Bajta Kšajtni Knjiga Franjo Frančič: Za Vse Boš Plačal (2006)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Franjo Frančič: Za Vse Boš Plačal (2006) PDF natisni E-pošta
Prispeval Vesna Paradiž   
Nedelja, 11 Januar 2009 00:00
Franjo Frančič - Za Vse Boš Plačal (2006)Delo Za vse boš plačal je že več kot trideseta knjižna objava pisatelja Franja Frančiča, in je sestavljeno iz dveh kratkih zgodb, naslovne Za vse boš plačal in Ne spominjam se. Zgodbi sta si slogovno in formalno zelo različni, celo v taki meri, da bi bralec pomislil, da ju ni napisal isti avtor, a se ob stalnem ponavljanju določenih motivov, nekaterih fraz in oseb pokaže, da ni tako.

Ne spominjam se nastopa v knjigi kot prva zgodba, je lažje berljiva, razumljiva in nasploh manj komplicirana. Jezik je gladek, izpiljen, kljub nekaterim preskokom v času in prostoru se da dogajanju normalno slediti in ga razumeti. Kot v mnogih Frančičevih knjigah gre za osebno izpovedno zgodbo človeka, ki se v sodobni družbi ne znajde popolnoma: ne razume je, ta pa ne njega. Skozi tekst se vseskozi srečujemo z njegovimi metafizično-eksistencialističnimi mislimi, spomini, ki so zaradi amnezije pomešani z realnostjo in sanjami, travmami iz otroštva in bolečinami odraslega življenja, katerim ne more pobegniti. Vseskozi je prisotno iskanje mame in hrepenenje po njej, po mami, ki je v njegovih najnedolžnejših letih storila samomor, obtoževanje očeta, ker ga je po tem dogodku zanemarjal, obtoževanje samega sebe, ker je sam zanemarjal hčerko in beg pred posesivno, sebično in preveč zgovorno ženo.

Ni povsem jasno, ali je protagonist zares izgubil spomin. Ves čas ponavlja, da se ničesar ne spominja, samo mame in male punčke, ki jo prepozna v svoji odrasli hčeri, to sta najbrž edini dve osebi, ki ju je v življenju imel zares rad. Vendar najdemo v začetku zgodbe stavek, kjer pravi, da je v otroštvu na vprašanja o mami vedno odgovarjal z »Ne spominjam se.« zato, da je sploh lahko preživel. Zdaj, na pragu smrti se je znašel v podobnem položaju. Kako preživeti dneve, tedne, mogoče leta do izničenja v svetu, ki ga duši, ki ga ne more več prenašati, ki ni bil nikoli to, kar je želel? »Ne spominjam se« je zanj mogoča pot iz starega v novo življenje. Pozabiti in potlačiti vse, kar je bilo in začeti znova. Ponovno rojstvo. Morda je neupravičeno govoriti, da se protagonist v resnici spominja, saj dejanskih dokazov za to v tekstu ni, lahko pa upravičeno dopuščam možnost, da njegova izguba spomina ni bila posledica spleta naključij, ampak, če ne drugega, načrtno in namerno izzvan dogodek kot sredstvo za preživetje.

Z zgodbo Za vse boš plačal je stvar nekoliko drugačna. Sam naslov se očitno spogleduje z istoimensko pesmijo Daneta Zajca. Njena vsebina je vodilna nit celega teksta: plačati je treba za vse, kar si kdarkoli storil, celo za samo rojstvo in tudi za stvari, za katere nisi sam neposredno odgovoren. Odrešitve ni, plačilni dan pa je pravzaprav tvoje življenje samo.

Za vse boš plačal je zgodba nasprotij, v njej ni realnega veliko več, kot sam avtorjev/junakov obstoj in par stvari, o katerih lahko sklepamo na podlagi njegovih zmedenih misli. Ta tekst je, milo rečeno, precej nemogoč. Skoraj celotna zgodba je zapisana kot en sam tok misli, v katerem vse hiti; jezik je uporabljen kot sredstvo poganjanja naprej in naprej, stavki so kratki, hitri, kot da se jim kam mudi. Vsebina pa, nasprotno, stoji na mestu. Junak se venomer vrti v krogu, venomer se mu dogajajo enake stvari; njegove misli so revolucionarne, prevratne, vendar njegova biološka eksistenca ne gre v korak z njimi, pušča ga ukleščenega v to življenje, ki ga zaničuje, a obenem tudi ljubi. Zdi se, kot da pravzaprav sam ne ve dobro, kdo je, kaj se mu dogaja, česa je kriv, da je življenje z njim tako neizprosno, po drugi strani pa dobro ve, da v življenju ni storil ničesar dobrega in da je vse njegovo življenje eno samo plačilo. Tisto Zajčevo.

Lahko bi rekli, da je vsa ta notranja protislovnost osrednje gonilo zgodbe, ki se kaže tudi v sami zgradbi besedila. Čas je popolnoma zmešan, negotov, v njem so stalni preskoki iz preteklosti v sedanjost in nazaj, enkrat je o sedanjosti govora v preteklem naklonu, drugič o preteklosti v sedanjiku. Kraj dogajanja ni določen, premika pa se iz realnosti v sanje, fantazijo in spomine. O sebi piše protagonist včasih v prvi osebi ednine, včasih v tretji, naslavlja se z jaz ali on, s ti ali ona pa naslavlja včasih katero od priložnostnih žensk, včasih ženo, včasih mamo. Skozi celoten tekst jasno izraža svojo mržnjo do mame, vendar to počne tako pogosto, da lahko skozi to sovraštvo zaznamo pravzaprav obsedenost in močno čustveno odvisnost. Nerazčiščen odnos do mame je tako eden osrednjih motivov zgodbe, poleg samega eksistencialnega problema junaka, ki se kaže v hkratnem zaničevanju in poveličevanju življena in obenem tudi zaničevanju in poveličevanju svojega jaza. Je obenem depresiven in poln življenja; po eni strani do smrti zdolgočasen in nesrečen, po drugi strani pa poje pravo hvalnico življenju, ki se kaže prav v nestabilnosti njegovega početja, v sovraštvu in ljubezni, v vseh mogočih nasprotjih, ki izražajo težnjo izkusiti vse in vse. Iti do konca in nazaj, se izničiti in še vedno živeti, v svetu, ki ni, pa vseeno je vreden življenja. Trpkost, ki nastopa kot produkt zavesti o plačilu, katerega si primoran poravnati, čeprav nisi sam jedel in pil, je zgolj del življenjske izkušnje. Odrešitev bi preprosto ne zadostila protagonistovim potrebam po doživetju in izlitju sebe čez meje jaza.

Zdi se, da je z delom Za vse boš plačal Franjo Frančič z dvema tako različnima, pa vendar nekako enotnima zgodbama obelodanil pravzaprav dve izmed mnogoterih neizpolnjenih možnosti nekega življenja, ki samo po sebi ni izživeto in se zato po pomoč zateka k fantazijam, sanjam, spominom. Toda medtem, ko je prva zgodba napisana izvrstno, deluje druga kot nekakšen miselni eksperiment avtorja, ki s strukturiranimi povedmi ni mogel izliti iz sebe vsega, kar je hotelo na plan. Poskus je morebiti uspel, je pa tako pisanje za vse beroče precej komplicirano in utrujajoče, mestoma celo izrazito neprijetno. Po dobrem premisleku je bil morebiti tak tudi avtorjev namen.
 

Ocena: 8/10

 

Naključno iz Kšajtnih

Simon Jerič - Teorija Taroka (2008)
Rubrika: Knjiga
Mislim, da je bilo že kar nekaj mesecev nazaj, ko sem, kot dokaj strasten igralec taroka, začudeno in navdušeno zasledil na...
Nina Retko - Za konec
Rubrika: Leposlovne objave
Nina Retko - Za konec V tem mrzlem mesecu, v teh mrzlih časih, ljudje nismo lutke, a to stežka pokažemo....
Miha Ferk, vsestranski glasbenik
Rubrika: Kulturniški profili
  Miha Ferk je mlad vsestranski glasbenik, komponist in aranžer, ki študira na Univerzi za Glasbo na Dunaju. S svojimi...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti