Pred tremi desetletji je umrl Josip Broz – Tito, mojster samopromocije, kot so se ga te dni »spomnili« Zahodni mediji. To pomeni, da sem sam za dobra štiri leta zamudil človeka, ki je očitno zaznamoval prebivalce rajnke Juge do takšne mere, da ga ljudje v nekaterih državah danes s skorajda plebiscitarno večino dojemajo kot pozitivno osebnost. To prav tako pomeni, da mi osebna nenavezanost omogoča distanco, obenem pa v veliki meri seveda narekuje nerazumevanje tega političnega fenomena. Pri tem ne gre za nerelevantno opombo, ampak pomembno dejstvo, saj ob današnji Titostalgiji, kot jo je poimenoval Mitja Velikonja,  hrepenijo po Jugoslaviji tudi tisti, ki je nikoli niso doživeli, še manj pa pravo Titovo Partijo in Omladinsko akcijo.

Edini kratek in racionalen zaključek fenomena Tito je lahko diagnosticiranje množične psihoze, ki se jo je ustvarilo skozi grajenje kulta osebnosti. Le redkim uspe, da so mitološke osebnosti še za časa svojega življenja, pa naj zanje dela še toliko aparatov. To bi komajda lahko lepše opisali kot z besedami Borisa Dežulovića, da je bil »Tito dejstvo, o katerem se ne razmišlja in ki se ga ne pojasnjuje, Josip Broz je preprosto bil.« Šlo je torej za nekaj skorajda naravnega, vsakodnevno prisotnost; zraven ljudi je bil tudi ko ga ni bilo v bližini, in prav zato je bila njegova smrt takšen šok. Bil je večen.

Pri tem poizkusu demitologizacije, kot se najpogosteje pravi razbijanju mitov, ki naj ne bi imeli prav veliko za opraviti z resničnostjo, je precej pomanjkljivosti, čeprav v samem bistvu vsaj delno drži. Najpomembnejša težava je gotovo, da se čustva le stežka razlaga z racionalizmom; preprosto zato, ker so ... iracionalna. Delujejo v drugačnih okvirih. Razlaganje ljubezni ali sovraštva izključno skozi forme racionalizma je (precej pogost) polom na celi črti, ki se ga redno poslužujejo v »pravih znanostih«, ko je človek efektivno zreduciran na raven robota, ki se ga da brez težav sprogramirati s pomočjo parih kemijskih delcev.

Težava z demitologizacijo je tudi v tem, da mit v svojem bistvu ni (le) ideologija, kot bi dejal Karl Marx, pri kateri bi z razkritjem prišli do tiste »prave« resničnosti, v katero se ljudje čudežno prebudijo. Ravno nasprotno, poglejmo: Tito je zares bil večen, vsaj takšna je bila neformalna a »uradna« verzija, kar preprosto dokazuje dejstvo, da Partija ni imela pripravljenega res pravega dolgoročnega odgovora na Titovo smrt. Bil je samoumevnost na vseh ravneh, ne le pri ljudeh, in enako velja za Titovo vseprisotnost; Tito dejansko je bil vseprisoten, najprej kot politični vrh, ki v končni fazi vsaj v očeh podanikov odloča o vsem, obenem pa je moralna in politična avtoriteta, ki pozna Odgovor … In nato skozi vse vrste simbolov ter v končni fazi njihovo materialno manifestacijo (kipi, slike,  etc.).  Prav tako pa je zares šlo za sanjska leta za večino ljudi, kot se jih rado predstavlja, in to ne le zaradi zmeraj prisotne nostalgičnosti po starih dobrih časih, ampak ker je po drugi svetovni vojni skorajda ves »razviti« svet užival sadove hitrega industrijskega razvoja in napredka. To ni veljalo le za Jugoslavijo, ki je zavidljivo napredovala na vseh ravneh, ampak tudi za Zahodne demokracije, ki so s Keynesiansko verzijo socialne države lahko zagotavljale stabilnost in varnost večini ljudi, ki so živeli v blaginji in obilju. Danes tega luksuza neviđene kapitalistične gospodarske rasti, ki se je je (prosto po Antoniu Negriju) držal Vzhod identično kot Zahod, ni več. In seveda je najpreprostejši odgovor na številne današnje tegobe dejstvo, da ni več Njega.

Tudi za največje Titove pristaše najbrž ne more biti nobenega dvoma, da je šlo za avtokrata, ki ni prav dobrovoljno dopuščal nasprotnih mnenj, še posebej po vojni pa je nasprotnike pospravljal ali onemogočal vsaj tako pridno kot Sovjeti. Iz tega vidika ni nenavadno, da intelektualci in razumniki slovenske desnice ne uspejo doumeti, kako lahko takšna osebnost še vedno navdušuje toliko ljudi. Ob tem s svojimi glavami v oblakih priročno pozabljajo - ali pa se morda slepijo -, da ljudje danes nimajo veliko večjega vpliva pri izbiri politik, ki določajo njihovo življenje, kapitalizem pa že sistemsko povzroča ogromne krivice, katerih pomembnost sami zmanjšujejo ali jih celo ne priznavajo … Pa so že manifestne oblike nasilja v kapitalističnih državah največkrat v nebo vpijoče. Če je te svinjarije povsem legitimno predstavljati kot posamične ekscese in odklonskost, ki naj ne bi predstavljale resnične narave kapitalizma ter liberalne demokracije, zakaj bi bilo kaj takšnega nelegitimno trditi za svinjarije zlatih let Titove Jugoslavije?

V Sloveniji imamo trenutno dva pomembna politika, ki s svojim načinom političnega delovanja nista daleč od avtokratskega pristopa Josipa Broza. Ironija je, da imata istočasno (samo navidez) povsem različne zagovornike, ki njune avtokratske in nedemokratične tendence po trdi roki, ki bo povedala kako in kaj, bodisi ignorirajo, jih prikrivajo ali pa opravičujejo. Prvi je župan Ljubljane, ter bivši alfa in omega Mercatorja, Zoran Janković, ki je velik ljubitelj Tita, ter glavni up občutnega dela slovenske levice, da bo kmalu tudi na državni ravni prevzel štafetno palico Vodje.  Drugi je bivši ministrski predsednik Janez Janša, ki je sicer načelen kritik Tita, a so njegove avtokratske prvine prav tako nesporne. Podobno kot Janković  je tudi on za svoje privržence več kot očitno (uspešno) sestavil kult osebnosti, kjer dejanja igrajo relativno minorno vlogo; ali če smo natančnejši: pozitivna dejanja se opeva, negativna ignorira (edino kar šteje pa so rezultati, kakorkoli jih že definiramo).

Skrajna ironija je, da se enega najpomembnejših slovenskih kapitalistov zadnjih let, in človeka, ki delavcem zastavlja suženjske pogoje, označuje za levičarja. Janković si je oznako avtokratske pizde prislužil že veliko pred gradnjo štadiona, ki je samo češnjica na vrhu svinjarij, ko je zavoljo ciljev dovoljeno uporabiti skoraj vse vzvode. Podobna ironija je, da se avtokrat s primesmi populizma predstavlja kot rešitelj demokracije. A vendarle je ni večje ironije kot je dejstvo, da sta si v resnici ta človeka tako podobna, medsebojno pa ju celo povezuje dvorni norček in osrednji slovenski populist, Zmago Jelinčič, slovenjegraški plemenitež. Paktiranje SDSa s skrajnimi nacionalisti in postranskimi prevaranti ima brado dolgo kot Kralj Matjaž. In ker je za populiste značilno, da govorijo kar je potrebno, zato ni nenavadno, da se Plemeniti predstavlja kot največji ljubitelj Tita pod soncem v času, ko le-ta uživa tako visoko popularnost. Mogoče bomo nekoč v prihodnosti lahko videli veliko nenačelno koalicijo med Jankovićem in Janšo, ki jo bo potrdila SNS, pogovori o njej pa bodo lahko potekali kar pri Jelinčičevem spomeniku Josipa Broza na njegovem vrtu. Fascinantno.

Danes je Titova Jugoslavija funkcionalno gledano ekvivalent Ameriških sanj o izgubljeni skupnosti, v kateri so se imeli vsi radi, kjer ni bilo nasprotij in ki v resnici nikoli ni obstajala v takšni obliki, kot se jo nostalgično predstavlja. Tradicionalna skupnost, Gemeinschaft Ferdinanda Tönniesa, je enako kot Jugoslavija, represivna do različnosti in razlik, teži k homogenosti in unitarnosti ter obenem uničuje svobodno politiko. Na drugi strani skorajda identično funkcijo opravlja skrajni nacionalizem, ki danes reakcionarno trka na vrata Zahodnih družb in si prav tako želi enotnost. Niti eno niti drugi ne bi smelo veljati za lek, ki bo čudežno pozdravil družbeno nestabilnost in krivice.

Bistveno je ,da ne obstaja družba v kateri ne bi bilo nasprotij in konfliktov - želeti si nasprotno bi bilo (zopet) enako, kot bi hoteli namesto ljudi predvidljive robotke. Iz te perspektive je potrebno pogledati tudi na trditev Vlada Miheljaka ob obletnici Titove smrti, da »ne razdvaja pokojni Tito, ampak aktualni politiki, ki svojo politiko gradijo na razdvajanju in konfliktu«. Ta precej tradicionalna perspektiva gledanja na politično, po kateri bi morali vsi biti ena velika srečna družina, ki misli in čuti isto, je v svojem bistvu zgrešena. Ker živimo v družbi različnih pogledov in številnih nasprotij, lahko govorimo o demokraciji in svobodi le, kadar se lahko stališča prosto izražajo in soočajo, in dokler s tem enako ni onemogočeno preostalim članom družbe. Demokracija, v kateri efektivno vladajo ekonomske elite, zagotovo kaj takšnega že vnaprej onemogoča. In enako je veljalo za Titovo Jugoslavijo. Ko Miheljak dan kasneje doda k veličini Tita enega izmed pouličnih argumentov, češ, koliko državnikov je bilo na Titovem pogrebu, pravzaprav nehote zadeva žebljico na glavico: bo kar držalo, Tito je bil pomemben državnik. Ali to obenem pomeni, da je bil politik, ki je zastopal svobodo ter demokracijo? Morda deklarativno, podobno kot so deklarativno največji demokrati pri nas izključno v Slovenski demokratski stranki, deklarativno Janković levičar in deklarativno Kitajska ljudska demokracija (izraz, ki je že sam po sebi oksimoron).

Ne žalosti obujanje ponošene preteklosti, ki je zaradi zgodovinskega spomina pravzaprav nujna, še posebej v času, ki so mu najprej napovedali konec ideologije (Bell), nato pa še konec zgodovine (Fukuyama). Kot vsak politično-ekonomski sistem je imela tudi Titova Jugoslavija poleg svojih negativnih strani svoje brez dvoma izjemno pozitivne plati življenja, ki jih je potrebno preučevati, če se hočemo iz njih kaj naučiti. Bolj žalosti dejstvo, da je očitno zgodovina res dobra le še za bedake, kot je cinično pripomnil v svojem najboljšem albumu bivši basist Pink Floydov Roger Waters. V nasprotnem primeru bi se od nje kaj naučili in utopij ne bi gradili iz projektov, ki so zgodovinsko dokazano bili represivni do razlik. V nasprotnem primeru lahko kar ostanemo v današnji utopiji, itak je v končni fazi skoraj isto sranje. Postmoderna družba je očitno zares prinesla konec zgodovine, ker bi si drugače lahko zamišljali kaj novega in drugačnega od že preživetega.

Svoje strinjanje ali nestrinjanje s kolumnisti Bajte lahko zmeraj izrazite na Bajtinem forumu. Gre za (že lep čas) največji koroški forum, ki ima prek šeststo registriranih uporabnikov, na njem pa vsakodnevno potekajo debate o politiki, zabavi, športu in še čem.