Bajta T'k prajijo Kolumna Kako fašizmi? O sodobnih fašistoidnih praksah.

Z znanimi Korošci "Od A do Ž"

Naključno poiskano iz Kšajtnih

Naključno vam povejo

Zapeljivka s plakata
Nina Meh | Sreda, 15 Junij 2011
Nina Meh

"Prelepa seksi ženska in moška telesa pa ne prodajajo samo svojega telesa, ampak tudi spolni užitek. Predvsem pri ženskih likih opazimo nagajive poželjive poglede in vzdihujoča odprta usta, ki sugerirajo, da s produktom kupimo tudi spolni užitek, včasih celo orgazem."
Kako fašizmi? O sodobnih fašistoidnih praksah. PDF natisni E-pošta
Prispeval Jernej Prodnik   
Petek, 29 Oktober 2010 07:15

»Danes je beseda fašizem postala skoraj popolnoma neuporabna. V vsakodnevnem pogovoru je uporabljena celo pogosteje kot v tisku. Do sedaj sem slišal, kako je bila uporabljena za kmete, lastnike trgovinic, socialno kreditiranje, smrtno kazen, lovljenje lisic, Odbor iz leta 1922, Odbor iz leta 1941, Kiplinga, Gandija, Čang Kaj-Šeka, homoseksualnost, J. B. Priestleyjeve radijske oddaje, mladinske hotele, astrologijo, ženske, pse in ne vem kaj še vse …«

Jernej ProdnikTako je leta 1944 na vprašanje Kaj je fašizem?, kar je bil tudi naslov njegovega prispevka za revijo Tribune, odgovarjal eden najbolj zanimivih pisateljev dvajsetega stoletja George Orwell. S tem je nakazal, da se je z zlorabo te besede fašizem in njegov pomen zreduciralo preprosto na nekaj, kar ni ravno zaželeno. V veliki meri je, lahko bi rekli, beseda izgubila svoj političen pomen, svojo relevantnost za analizo aktualnih pojavov v sodobnih družbah.

Kakšen je torej pomen fašizma danes, kako ga razumeti v času, ki se je pripravljen o njem spraševati le še v zgodovinskih okvirih, ko naj bi fašizmu bilo mesto v neki že preseženi preteklosti, ki se je moramo z vsem zavedanjem spominjati, a naj ne bi imela prav veliko relevantnosti za prakse ter institucije današnje družbe? Čisto primerna ugotovitev bi navsezadnje lahko bila, da se danes o fašizmu niti ne govori več in še manj razpravlja in s tem bi bila zgodba zaključena.

Prva naloga vsakega projekta, ki si zastavlja aktualizacijo razumevanja fašizma, bi torej bila njegovo iztrganje iz zgodovinsko specifičnega konteksta. To bi omogočilo njegovo ponovno definiranje in potencialno uporabnost za različne družbeno-politične sisteme v različnih obdobjih. To ne pomeni, da naj bi se izkrivljalo zgodovino, ali, še manj, kakorkoli izničevalo krutost fašizma med drugo svetovno vojno, problematiziralo proslave zmage nad fašizmom ali pa relativiziralo izkušnje, ki izhajajo iz teh dogodkov. A že Orwell je le nekaj let po Vojni opozoril, da je prozorno kazanje s prstom na fašistično Italijo ali Nemčijo povsem nezadostno, vsaj če hočemo zares razumeti tako kompleksen pojav. Ob plejadi drugih razlogov obstaja namreč vsaj še ena težava, ki je lahko precej očitna vsakomur: fašistične države se močno razlikujejo po svoji strukturi in (ne-uradni) ideologiji.

Obvarovati moramo oznako fašizem pred banalizacijo torej in obenem opozarjati na možnost trajne aktualnosti tega pojma. Ta korak pa istočasno predpostavlja, da se je treba umakniti od zelo pogostega redukcionizma, ki binarno ločuje države ali družbe na fašistične ter ne-fašistične. Le nekatere pritikline v posamezni družbi oziroma njenem političnem ali ekonomskem sistemu so namreč lahko fašistične in se ohranjajo z napajanjem v sistemskem izključevanju, podrejanju, zatiranju ali celo zasužnjevanju. To seveda niti približno ne pomeni, da so zato, ker gre le za določen segment družbe, tovrstne prakse kaj manj »pomembne«; vsekakor pa nakazuje, da nikakor ni nujno, da okupirajo vse aspekte družbe ali življenja posameznikov, in še manj, da se sploh dotikajo vseh ljudi v neki družbi. Nasprotno, največkrat je zaradi svoje drugačnosti pod udarom kvečjemu manjšina, ki je pripravna in predvsem nemočna žrtev za zamegljevanje resnejših družbenih antagonizmov, uspešen fašizem pa prav na zatiranju takšnih skupin ljudi gradi izhod iz lastne krize, ki z zatiranimi v resnici nima povsem nič.

Poudariti velja, da se tovrstne »mikro-fašistične prakse« lahko hitro prenesejo na višji, obči nivo, ko postanejo tako manifestne, da naj bi naravnost bíle v oči, in jih potemtakem ne bi mogel spregledati nihče. Na primer v obliki fašistične Italije. A na tem mestu očitno stvari vendarle niso tako preproste, razen morda v retrospektivi; skozi zgodovino se je pokazalo, da lahko plavanje v fašizmu nudi tistim, ki ga ne občutijo neposredno na lastni koži, celo pomirjevalen občutek Reda in Miru. Ali, če pogledamo nam bližnji primer, vidimo, da so barake in podrtije, v katerih so prisiljeni bivati najhujše izkoriščani migrantski delavci, navsezadnje zabite v zemljo le par metrov od spektakularnega raja nakupovalnih središč. Tik ob vhodnih vratih kraljestva torej živijo nevidni. Kar ne vidim, me ne boli.

Do tukaj začrtana izpeljava nam torej omogoča, da ločimo na eni strani fašistični sistem in na drugi strani fašistične institucije, ki ga tvorijo kot tudi, kar je še pomembneje, da nadalje od njiju ločujemo in detektiramo fašistoidne prakse. Ni treba, da prakse izhajajo neposredno iz institucij niti ne moremo več govoriti le o enem samem samcatem fašizmu, ampak prej o fašizmih, različnih oblikah fašistoidnih praks ali fašističnih institucij. In tudi če je neka družbena formacija čisto formalno zakrita s folijo pravne enakosti, ni nujno, da je takšen tudi sam proces oziroma praksa, ki jo spremlja. Formalno-pravna ureditev lahko le zamegljuje proces dejanskega delovanja, saj se neka družbeno ustvarjena struktura zmeraj lahko ohranja le skozi proces delovanja, skozi proces vsakodnevne življenske prakse (se torej reproducira in šele tako potencialno pokaže za fašistoidno).

Lep primer širšega procesa je trg, ki je formalno gledano zares prostor enakopravnega razmerja med prodajalcem (na primer delovne zmožnosti) in kupcem. A obenem trg delovne sile, če se osredotočimo nanj, že vnaprej predpostavlja prav to delitev, torej delitev na nekoga, ki je v situaciji, da lahko kupuje (pa zanj to morda ni nujno eksistencialnega pomena), ter drugega, ki je (morda življensko prisiljen) prodajati svojo delovno silo. Tukaj se omenjena enakopravnost konča, še manj pa od nje ostane pri nadaljnjem procesu v sferi produkcije, ki je vsa poanta trga delovne sile; kaj se dogaja s prodajalcem lastnega dela v naslednji fazi? To ni več v formalno-pravnih okvirih trga, čeprav gre za (nedvoumno) neločljiv proces.

Nujno je torej ločiti med institucionalizacijo in formalnim uzakonjenjem praks, ki so  fašistične, ter na drugi strani procesi, ki so bodisi fašistoidni ali pa v sebi »samo« nosijo kal fašizma, ki se ob primernih družbenih pogojih lahko do popolnosti razbohoti v fašistoidni državni aparat. Oba sovpadata in največkrat ju je v vsakodnevnem življenju nemogoče ločevati; prav zato je o fašizmu kot gibanju in procesu, ki ustvarja specifične oblike izključevanja ali skrajnega podrejanja, tako težavno govoriti. To je še posebej očitno v družbi, ki se z vprašanjem delovanja fašizmov ne ukvarja več; le skozi resno razpravo lahko namreč seciramo tovrstne procese in jih posledično problematiziramo ter odpravljamo.

Zakaj je pomemben širši vpogled na procese delovanja je jasno razvidno tudi skozi drugo svetovno vojno in nastanek dovršenih fašistoidnih državnih kompleksov. Nastanek in razvoj obeh svetovnih vojn je namreč bil tesno povezan tudi s tem, kako se je delil (oziroma ni delil) kolonialni plen, ki so si ga zahodne države nagrabile skozi stoletja osvajalskih pohodov. Brez tega nujnega zgodovinskega vpogleda hitro pridemo do personalizacije druge svetovne vojne na par norcev, ki so po nekem skupku naključij prišli s svojo idejo med ljudi in preprosto uspeli. Ampak kako?, kot da bi Mussolini in Hitler lahko uspela brez dobrih družbenih predpogojev, ki so jima tovrsten vzpon v prvi vrsti omogočali! So ti sistemi vzniknili iz nič, jih ni najprej spremljalo vsaj nagovarjanje s fašističnimi oblikami govora oziroma diskurza? Ker se danes redno in rado pozablja, stopimo še korak nazaj, in opomnimo, da se je kolonialne in imperialistične pohode opravičevalo z rasističnimi politikami, manifestirali pa so se v skrajno zatiralskih suženjskih praksah na okupiranih ozemljih; v praksah, ki jih brez dvoma lahko označimo za fašistoidne torej. Prav zato je pesnik Aime Cesaire fašizem preprosto označil za kolonializem, ki se je vrnil v Evropo.

Če ne upoštevamo zgodovinskih in aktualnih družbenih procesov, je povsem nemogoče brez površnega banaliziranja razumeti, kako so se lahko skozi zgodovino razvili tako monstruozni sistemi; sistemi, ki pa so bili le logično nadaljevanje nadvse modernih praks nadzora in nadvlade, ki imajo precej daljšo dediščino, kot bi si nekateri danes radi priznali. Te prakse so preprosto institucionalizirali in implementirali v dovršen političen aparat, dodatno teoretsko podlago pa jim je dajal socialni darvinizem.

Filozof in družboslovec židovskega rodu Herbert Marcuse, ki je podobno kot preostali člani Frankfurtske šole zaradi pritiskov moral prebegniti v ZDA, je tri leta za Orwellovim tekstom zapisal nenaslovljen rokopis, v katerem je bilo 33 tez o trenutni svetovni družbeni situaciji. Kljub temu, da je bil fašizem poražen, Marcuse presenetljivo, vsaj za današnje ignorantske čase, zapiše, da od demokratičnih praks ostaja bore malo, svet pa se bo razdelil na dva tabora, sovjetskega in neo-fašističnega.  »Pod temi okoliščinami ostaja le ena alternativa za revolucionarno teorijo, da neusmiljeno in odprto kritizira oba sistema.«

Napoved bipolarnosti se je s hladno vojno izkazala za pravilno, ostro nasprotovanje praksam obeh sistemov pa je svoj vrhunec doživelo v novih družbenih gibanjih, za katere je bila Marcusejeva teorija ena izmed  osrednjih inspiracij. Precej nenavadno pa bi se po padcu železne zavese moralo zdeti, zakaj Marcuse demokratični projekt ZDA imenuje za fašistoidnega, še posebej glede na dejstvo, da se je zadnjih dvajset let nonšalantno dojemal kot prototip tega, kaj naj bi pomenila demokracija, njegovo preizpraševanje pa je bilo omejeno predvsem na margino, ki se jo je označevalo za radikalno in nevarno.

Marcuse je zagotovo bil zelo dobro seznanjen z demokracijo v ZDA ter z oblikami sodobnega zasužnjevanja in podrejanja, ki gre krepko prek totalnih fašističnih držav. Prakse kapitalizma, torej sistema, ki je glavno in neproblematizirano gonilo današnjih družb, je tako neposredno povezal s fašizmom, kapital pa je po njegovem mnenju »ustvaril (ne le v fašističnih državah) teroristični aparat z izrazito in vseprisotno močjo.«

Očitek, da kapitalizem preprosto ni takšen in da gre za potvarjanje tistih, ki pravega fašizma nikoli niso doživeli, je torej precej ignorantski. Marcuse in drugi člani Frankfurtske šole, ki so prav dobro doživeli velik del grozot, ki se jih je v dvajsetem letu dalo doživeti, so bili po vrsti ostri kritiki praks kapitalizma. Če je zahodnim državam vsaj približno uspelo podjarmiti inherentno fašistično naravo kapitalizma (pa se v resnici iz dneva v dan bolj izvija izpod tega ohlapnega jarma), še ne pomeni, da to ni prišlo na račun širjenja neo-kolonialnih praks drugod. A to je zaradi naše slepe vasezaverovanosti, da živimo v najboljši od vseh možnih družb, očitno nepomembno.

Ker se o fašizmih danes ne razpravlja izven zgodovinske vloge fašizma v drugi svetovni vojni, je postalo nemogoče govoriti o fašističnih praksah v vsakdanjem življenju. Bodisi gre za tabu temo, s katero smo opravili že nekdaj in lahko o njej govorijo le izbrani, ali pa je vsakdo, ki poizkuša aktualizirati to vprašanje, hitro zasmehovan ter obvelja za naivneža ali še bolj neumno, nevarnega radikalca, neko obliko odklonskosti. A nekaj je jasno, dokler se o fašizmih ne bo pričelo znova razpravljati, ne bo nobene primerne podlage za odgovor na vprašanje Kaj je fašizem?, ki si ga je zastavil že Orwell, a nanj ni uspel ponuditi odgovora, saj čas še ni prišel.

Eden osnovnih problemov te družbe je, da smo očitno postali popolnoma nezmožni misliti fašizem kot prakso, izgubili smo to osnovno senzibilnost, ki je v resnici nujen predpogoj za demokratično skupno življenje; to je nevarno že samo zato, ker se fašizem seveda nikoli ne bo sam opredeljeval za fašizem, ampak bo preprosto deloval v skladu z njegovo logiko. A to nikoli ni bil zadosten razlog, da tovrstnih političnih, ekonomskih in družbenih nasilnih praks ne bi označevali z imenom, ki jim pritiče.

Svoje strinjanje ali nestrinjanje s kolumnisti Bajte lahko zmeraj izrazite na Bajtinem forumu. Gre za (že lep čas) največji koroški forum, ki ima prek šeststo registriranih uporabnikov, na njem pa vsakodnevno potekajo debate o politiki, zabavi, športu in še čem.

 

Zadnje objave na Bajti


megamalckovazabava2015utrinek.jpg
Ponedeljek, 16 Maj 2016 20:07
kolegice.jpg
Torek, 10 November 2015 19:22
Natalija
Ponedeljek, 09 November 2015 11:15
risa_a5.jpg
Nedelja, 08 November 2015 10:51
TaborZdravihSol2015.jpg
Torek, 27 Oktober 2015 21:12
povabimmail.jpg
Ponedeljek, 19 Oktober 2015 19:20
kks_logo.jpg
Ponedeljek, 19 Oktober 2015 19:06
coverbringit.png
Ponedeljek, 19 Oktober 2015 18:20
zborovske-mohorjan.jpg
Četrtek, 15 Oktober 2015 22:41

Najbolj brano v T'k prajijo

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Naključno iz Albuma

Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti