvezde na sodišču) nam kamera neposredno sugerira, kako
gledati žensko. Potujemo od njenih vitkih nog (ki so tam zaradi moškega ugodja), navzgor, do njene
glave. In šele takrat spregovori. Ni nam potrebno poudarjati, kaj je njena primarna vloga. Ugajati
drugim. In gledalci tega sploh ne opazimo, ali pa se nam ne zdi problematično. Mogoče bi se nam
zdelo problematično takrat, ko bi si s prijateljem ogledali moški turnir v boksu in bi naša hčerka bila
objekt vseh moških pogledov, medtem ko se med dvema rundama v tangicah in modrcu sprehaja
po ringu? In edina njena vloga bi bila ta, da zbuja željo po seksu in daje gledalcu vtis, da je prav
vsakomur na razpolago. Njeno mesto ni, da govori, čuti in razmišlja. Ženska je torej objektificirana –
mediji in popularna kultura, večina hollywoodske filmske produkcije jo ponujajo kot seks simbol, ki
ga porabimo in odvržemo. Zakaj že, je razgaljena ženska potrebna v oglasu za avtomobil? Aha, ker
ne kupujemo avta, ampak seks. Torej drži, »sex sales,« predvsem seks z lepimi, mladimi in suhimi
ženskami, ki ne govorijo, ne čutijo in ne razmišljajo. Današnja družba telesa ni zmožna videti izven
seksualnih konotacij. Telo danes, vsaj v popularni kulturi, večinoma pomeni seksualizirano telo. In
potrošniški kapitalizem to novo nišo uspešno izrablja.
Kdo je pravi »dec«?
Da se vrnem k zvezdam na sodišču. Kljub zgornji kritiki, imajo Zvezde na sodišču hkrati tudi
emancipacijsko vlogo. Koliko moških se pogovarja tako intimno kot Denny Crane in Alan Shore?
Mogoče bi si moški želeli takšno prijateljstvo, pa bi se jim družba posmehovala, ker ne bi bili
več »pravi dedci«. Pravi moški je, kdor si upa biti to, kar si želi biti, tudi čustven in otroški.
Feminizem je torej naredil veliko za »žensko« populacijo, hkrati pa je čas, da se začne vzporedna
emancipacija spola. Tudi moška. Tako so tudi moški, enako kot ženske, ujeti v pravila »kako biti
pravi moški«. Obstajajo pravila, ki jim sugerirajo, kako naj se obnašajo. Tihe zapovedi, ki jih kultura
zapoveduje so: ne joči in ne kaži čustev, z izjemo jeze; nikoli ne pokaži šibkosti ali strahu; ustvarjaj
videz, da imaš vse pod kontrolo; bodi heteroseksualen; ne obnašaj se kot gej; bodi močen; pogumen;
športnik. Tony Porter v kratkem dokumentarnem filmčku govori ravno o tem, moška pravila pa
poimenuje »man box« (dostopno tukaj).
Ženska emancipacija lahko pomeni tudi emancipacijo moških. Če danes lahko denar služi tudi
ženska, moškemu ni nujno prevzeti odgovornosti za materialno preživetje družine. Družba je
naredila spremembo tudi s fenomenom novega očetovstva. Očetu se dovoli, da je aktiven oče.
Ne zahteva se od njega, da skrbi samo za finančno in materialno dobrobit družine, ampak se ga
naslavlja kot nekoga, ki ne samo zmore, ampak tudi želi sodelovati pri čustveni vzgoji otroka.
Današnja, postmoderna doba krhkih nenehnih identifikacij ponuja analitični okvir za razbitje mita
o homogeni moškosti in ženskosti. Ženske in moški niso homogene skupine. Ne obstaja prava
moškost in prava ženskost po naravi. Judith Butler, sodobna postfeministična avtorica, tako govori
o performativnosti spola. Spol igramo in ne spol smo. Ta proces kontinuirane konstrukcije igranja pa
šele producira učinek naravnosti in stabilnosti spola. Nismo torej ženske in moški po naravi, ampak
smo v nenehnem igranju družbenih vlog kako biti ženska in kako biti moški. Igramo ženske in moške
vloge, scenaristke vlog pa so družbene norme.
Fantje smo za nogomet
Ljudje se, katerokoli identiteto že nam prilepijo, gibljemo v razmerjih moči, ki nam določajo
večvrednost ali manjvrednost družbenih vlog. Ljudje bi morali, ne glede na spol, imeti možnost
izbrati katerikoli način življenja in nihče ne bi smel biti omejen v umetne družbene vzorce, ki se
prodajajo kot naravni. Problem se mora reševati tudi pri ideoloških aparatih države. Predvsem v šoli,
ki nikakor ni sposobna kritičnega družboslovnega pogleda. Šola ne bi smela spodbujati tipičnega
vedenja za spol, temveč vsem ponuditi vse možnosti. Ne bi smela ustvarjati realnih razlik o določenih
sposobnostih glede spola, ki jih potem opravičuje kot naravno dane. Šola vsako šolsko uro športne
vzgoje fante pošlje igrat nogomet, medtem ko punce igrajo nekaj drugega. Zakaj? Ker je v njenih
očeh nogomet naravno moška stvar. In ko punce odrastejo in se ne zanimajo za nogomet (ker so
jim 15 let govorili, da jih to ne sme zanimati), ideologija reče: »Evo, sem vam rekla, punce po naravi
ne znajo igrati nogometa, tukaj je dokaz!« Drugo odgovornost bi seveda morali prevzeti mediji,
ki vedno bolj nekritično povzemajo dogodke, kažejo stereotipe kot samoumevne, niso pa zmožni
kritične refleksije o sodobni družbi.
Povej mi, ali ti »visi«, pa ti povem, kdo si
Feminizem, takšen, kot ga vidim sama, ni naperjen proti ženskam ali moškim. Je refleksija o
hierarhičnih odnosih in zavedanje o tem, da umetna delitev na dva spola, kjer jima je predpisano
določeno vedenje, škodi vsem. Zato je treba ta razmerja moči in hierarhije poskušati relativizirati.
Vsi smo ujeti v ideologijo in vsi smo njeni proizvajalci. Zato je potrebno skupaj v akcijo. Ženska
emancipacija je tudi moška emancipacija. Tako moškost kot ženskost sta družbena konstrukta. Tudi
moški in ženske se moramo naučiti kako to biti; ne rodimo se z motorno žago in kuhalnico v roki ali
mislih. Zato čestitke za »dan žena« tudi vsem, ki vam »dol visi«. |
T'k prajijo 
