Bajta T'k prajijo Intervju Intervju: Katja Jurgec Bricman

Z znanimi Korošci "Od A do Ž"

Naključno poiskano iz Kšajtnih

Naključno vam povejo

Intervju: Matic Pajnik
Jan Klančnik | Četrtek, 06 Januar 2011
Matic Pajnik

"Na nivoju članov bomo prepad skušali zasuti z najavo vseh naših sestankov, kjer bo vsak dobrodošel, da se nam priključi ali samo pove svoje mnenje. Ne rečem, da prejšnja vodstva tega niso želela, težava je le v tem, da tega niso storila. "
Intervju: Katja Jurgec Bricman PDF natisni E-pošta
Prispeval Igor Ranc   
Torek, 25 Avgust 2009 12:54

Katja Jurgec BricmanV tretjem Bajtarju smo objavili skrajšan intervju z ustvarjalko unikatnega porcelana Catbriyur, Katjo Bricman Jurgec, ki je skupaj s svojim možem, Juretom Bricmanom, ustvarila eno najprepoznavnejših znamk, ki izhajajo iz Koroške. Razširjena različiča intervjuja prinaša globlji vplogled v Catbriyur, ki je Prevalje (in Kotlje) postavil na svetovni zemljevid unikatnih produktov.

Zakaj je porcelan tako dobro varovana skrivnost? Recepture so namreč ena večjih skrivnosti vsakega proizvajalca.

Predvsem zato, ker je to najbolj zapletena keramična tehnika. Še po desetih letih ukvarjanja s porcelanom me vedno znova preseneča. V drugi  najstarejši manufakturi v Evropi, Augartnu na Dunaju, glavno recepturo poznata samo dva tehnologa. Kljub temu, da pri izdelavi sodeluje več ljudi, določene detajle poznajo le izbrani. Verjetno je skrivnostnost izdelave tudi najina prednost, saj sva se morala vsega naučiti sama, zato je tudi končni izdelek drugačen. Vsak proizvajalec namreč na drugačen način rešuje nekatere težave pri izdelavi porcelana.

Katere so sestavine porcelana?

Glavna sestavina je kaolin, posebna vrsta gline. Moram priznati, da sva glede tehničnih podrobnosti, tehnologije, kemičnih sestavin in izrazov slabo podkovana, saj sva se učila popolnoma laično, s poskušanjem. Kar vem, vem predvsem s pomočjo odziva strank, hkrati pa se v zadnjem času skušam izobraževati tudi prek spleta.

V kakšnem času ste prišli do končnega izdelka oziroma recepture?

Od začetnega poskušanja do prvih uporabnih izdelkov smo prišli v treh, štirih letih. Za prve uporabne izdelke danes ne bi mogla trditi, da so uporabni, takrat pa sem menila, da so. Recept se po malem spreminja vseskozi, saj je naš cilj izdelati čim bolj fine in tanke skodelice.

Kvaliteta porcelana se torej meri glede na debelino?

Tako. Oziroma v prosojnosti. V bistvu je glavna razlika med porcelanom in keramičnimi tehnikami ravno v prosojnosti, trdnosti in vzdržljivosti. Porcelan je lahko namreč dosti tanjši, finejši, hkrati pa veliko bolj obstojen od keramike.

Od kdaj je Catbriyur takšen, kakršen je?

V kakšnem smislu? (premislek) Že od začetka gradiva veliko na blagovni znamki, saj imava že od študentskih let naprej utopično vizijo, ki jo občasno tudi presegava. Ravno pred kratkim smo kupili 3D tiskalnik, ki ga imajo samo tri podjetja pri nas – po eni strani smo za nekaj takega premajhno podjetje, ampak imamo vizijo, vedno skušamo delati na tak način.

Rekli ste »od študentskih let«. Torej je Catbriyur obstajal še pred porcelanom?

Da. Najprej je bila znamka, potem pa vse ostalo. Na začetku še nisva vedela, da bova pristala pri porcelanu.

Katja Jurgec Bricman pred svojo trgovino na Prevaljah

V vseh 10 letih delovanja ste izdelali ogromno serij in izdelkov – ali imate občutek, da je Catbriyur vedno boljši in s kritičnim pogledom gledate na prve serije ali pa je Catbriyur vselej bil na tako visoki ravni?

Razlike so ogromne. Skodelico prepoznam po letih. Ne zapomnim si ljudi, zapomnim si skodelice. Razlike izhajajo iz tehnološkega napredka, hkrati pa je bil na začetku izpovedni element zelo močan. Starejše skodelice se mi tako včasih ne zdijo dovolj tehnično dovršene. Tehnološki aspekt se mi zdi namreč zelo pomemben, včasih celo na račun izpovednosti. Zato zelo prija kakšen poseben izziv, ko se lahko popolnoma posvetim izpovednosti, tako kot recimo ob izdelavi servisa za angleško kraljico.

Ste torej prišli do točke, ko morate bolj razmišljati o uporabnosti na račun izpovedi oziroma umetniške vrednosti?

Na začetku me ni motilo, če skodelice niso bile ravno stabilne na mizi, to se mi je zdelo celo simpatično. Sedaj pa se mi zdi to hiba. Včasih je res uporabnost pred izpovednostjo, vendar se z novim tiskalnikom odpirajo nove možnosti tudi na oblikovni ravni.

Galerijo imate tudi v Parizu, s tem da se je za obisk potrebno predhodno dogovoriti. So cene na Prevaljah in v Parizu enake?

Ne, v Parizu so višje. Bilo bi namreč smešno, da bi skodelica v ulici, kjer je kava 7 €, stala 20 €. S prenizkimi cenami se namreč razvrednotiš.

Kako tehnično izvedete odprtje galerije v Parizu? Preprosto odletite tja?

Večino prodamo preko interneta, po-fotografiramo izdelke, pošljemo slike. Za odprtje galerije se je potrebno dogovoriti, in če je mož v tistem trenutku v Parizu, sploh ni problema. Nazadnje je bil v Parizu 20 dni, sicer pa je v Parizu vsak mesec vsaj nekaj dni.

Koliko časa traja izdelava ene skodelice ali enega pladnja? Kateri izdelki so najbolj zahtevni?

Nikoli ne delamo ene skodelice ali pladnja ampak delamo vedno v serijah po 20-30 izdelkov. O številkah pa nerada govorim, ker v času, potrebnem za izdelavo ene skodelice ni vštet ves trud, da smo do dotične skodelice sploh prišli. Ljudje bi namreč potem hitro naredili kalkulacijo, koliko evrov zaslužimo na uro dela, pri čemer pa nihče ne bi upošteval, da smo pred leti naredili pet skodelic na teden.

Če se želim ukvarjati s podobnim poslom kot vi ... Kakšna je začetna investicija v podjetje, ki si želi izdelovati porcelan?

Peč, material in prostor. Pri čemer je peč recimo pet tisoč evrov. Potrebujete pa še kakšna tri leta prostega časa (smeh).

Od kod dobivate material?

Iz Italije, gre pa v bistvu za prah. Z italijansko robo smo kar zadovoljni, ker je končni izdelek dober, kar so nam povedali tudi poznavalci. Glede na to, da je rumenkast in zelo prosojen, smo dobili kar nekaj pohval, da je porcelan izredno kvaliteten.

Ste glede na uspehe razmišljali o širitvi dejavnosti? Kakšni bi sploh bili primerni kadri?

Trenutno smo trije, če bi širili v smer produkcije pa bi bil prvi pogoj, da ni likovnik.

Zakaj?

Ker imamo z njimi slabe izkušnje. Sama hočem biti v vsakem primeru avtor – potrebujem pridnega, zanesljivega, ustvarjalnega, kreativnega in ročno spretnega človeka. V tisti izkušnji pa je prišlo do tega, da sem nanjo prenesla znanje, ki sem ga dobila v štirih letih - to je bilo ravno v času, ko je Catbriyur postal bolj medijsko izpostavljen - sama sem delala manj, ta oseba pa se je kar naenkrat že imela za oblikovalko in ustvarjalko Catbriyur, na kar nisva mogla pristati. Ustvarjalec se mora kot ustvarjalec dokazati na svojem področju. Tako recimo jaz izdelam ročaj, ga poslikam, in od zaposlenega pričakujem, da ga bo izdelal na enak način in ne po svoje. To je v končnem moj ročaj, ki ga je izdelal nekdo drug. In likovnik ali kak drug ustvarjalec ima slej ko prej svoje zamisli – hvalabogu, in prav je tako, vendar zato niso primerni za tako delo. Če pa ga zaposliš kot oblikovalca, je pa to druga zgodba.

Ampak, kje je potem vaš zaposleni kreativen?

V smislu postopka dela in ne oblikovanja, kreativnost se lahko odraža na različnih področjih.

Ali vaši kupci iz tujine povežejo Catbriyur s Slovenijo?

Ne, čeprav mi vedno poudarjamo, da smo iz Slovenije, pri čemer pa je lahko to, recimo v Parizu, tudi oteževalna okoliščina. Zato tam nismo ciljali na turiste kot pri nas. V Ljubljani turistični vodiči naše izdelke predstavijo kot slovenski izdelek, ravno tako pa je država porekla navedena na vseh deklaracijah.

Je Catbriyur znamka, ki se sama prodaja, ali se intenzivno posvečate tudi trženju, marketingu ter »negi« blagovne znamke?

Moj mož stalno poudarja, da je vsaka poslovna poteza marketing. Načrtno se recimo ne oglašujemo, ker bi bil to za nas slab marketing. Kar naprej me kličejo iz raznih revij, če bi se oglaševali in podobno, ampak meni se zdi, da če se pojavimo v neki reviji, je to že znak za naše kupce – »Mogoče pa ni vse skupaj tako ekskluzivno,«, »Ni rekla, da je potrebno čakat?«. Na začetku smo se sicer načrtno oglaševali z jumbo plakati, da smo opozorili nase, sedaj se pa ne oglašujemo.

Ste že razmišljali o širitvi proizvodnje in masovni produkciji?

Ne samo razmišljali, »masovno« produkcijo smo že imeli, to pred kakšnimi sedmimi leti, ko je delalo kakšnih petnajst ljudi. Ampak smo hitro ugotovili, da to ni to. Naš sistem dela je zlahka razširljiv in prilagodljiv. Ljudi lahko zelo hitro naučimo – znanje, ki sem ga pridobivala štiri leta, lahko prenesem na nekoga v dveh mesecih. Ampak potem se moraš začeti ukvarjati z drugimi stvarmi …

Z masovno produkcijo izgubite ekskluzivnost …

Točno. Nas zanima malo, butično in čim dražje.

Katja Jurgec Bricman

Catbriyur velja za unikaten porcelan. Kaj je bolj unikatno – forma ali material? Ste že zasledili kakšne posnemovalce?

Forma. Posnemovalci … enkrat smo imeli probleme, da. Delali smo za nekega distributerja, ki je delal za vlado, bil je oblikovalec. Kot izvajalci smo nekaj časa uspešno sodelovali z njim, želel pa je recimo takšne in takšne skodelice v večjih količinah … Potem meni po določenem času ni bilo potrebno več delati na tak način, in sem rekla, da tega ne bom več delala, sploh v smislu, da izdelujem že narisano skodelico. In potem je on design nesel k nekomu drugemu, nastali so problemi, ki pa smo jih hitro rešili …

Kje so bistvene razlike med vašim porcelanom in porcelanom iz Kitajske ali drugih držav?

Kitajskega ne moremo posplošiti, ker obstaja več različnih rangov. Sicer mislim, da je razlika v pristopu, pri nas je vsaka skodelica unikatna. Zgodba v Augartnu je drugačna - izdelek mora biti do potankosti enak zamisli oblikovalca izpred stoletja ali več. Če je karkoli malenkost drugačno je izdelek »škart«. Pri nas pa je obratno – mi se trudimo, da je vsaka skodelica drugačna. V svetu ni veliko unikatnega porcelana – če že je, so to izdelki posameznih umetnikov.

Zakaj ste se odločili, da boste svoj porcelan predstavljali le v svojih galerijah in nekaj franšizah? Bi bilo v nasprotnem primeru povpraševanje preveliko in tudi s tem gradite na ekskluzivnosti?

Ker nam ni v interesu, da bi delali na veliko. Cena pade, potrebovali bi več ljudi, s tem se gradi tudi na ekskluzivnosti.

V svojem dosedanjem delovanju ste prejeli ali bili nominirani za številne nagrade. Od podjetniške ideje leta do različnih priznanj. Katero vam pomeni največ?

V podjetniških vodah sem se vedno počutila zafrustrirano, dolgo sem se branila, da bi sploh sprejela nominacijo, saj se mi je zdela ta nagrada ena velika obligacija in odgovornost. Tisto leto sem bila čisto na trnih, kako se moramo širiti in zaposlovati nove ljudi, da upravičim zaupanje. Veliko mi je sicer pomenila oblikovalska nagrada Vizija, ker mi veliko pomeni priznanje iz »moje«, oblikovalske branže. Zelo veliko mi pomeni tudi priznanje za najboljše omizje oz. pogrinjek na Madžarskem ob vstopu Slovenije v EU po oceni žirije in obiskovalcev – skupaj z idrijsko čipko in rogaškimi kozarci. In pa seveda to, da je naš porcelan prejela angleška kraljica.

Kdaj je po vaših izdelkih največje povpraševanje in kdaj je največja »suša«?

Zadnje čase je povpraševanje kar konstantno, je pa najbolj močno decembra in pa zanimivo, junija in pa maja, verjetno zaradi porok. Januarja in februarja pa je povpraševanje malo manjše.

Svoje izdelke prodajate po vsem svetu. Ste do sedaj opazili kakšne regijske značilnosti ali pa so vsem všeč podobni izdelki?

Najlažje se značilnosti vidijo v ljubljanski galeriji, kjer so glavne stranke turisti. Za naše izdelke se zanimajo predvsem Američani, Skandinavci in Japonci, niso pa naši izdelki za nemško govorno področje. Marsikdo me vpraša: »Kako pa kaj Avstrijci?«, glede na to, da so Prevalje blizu Avstrije in so znane migracije zaradi hrane, pijače, zobozdravnika in frizerja. Ampak prodamo jim pa ne kaj, verjetno zaradi previsokih cen. Tudi v Ljubljani niso naši kupci, zanimivo. Še posebej radi imajo naše izdelke Italijani. Letos se sicer pozna upad ameriških turistov, lani smo recimo skoraj tedensko pošiljali pakete v ZDA.

Pridejo v Ljubljano … pogledajo, naročijo … ?

Ja, in plačajo vnaprej. So maksimalno zaupljivi, ne predstavljam si Slovenca v neki XY državi, da bi nekaj plačal vnaprej, skupaj s poštnino, ter vse skupaj pustil v trgovini in na paket počakal doma.

Kaj pa razlike glede oblik in serij izdelkov?

Absolutno. Američani imajo radi velike …

… kot avte …

Da, medtem ko Italijani kupujejo predvsem manjše skodelice za espresso. Na Prevaljah na primer na pamet ne poznam cene za določene manjše skodelice, ker ne gredo v promet, medtem ko se v Ljubljani prodajajo dobro.

Kako ste prišli do unikatnih oblikovnih rešitev? Ste skodelico preprosto izdelali ali prečesali trg ter iskali tisto, česar še ni?

Včasih se šalimo, da je ravno zaradi neznanja prišlo do teh neravnih oblik, zanimivo, tudi stanovanje imamo v celoti »ne-ravno«. Vendar sva očitno takšna, všeč so mi takšne oblike. Ne delam zavestno …

Vendar pa imate serije Barok, Impresija v modrem in druge …

Da, včasih damo obliki ime kasneje in potem gradimo naprej. Sedaj bo Jurij s pomočjo tiskalnika delal neko novo, hiper-moderno serijo, ampak še vedno na naš način. Včasih gremo torej v neko serijo zavestno, včasih pa ne. Ko imamo enkrat oblikovane neke standarde pri seriji, potem ob delu ne razmišljam več pretirano, delam kot se počutim, vsakič ko pa delamo novo serijo, pa je potrebno ogromno dela in razvoja, že s tehnološkega vidika. 

Aktualna je problematika Steklarske nove. V čem vi vidite največji problem steklarske industrije pri nas, posredno lahko namreč primerjamo porcelan s kristalom?

Mislim, da je najina prednost po eni strani tudi to, da sva za vse sama. Lahko smo veliki, lahko smo majhni. Smo zelo fleksibilni, medtem ko gre pri večjih sistemih za togost, neke ustaljene postopke. Izdelke, ki ne gredo v promet, je potrebno hitro umakniti, v svoj izdelek ne smeš biti zaljubljen … Midva se še zmeraj zelo ravnava po trgu, kljub temu, da se imava po eni strani za ustvarjalca, ampak vseeno se mi zdi, da morajo za vsak izdelek veljati neke tržne zakonitosti, če hočeš od nečesa preživeti. Umetniki svetovnega formata so seveda druga zgodba … Če si v branži, ki se spogleduje z obrtjo, pa je prilagajanje trgu ključnega pomena.

Sodelujete s Protokolom Republike Slovenije, vaš porcelan ima tudi angleška kraljica. So oni klicali vas?

Med predsedovanjem EU je bil naš izdelek, pladenj in vrči, glavno protokolarno darilo za ministre in predsednike vlad. Do sodelovanja pa je prišlo tako, da so nas povabili naj se prijavimo na razpis, ker je bil prvi neuspel. Povabilo k sodelovanju sem si štela za izjemno čast. Ampak izmed vseh vabljenih se je nekaj umetnikov pritoževalo, kako da si vlada predstavlja za darila odšteti samo toliko in toliko ter tako naprej v smislu, za tak denar pa že ne … Sicer smo se tudi mi v končnem ušteli, saj smo ponudili dosti več za neko ceno, ampak meni se je sodelovanje pri tem zdel plus, promocija in referenca.

Katja Jurgec Bricman

Po namiznem porcelanu ste svojo ponudbo razširili tudi na nakit. Na katerih področjih, poleg miz in rok, je po vašem mnenju še prostor za porcelan?

V pohištvu. V Parizu imamo vso pohištvo v galeriji narejeno iz porcelana, tudi stole in mize. Vse je zelo trpežno, porcelan ima namreč dobro nosilnost, tako imamo na primer štirimetrske vitrine iz porcelana. Je pa res, da je porcelan tam debelejši zaradi nosilnosti. Tam je šlo bolj za izziv, kaj vse se da  narediti …

Monitor, ohišje za telefon?

Ohišje za telefon bi se dalo narediti odlično, ja. Ampak se ga še nismo lotili.

Zasledil sem tudi uporabo v gradbeništvu.

Ja, tudi mene je enkrat poklical neki arhitekt. Vendar nisem za takšne projekte, ne zanima me izdelava plošč za fasade, raje delam manjše stvari.

Katere umetnike iz različnih področij najbolj cenite?

Vedno me je impresioniral Jeff Kuntz, ameriški slikar, ki se ukvarja tudi z inštalacijami. Všeč mi je njegov rahlo kičast slog. Vedno mi je zanimivo, ko pridejo ljudje v galerijo, in pravijo: »Ja, saj mi je všeč, ampak je malo …«, in potem nočejo izgovoriti besede kič. Kič se razume kot nekaj bogokletnega, sama pa zagovarjam tezo, da je kič suverena umetniška zvrst, če je predstavljena na pravilen način. Tudi zato mi je všeč Kuntz. Od glasbenikov pa mi je všeč Freddy Mercury.

Kaj bi svetovali ljudem z zanimivimi idejami, predvsem umetnikom, pri prodoru na trg?

Nujno je, da kaj naredijo. Velikokrat ljudje mislijo, kako bodo zasloveli ali obogateli, meni pa se zdi zelo pomembno, da ne razmišljaš na tak način, da imaš zmeraj vizijo. Če ti ne uspe prvič, drugič, tretjič, ti pa petič. Včasih se določene stvari pač ne izidejo in nič ni narobe če se ne izidejo. Univerzalne formule ni …

Kako pa bi se vi recimo lotili slikarstva?

Zdi se mi, da se tam ne bi znašla, ker je peskovnik prepoln. Tudi zato sem šla delat skodelice.

Iskali ste torej nišo?

Definitivno. Ne bi me spustili zraven … Z možem se večkrat pogovarjava, da nama je uspel prodor ravno zato, ker se ni nihče počutil ogroženega. Resni umetniki se s porcelanom in skodelicami ne bodo ukvarjali, ker je to za njih malo podcenjujoče, obrtniki ali rokodelci, ki se ukvarjajo s keramiko ali lončarstvom, pa niso ustvarjalci – so spretni in jih spoštujem, ampak delujejo znotraj nekih ustaljenih in naučenih programov. Večinoma si ne upajo prestopiti meja. Midva sva pa ravno nekje vmes – med umetniki in rokodelci. Vseskozi poskušava na različnih področjih, če uspe uspe, če ne uspe pač ne uspe.

Če neka serija ne gre v promet, jo torej nehate izdelovati?

Vse se proda, slej ko prej. Vendar, da, ne delam v neko smer naprej, če vidim, da ni odziva. Natančno vem, katere skodelice iz iste serije so bolj uspešne in katere manj uspešne na trgu.

Kakšni so v Sloveniji pogoji za razvoj kreativnih idej in njihovo nadaljnjo trženje na področju umetnosti?

Kakor je, je. Ne ukvarjam se pretirano s tem. Običajno vsi nekaj »jamrajo«, imam občutek, da so ljudje navajeni »jamrati«, malo bi naredili sami, da bi kaj izboljšali.  Situacija nikoli ni rožnata, vseeno pa nikdar ni takšna, da se ne bi dalo … Veliko lahko narediš sam, ni vse v okolici.

Ali bi se s strinjali s postmodernim relativizmom – vse, kar se mi zdi lepo je lepo, lepota je relativna in podobno?

Vsekakor. Vsak ima svoj pogled … univerzalnega pogleda ni.

Torej ne delite umetnosti na visoko in nizko? Poznate Luigija, slikarja iz Raven?

Zanj je moj mož enkrat rekel, da je edini pravi umetnik na Koroškem, ker živi od tega in živi za svoje ideale. Veliko imam kontakta z amaterskimi slikarji, in tam sem videla, da so vsi, ki se malo ukvarjajo z nečim, izjemno kritični do drugih in njihovega načina dela. Sama pa sem vedno za to, da naj vsak dela kakor želi in za svoje veselje, saj s tem ne ogroža nikogar.

No, ampak nekako lahko preideva na znano debato Atomik Harmonik – Zoran Predin. Kdo je imel prav?

Takrat se mi je Predin zelo zameril. Zato, ker se mi zdi, da nima pravice nekdo nekomu očitati karkoli in se sam oklicati za umetnika. Največji konceptualni umetnik, za katerega sem sedaj sicer ugotovila, da je neumen, je Damjan Murko. Na začetku sem mislila, da on vse to počne zavestno, ter da namerno manipulira z množico, nekaj časa sem imela celo teorijo, da je zelo pameten, ki pa se mi zdi, da je zdaj padla v vodo. Vseeno pa je to težko vprašanje … mislim, da je za vsakega tisto, kar si želi.

Ampak, ali ni funkcija umetnosti …

… da vzgaja? Hm, kaj pa vem. Vsi ne moremo biti enaki. Če bi recimo prepovedali Atomik Harmonik in bi morali vsi poslušati Predina bi se mi to zdelo kratenje človekovih pravic. Včasih se res zdi, da te določene stvari poneumljajo, vendar pa ima »vzgojno« funckijo recimo RTV, ki ga sofinanciramo ravno zaradi tega.

Je lahko karkoli umetnost?

Ne. Zelo težko rečem za kaj, da je umetnost. Mislim, da mora umetnost potrditi čas. Vsak kraj ima svoje umetnike in mislim, da bo čas tisti, ki bo pokazal, kdo so bili resnični umetniki.

Po izobrazbi ste profesorica likovne umetnosti, pred leti ste učili na mislinjski osnovni šoli. Koliko predznanja ste imeli, preden ste se lotili izdelovanja svojega porcelana?

Nič. No, delala sem iz umetne mase, vendar temu ne bi rekla predznanje. Če bi obstajala Akademija lepih umetnosti, bi to meni izjemno ustrezalo, saj sem imela od nekdaj rada takšne stvari – šivanje, kreiranje, izdelovanje nakita … Nekaj predznanja pride tudi na fakulteti, recimo likovna teorija. Vseeno pa pravi ustvarjalec sam išče …

Kakšna je življenjska doba vaših izdelkov?

(smeh) Zelo različno. Lahko je 15 minut. Lahko pa več let, recimo 150.

Iz kakšnega materiala je običajna skodelica za kavo?

Klasične so iz industrijskega porcelana. Keramike v gostinstvu skorajda ni, ker ni trpežna.

Kako dolgo pa se profesionalno ukvarjate s porcelanom?

Šest let ne hodim v službo, mož pa deset let. Prej pa štiri leta oboje.

Ali iščete delo ali delo prihaja k vam?

Sami posla ne iščemo. Samoiniciativno smo se odzvali na tri stvari. Za obleko za Miss Slovenije 2003, na že omenjeni razpis Vlade in pa za darilo za angleško kraljico.

Kako je prišlo do tega, da je vaš izdelek prejela kraljica?

Pol leta preden je prišla, je mož slišal po televiziji, da prihaja kraljica, poslal je e-mail na Protokol, če bi lahko kaj posebnega razvili prav za kraljico. Rekli so, zanimivo, ampak mi vam ne moremo obljubiti, da bomo kraljici podarili ravno vaš izdelek. Mi pa, jasno, da ne, ampak to je izziv. In potem smo se pogovorili še o okvirni ceni, na koncu smo samoiniciativno zadevo še malo predimenzionirali ter v končni fazi servis podarili Protokolu. Izdelava je sicer trajala mesec in pol, izdelali pa smo natanko tri servise, od tega imam sama doma dva, medtem ko smo vse pripomočke takoj razbili, zato kakšni duplikati odpadejo. V končni fazi pa je darilo izbral predsednik Türk, in izbral je ravno naš servis. Promocija pa je ob takem dogodku izjemna …

So se ljudje vsuli v galerije?

Ja, klicali so … neverjetna reklama. Efekt kraljice je prisoten še zdaj – skoraj vsak vpraša, kako je bilo pa takrat s kraljico in podobno. Nič do sedaj ni imelo takšnega odziva kot to, vse je bilo 10 % tega sedaj.

Kakšni so plani za prihodnost?

Radi bi imeli še kakšno galerijo kje po svetu, mož je trenutno čisto navdušen nad novim tiskalnikom, možnosti za oblikovanje bodo večje … Računalnik nam bo omogočil, da bomo lahko na skodelice delali praktično karkoli.

 

Zadnje objave na Bajti


megamalckovazabava2015utrinek.jpg
Ponedeljek, 16 Maj 2016 20:07
kolegice.jpg
Torek, 10 November 2015 19:22
Natalija
Ponedeljek, 09 November 2015 11:15
risa_a5.jpg
Nedelja, 08 November 2015 10:51
TaborZdravihSol2015.jpg
Torek, 27 Oktober 2015 21:12
povabimmail.jpg
Ponedeljek, 19 Oktober 2015 19:20
kks_logo.jpg
Ponedeljek, 19 Oktober 2015 19:06
coverbringit.png
Ponedeljek, 19 Oktober 2015 18:20
zborovske-mohorjan.jpg
Četrtek, 15 Oktober 2015 22:41

Najbolj brano v T'k prajijo

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Naključno iz Albuma

Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti