Bajta T'k prajijo Intervju Intervju: Andrej Makuc

Z znanimi Korošci "Od A do Ž"

Naključno poiskano iz Kšajtnih

Naključno vam povejo

(Ne) voli!
Jernej Prodnik (*projekt Lopa) | Četrtek, 01 December 2011
Jernej Prodnik

"Takole imava torej. Štiri konjenike apokalipse, simbole vojne, smrti, kuge in lažne odrešitve. Malce karikiram, seveda, čeprav je res, da se kuga lahko tako hitro vrne prav zato, ker smo ljudje slepo prepričani, da smo jo že dokončno pregnali."
Intervju: Andrej Makuc PDF natisni E-pošta
Prispeval Jernej Prodnik   
Sobota, 17 Januar 2009 16:00
Indeks člankov
Intervju: Andrej Makuc
Stran 2
Vse strani

"Radi bi še veliko bolj odzvanjali kot že"


Intervju z gospodom Andrejem Makucem je nastal prej po naključju, kot po planiranem dogovoru. Na gimnaziji Slovenj Gradec, kjer je profesor slovenščine, sem ga v začetku tega leta iskal zaradi službenih obveznosti; o njem sem namreč pripravljal prispevek za časnik Večer. V zapolnjeni urnik sva nekako stlačila pogovor in sprva sem imel v mislih le krajše pomenkovanje, preko katerega bi nato lažje predstavil človeka, ki je neprecenljivi člen za razvoj kulture v Slovenj Gradcu. Iz planiranega kratkega pogovora pa je nastala dolga in predvsem zanimiva debata, ki sem jo k sreči snemal na kasetofon. Sam pri sebi sem zato pomislil, da bi bila velika škoda, če ga ne bi delil z ostalimi, ki bi jih lahko pritegnil. Ovir za objavo ni bilo niti pri intervjuvancu, zato imate pred seboj pogovor, ki je nastal v šolskem kabinetu, kamor bi avtor tega intervjuja nekdaj zašel predvsem zaradi težav pri odsotnosti od pouka.

Poleg tega, da je Makuc glavni in odgovorni urednik Odsevanj, je začetnik gimnazijskega kulturnega društva poimenovanega Spunk, ki je v zadnjem desetletju prerastlo skorajda v kulturniško gibanje in kjer so ga, tako nekdanja Spunkovka, njegovi varovanci spoznali v pravi luči. »Včasih se mi je zazdelo, da ima več energije kot mi vsi skupaj.« V šolskih klopeh pa jo je znal nemirnim učencem baje zagosti s kakšnim nenavadnim ukrepom, kot je na primer kazensko sedenje pred umivalnikom, kjer so lahko v miru razmislili o stvareh, ki so jih ušpičili. »Mislim, da je bil večini fajn profesor. No sej je mel tut kake fore, ampak na splošno ga lah pohvališ kot profesorja. Pr spunku je blo pa itak fajn,« pove njegova bivša učenka (ki precej rada govori).

Andrej Makuc v svojem kabinetu


S poučevanjem ste začeli na Centru srednjih šol. Katerega leta je bilo to?

Mislim, da leta 1976, čeprav sem po pol leta šel v vojsko, tako da sem čisto zares in na polno začel leta 1977. Zgodilo pa se je res na kar ekspresen način - šel sem vprašat, če imajo kakšno delo, in kot naročeno se je odprlo mesto. Danes tega in na takšen način ni več.

Ne, zdi se, da je tega veliko manj ...

Sem šel v sredo vprašat, v četrtek sem moral biti zjutraj ob sedmih že v razredu in to je bila moja prva učna ura v življenju nasploh. Danes, ko vidim, skozi kakšne zapletene poti gredo mladi, kaj vse je treba narediti, da se dokoplješ šele do možnosti za biti v igri, kako je s pripravništvom, strokovnimi izpiti in še s čim ... lahko samo ugotovim, da so bili takrat, kar se tega tiče, dosti prijaznejši časi. Lažje se je dihalo, zagotovo.

Skratka, to je bilo leto '76 in očitno sem ostal »zastrupljen« do leta 2009.

Kaj pa vas je sploh pritegnilo, ste šli v učiteljske vode čisto slučajno ali ste se v to nameravali usmeriti že med študijem? Doštudirali ste, kolikor vem, primerjalno književnost in slovenščino?

Da, oboje. Pod A slovenščino, oziroma takrat še slovenski jezik s književnostjo, pod B pa tudi primerjalno književnost. Mikalo me je še kaj drugega, tudi publicistika na primer. Ko se je v mestu slučajno odprla možnost, sem hotel do vojske zaslužiti kakšen takratni dinar. V šolo sem se vrnil – iz čisto praktičnih razlogov. Nobenih izbranih in visokoletečih vzgojno-izobraževalnih ciljev nisem imel.

A me je pedagoško delo mikalo, to moram reči. Zdel se mi je izziv biti in delati z mladimi, kar je zagotovo boljše kot pa biti v kakšni drugi službi, ne vem, na primer zdravniški. Tudi tam imajo svoje visoke trenutke, ko pomagajo in vrnejo zdravje, a biti ves čas med bolnimi ... Zdi se mi, da je vendarle veliko drugače biti in delati z mladimi, in moram reči, da imam z njimi dobre izkušnje.

Prav to temo sem hotel načeti; kakšen je sploh odnos dijakov do slovenskega jezika? Ponavadi slišimo predvsem pritoževanje ...

Če bi se pogovarjala o slovenskem jeziku kot o strukturi, kot o tem, koliko dijaki obvladajo slovenski jezik v smislu pravopisa ali skladnje, besednega bogastva in še česa, bi moral reči, da so stvari najbrž za večino že od nekdaj enake. Slovenščina je očitno tudi za najbolj zveste uporabnike težek jezik. Vsi imamo ali pa imajo težave z materinščino in povsem normalno je, da jih imajo tudi ljudje pri petnajstih.

Drugače pa moram reči, in to se bo morda slišalo grdo, da vidim pravzaprav svoje dijake razplastene na tiste, ki jezik zelo dobro obvladajo in ki bodo z njim dobro shajali v življenju ter z njim najbrž marsikaj postorili, in pa tiste, ki jim bo materinščina vse življenje cokla in bodo to muko vlekli za sabo. Razen, če bodo v poslih imeli takšne tajnice, ki bodo na tem področju sposobnejše od njih in bodo za njimi popravljale napake. A to za šefa najbrž ni dobro, slišim pa, da prav takšna situacija sploh ni tako redka.

Da bi bil vzhičen nad jezikovnim znanjem svojih dijakov, tega ne morem reči. Lahko pa ugotovim, da je med njimi nekaj imenitnih govorcev, zelo dobrih piscev, takšnih, ki bodo lahko že z maturo brez velikih skrbi vkorakali v življenje pismeni in jim ne bo potrebno priložiti posebej veliko, da bi se konstituirali tudi v tem smislu.

Je morda sodelovanje v SPUNK-u takšna stvar, ki bi jih lahko pritegnila, da bi se bolj zanimali za slovenščino oziroma kulturo v širšem smislu?

Jaz sem prepričan, da gre pri Spunku ravno za to. Spunk je pravzaprav tisto, kar mladi v šoli najbolj pogrešajo. Zdaj bi moral zgodbo postaviti malo bolj nazaj, namreč, kaj najbolj pogrešajo. Praktičnih potrditev svojega teoretičnega znanja. Pri večini predmetov se neprestano samo nalaga informacije ... Saj je tudi pri slovenščini tako. Vsi vemo, kako to izgleda. Pri literaturi se začenja vedenje z nekim pozitivizmom, čeprav sam še vedno vztrajam, da se brez vstopne faktografije ne moreš shajati, nimaš na čem graditi. Ne moreš stopiti iz praznega prostora v polno življenje in se mu holistično začuditi, kako imenitno je.

Spunk jim daje to možnost, da preizkušajo sebe, svoje govorne sposobnosti, svoje zmožnosti obvladovanja neke mase ljudi, prepričevanja in manipulacije, če greva čisto do skrajnih meja. Nastop jim je prvi in dober dokaz, kje s svojim jezikom, z njegovo uporabo in funkcijo so. Moram reči, da še raje kot v razredu delam z njimi v Spunku. Treba je vedeti, da v razredu velikokrat ni nobene pravljice ... Ko se prešteva točke, se ne dremlje, še manj sanja.

Zmeraj obstajajo, in na nek način morajo obstajati, tudi formalna pravila ...

Seveda, ker drugače nikamor ne bi zlezli. Niti po lestvici učnega programa niti ciljev, ki si jih zastaviš. Ta cesta je velikokrat, bog pomagaj, tortura, ki pa, vsaj nadejam se tega, pelje in teži k nekemu »višjemu cilju«. Čeprav dijak tega nikoli ne vidi in mu je edini cilj v tem obdobju življenja pretentati učitelja ... kako prestopiti čez neko oviro s čim manjšo muko, kar je povsem normalno. Sem bil sam enak svojim dijakom. Kot dijak nisem briljiral, daleč od tega, razen v določenih trenutkih, ko se ti odprejo neke stvari.

Miselni preskoki?

Recimo. Ko narediš kaj takšnega, da se sam nad sabo začudiš. V glavnem pa, da bi bil sam brilijantnen odličnjak, ne, kje pa, bil sem daleč od tega. Jih imamo pa, odličnjakov, začuda veliko na naši gimnaziji. Ne upam si ugotavljati, ali so tako sposobni ali je morda program manj zahteven.

Pa sicer težko pridobite dijake, da sodelujejo Spunku, jim je to v veselje?

Ne, ne, pogosto je bilo tako, da so me sami prišli spraševat, če lahko, dokler ne bo kaj drugega, nosijo kovčke ali postorijo kaj v zaodrju ... Nikogar nikoli ni bil problem najti, ne tehnične ekipe ne tistega pogona, ki je zadaj, ne tistih, ki živijo na odru. Zdi se mi, da šele sčasoma ugotoviš, kako sodeluješ z mladimi s pisanim in bogatim znanjem. Od spretnih izdelovalcev scene do tehnične ekipe, ki mora biti v teatru odličen pogon, kajti če je ni, potem je vse skupaj hitro katastrofa. Danes se občinstvo nerodnostim, šlamparijam ali pa nevednosti nič več ne prizanesljivo nasmiha. Ne odpušča. Če se stvari zalomijo, je polomijada popolna. In gledalci, poslušalci to vedo, zakaj o stvareh so praviloma poučeni od drugod (televizija, profesionalno gledališče, koncerti …).

Kako ste sploh začeli s Spunkom? Se je to začelo takoj po tem, ko ste prišli na gimnazijo?

Moram reči, da sem teater na Šolskem centru peljal že prej. Ko se je začel spunkovski pogon, smo imeli za sabo že kar nekaj odrske zgodovine, le da se o tistem morebiti ni govorilo toliko, kot se govori o Spunku. Mogoče sam nisem znal dovolj dobro spromovirati stvari; če ne narediš ničesar za odmevnost, potem pač ostanejo stvari v nekih zaprtih krogih. Je pa res, da smo s Spunkom dosegli velike rezultate, da smo se sprehodili kar po celi Sloveniji. Imeli smo ne vem koliko nastopov v Cankarjevem domu, gostovali smo od Pirana pa do Maribora in po številnih ostalih krajih po Sloveniji ... Je pa to najbrž tudi odraz drugačnega načina dela. Smo pa tudi prej igrali dobre stvari, recimo Žmavčevo Podstrešje, ali pa se šli politično angažirani teater, recimo Messnerjev Pogovor. Marsikaj smo že delali, s Spunkom pa smo zadeve, pogojno rečeno, uspeli institucionalizirati. In profesionalizirati - pa ne v materialnem posledičnem smislu, pač pa strokovnem.

Kako se je potem zadeva tako razvejala?

Lani, ko sem pripravljal poročilo, smo imeli dejavnost razvejano že na osemnajst različnih področij. Malo smo sami zastavljali in poganjali, nekaj so dijaki priložili … Kar zgodilo se je – marsikaj tako naglo, da smo za nazaj brskali po spominu, ko smo hoteli dogodeno oteti pozabi.

Vse koordinirate vi?

Ne, zdaj so začele stvari teči same od sebe oz. v domeni drugih. Osebno se skušam čim bolj umakniti. Gre za vrsto aktivnosti, ki jih ne obvladam in tam je treba z rokami stran. Tako je scenografija praviloma v rokah akademskega slikarja Petra Hergolda, »hišni« skladatelj je Franc Vezela, o fotografiji zastavlja predavanja Tomo Jeseničnik, ples vodi Mateja Rožič, ki prihaja iz velenjskega Studia N Nine Krenker Mavec, pevski zbor pevovodkinja Almira Rogina, tehnični pogon je v domeni Vojka Šušteršiča, za spunkovci je kup izobraževanj in delavnic, ki so jih vodili domači in tuji strokovnjaki visoke vrednosti itd. itn. Med pomembne dejavnosti štejem tudi zaslužena počitniška lenarjenja – tam se za kulturo in nje vrednost ter za medčloveške odnose naredi enako veliko in pomembno kot na trdo zastavljenih vajah.

Osebno bi rad ostal samo v Talijinem hramu, kakor mi rečemo, torej samo v gledališki dejavnosti.



 

Zadnje objave na Bajti


megamalckovazabava2015utrinek.jpg
Ponedeljek, 16 Maj 2016 20:07
kolegice.jpg
Torek, 10 November 2015 19:22
Natalija
Ponedeljek, 09 November 2015 11:15
risa_a5.jpg
Nedelja, 08 November 2015 10:51
TaborZdravihSol2015.jpg
Torek, 27 Oktober 2015 21:12
povabimmail.jpg
Ponedeljek, 19 Oktober 2015 19:20
kks_logo.jpg
Ponedeljek, 19 Oktober 2015 19:06
coverbringit.png
Ponedeljek, 19 Oktober 2015 18:20
zborovske-mohorjan.jpg
Četrtek, 15 Oktober 2015 22:41

Najbolj brano v T'k prajijo

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Naključno iz Albuma

Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti