Bajta
Film


Jan Cvitkovič - Odgrobadogroba (2005) PDF natisni E-pošta
Prispeval Vesna Paradiž   
Sobota, 26 April 2008 02:00

Jan Cvitkovič - Odgrobadogroba (2005)Slovenska tragikomedija v režiji Jana Cvitkoviča je njegov drugi celovečerec, ki sicer ni čisto dosegel mednarodnega uspeha prvega (Kruh in mleko), je pa vseeno dober prikaz slovenske vsakdanjosti z vsemi dobrimi in slabimi platmi vred.  Odlična filmska fotografija, poetični prizori in privlačna zgodba posrkajo gledalca v dogajanje in dajo filmu tisto piko na i, zaradi katere njegova aktualnost še dolgo ne bo zbledela.

Odgrobadogroba je Cvitkovičev drugi celovečerec; po izjemno uspešnem Kruh in mleko leta 2001 je leta 2003 posnel kratek film Srce je kos mesa, ki prav tako ni ostal mednarodno neopažen, leta 2005 pa se je lotil drugega celovečernega filma Odgrobadogroba, ki je spet pobral kar nekaj odmevnih mednarodnih filmskih nagrad.

Cvitkoviča lahko tako že po samo treh filmih označimo za enega najuspešnejših slovenskih filmskih režiserjev sploh. Svoje zgodbe piše sam, sam jih nato z režisersko taktirko prenese na platno. Če je bil Kruh in mleko predvsem drama s posameznimi svetlimi trenutki, je Odgrobadogroba predvsem komedija s posameznimi temnimi. Črna komedija pravzaprav. V njej nastopajo tako zelo slovenski karakterji, tako tipično slovenski dogodki, da gledalec težko ostane nepristranski. Glavni junak filma Pero (Gregor Baković) je samosvoj pogrebni govorec, ki v svoje govore prenaša svojo lastno filozofijo in poglede na svet. Temu nemalokrat pripomoreta prijatelj Šuki (Drago Milinović) in Perova simpatija Renata (Mojca Fatur). Namesto da bi se ta humorno obarvana kraška zgodba obrnila junakom v prid, pa gredo stvari po poti neke druge usode. Renata se podredi zahtevam avtoritativnega, morda že celo malo incestnega očeta, Šuki izgubi življenje po krvavem pokolu, ki ga je izvedel v čast Perove rahlo čudne sestre Ide (Sonja Savić), Pero pa ostane sam, osamljen, brez pravega smisla v življenju. V nasprotju s temi, katerih zgodbe se začnejo z upanjem v prihodnost in končajo v temi, pa se življenje v prid zasuče drugim, ki so bili tragični v začetku. Perov deda, ki v začetku filma že n-tič poskuša storiti samomor, kar sicer izpade bolj zabavno kot tragično, spet najde razlog za življenje; nasilni mož druge Perove sestre Vilme nenadoma doživi neke vrste razsvetljenje, postane vzoren mož in oče in vsi živijo srečno do konca svojih dni. Pa vendar, filma je konec, mi pa vemo, da se stvari lahko vsak hip spremenijo, padejo nazaj v iste tirnice, na ista stara pota.

S strani pozitivnega in negativnega, volje do življenja in prepuščenosti usodi in smrti, je film z ostrim rezom razdeljen na dva dela. Prvi je barvit, svetel, zabaven, dialogi so razigrani, vmes pade na dogajanje kakšna temna senca, ampak nič usodnega. Od trenutka, ko Ido posilijo, naprej, pa vlada prav groteskno, zamorjeno ozračje, govori se malo ali skoraj nič, karakterji se vdajo v svojo skoraj naturalistično determiniranost z dednostjo, okoljem in časom. Med vsem tem pa se tehnika snemanja, barve, način podajanja zgodbe nič ne spremenijo, s čimer kažejo, da so vsi vzponi in padci, vsi plusi in minusi življenja, kakorkoli tragični že, samo del enega sveta, ki ni zaradi njih nič drugačen, se ne ustavi, ampak gre naprej kot prej, ne glede na vse; razlika je opazna samo v karakterjih samih.

Zgodba je privlačna, tragična, prijetna, zabavna in grozljiva, takšna, kot je tudi vsakdanjost, in kaže tudi na stvari, ki se v tej vsakdanjosti dogajajo, pa se ne bi smele. Nekdo psihično zlorablja hčerko, ljudje vedo, pa se obnašajo, kot da ni nič. Drug fizično zlorablja ženo, ljudje vedo, pa se obrnejo stran. Vse prepogosti pojavi, da bi se nam zdeli nenavadni ali presenetljivi, pa vseeno šokantni, ko jih mimogrede vpete v zgodbo vidimo na platnu. Zato je Odgrobadogroba, čeprav po eni strani tipično »naš« film, film o zgodbi, kakršne piše življenje našega naroda, hkrati film o zgodbi, kakršne najdemo povsod po svetu. To dejstvo najbrž ni povsem spregledljiv razlog filmove mednarodne prepoznavnosti in uspešnosti in bo poskrbelo, da bo film aktualen še dolga leta v prihodnosti.

 

Ocena: 9/10

 

 
Ridley Scott - American Gangster (2007) PDF natisni E-pošta
Prispeval Uroš Prosen   
Ponedeljek, 21 April 2008 02:00

Ridley Scott - American Gangster (2007)Gledljiv film o vzponu in padcu mafijca številka ena ob koncu šestdesetih, Franka Lucasa (Denzel Washington), ki je, namesto da bi se z rojaki boril za demokracijo v Vietnamu, vojno izkoristil in dobro poskrbel zase in za svojo družino. Na njegovo nesrečo se je zaljubil v resda lepo Evo (Lymari Nadal) in si kmalu prislužil posebno pozornost posebnega detektiva, Ritchieja Robertsa (Russel Crowe)...

Celovečerec, posnet po resničnih dogodkih, je bil po mnenju mnogih glavni kandidat za oskarja. Upravičeno. Filmu v celoti gledano ne manjka nič. Režiser nam dobro pokaže vzpon, vrhunec in zaton uspešnega poslovneža Franka Lucasa, ki obogati s preprodajo poceni heroina, ki ga z vojaškimi letali iz vojnega Vietnama dostavlja direktno na vogale harlemskih ulic, s katerih pomete konkurenco, ki tako nima drugam kot Franku za vrat. Njegov uspeh ne ostane neopažen niti na strani kratke roke pravice, katero predstavljajo že omenjeni Ritchie Roberts in njegovi, v tistem času maloštevilni nepodkupljivi sodelavci.

Film o ravbarju (in žandarju), katerega ogled bi priporočil vsem ljubiteljem tega žanra. Če pa to niste, vas opozarjam na naslednja dejstva. Temnopolti Frank Lucas je bil ob vrhuncu kariere nedvomno največji gangster v ZDA v tistem času. V tistem času … Ampak tisti čas niso trideseta, Frank Lucas ni Al Capone in Franku niso za petami Eliot Ness in njegovi maloštevilni sodelavci iz de Palmovega The Untouchables.  In nenazadnje, Frank … Frank je le gangster, Frank ni gangster-raper kot Marcus Greer (50 Cent) iz Sheridanovega Get Rich Or Die Trying.

 

Ocena: 7/10

 

 
Richard Schenkman - The Man From Earth (2007) PDF natisni E-pošta
Prispeval Mitja Gruber   
Sobota, 19 April 2008 02:00

Richard Schenkman - The Man From Earth (2007)Ko nekdo izreče nekaj nemogočega in nepredstavljivega, imate samo tri možnosti: ali se človek šali, laže ali pa se mu je zmešalo. V takšno situacijo padejo tudi izobraženi prijatelji profesorja, ki se odloči nepričakovano in nenapovedano odseliti drugam. Ob razkrivanju svojega vzroka selitve njihove misli vseskozi tavajo med zgoraj omenjenimi možnostmi. Do preobrata pa pride, ko John Oldman (igra ga David Lee Smith) postane s svojo zgodbo tako prepričljiv, da se porodi še četrta opcija. Resnica?

Film Man From Earth je delo precej neznanega režiserja Richarda Schenkmana, ki je dobil navdih za film iz zgodbe dokaj znanega, pred desetimi leti umrlega pisatelja znanstvene fantastike, Jeromea Bixbya. Gre za izredno nizkoproračunski izdelek, saj se ves film domala odvije na dveh lokacijah, prva je notranjost koče Johna Oldmana, druga pa, kako neverjetno, zunanjost.

In če v filmu ni akcije, mnogo dogajalnih prostorov, efektov, retrospektiv, je toliko boljši pri dialogih. No, roko na srce, sestavljen je samo iz dialogov peščice prijateljev, ki so se zbrali ob slovesu svojega kolega, ki odhaja. Tukaj je na mestu graja, kajti odigrano bi lahko bilo mnogo bolje. Njihove kretnje in obrazna mimika bi lahki bili bolj povedni in tudi menjavanje tonov govora bi lahko bilo izrazitejše, tako pa, žal, ostaja vse skupaj preveč prazno in neizrazno. In pri filmu, kjer so glavno gibalo ravno dialogi, so ti elementi naravnost prepotrebni, ker drugače bistvo filma izgubi smisel in se upravičeno sprašujemo, če ne bi izdelek imel istega učinka v katerem drugem mediju, denimo na avdiokaseti ali v obliki knjige.

Kaj sploh je tako dobrega na tej zgodbi, da ne potrebuje nobene akcije, pa je vseeno prebavljiva in okusna hrana za duha? Če sem vam že v uvodu nekaj namigoval o izrekanju nemogočega in nepredstavljivega, sem vam sedaj dolžan razkriti to skrivnost, kakor to stori tudi John Oldman. Na dan odhoda na poslovilno zabavo pridejo vsi Johnovi kolegi iz šole, na kateri poučujejo. Vsi so univerzitetno izobraženi, vsak iz svojega področja. John začne pripovedovati zgodbo, ki jih pritegne. Začne hipotetično govoriti o človeku (pravi, da piše znanstvenofantastično knjigo), ki je star 14.000 let, se ne stara in je doživel vse. Vse lepo in prav, do trenutka, ko reče, da je ta človek on sam.

Ker njegovi poslušalci kolebajo med tremi možnostmi, hočejo v njegovi zgodbi čimprej najti kakšno luknjo. Da so scenaristi izbrali prave ljudi, ni dvoma, saj so tam univerzitetni biolog, arheolog, zgodovinar, psiholog, goreča kristjanka, odprta študentka in molčeča ženska, ki je zaljubljena v Johna. Krog ljudi, ki hoče z intimnim spraševanjem zanikati njegovo zgodbo, je odličen. S tem film dobi možnost, da začne skozi usta domnevno 14.000 let starega človeka razkrivati nove (njegove) poglede na svet, evolucijo, religijo, filozofijo in kulturo, kar počne zelo prepričljivo, a vendar ne pretresljivo.

Ko zaradi nezmožnosti smiselne protiargumentacije vstopi v igro še četrta možnost (kaj pa, če je vse res?), pride do burnih čustvenih izlivov, joka, prestrašenosti, cinizma in apatije. Zgodbo vseskozi vodijo odlično napisani dialogi, ki pa so zato toliko slabše odigrani, saj se navezujejo na že znane pomembne zgodovinske dogodke ali osebnosti, ki so tako ali drugače kreirali našo pojmovanje zgodovine. Reakcije igralcev na zgodbo so preproste, a dovolj spontane, da jih kot gledalci vzamemo za realne.

Splošno gledano gre za film, ki je uspel praktično iz nič. Sami avtorji se celo zahvaljujejo medmrežni skupnosti, ki ji gre zasluga, da si je njihov film sploh ogledalo toliko ljudi, saj ga namreč v kinotekah niso vrteli.

Očitamo mu lahko le slabo in nerodno igro, na trenutke klišejskost in pretiranost. Predvsem pa razočara konec, ker bi bil po recenzentovem mnenju zaključek veliko boljši z odprtim koncem, ki ga ima še nekaj minut pred iztekom, nato pa se zaključi z mogoče pretresljivim, a vsekakor za lase privlečenim in zaprtim (srečnim? ljubezenskim?) koncem.

Čeprav film piše zgodovino na novo (seveda v okviru filma), še ne pomeni, da je lahko  kateri od gledalcev zaradi svoje lastne interpretacije ali resnice (predvsem z verskega stališča) užaljen, kot so bili nekateri. Film konec koncev ponuja samo zanimivo teoretično iztočnico, za katero ne dvomim, da jo boste nekateri kdaj uporabili tudi za diskusijo med prijatelji.

 

Ocena: 8/10

 
Amy Berg - Deliver Us from Evil (2006) PDF natisni E-pošta
Prispeval Savo Radjenovič   
Sobota, 12 April 2008 02:00

Amy Berg - Deliver Us from Evil (2006)Dobitnik nagrade za najboljši dokumentarec leta 2006 na filmskem festivalu v Los Angelesu. Ena bolj pretresljivih in šokantnih zgodb našega časa, ki pa se je s strani cerkve brez čuta moralne odgovornosti človeka pred družbo ter pravne odgovornosti pred zakonom vestno in zavestno pometala pod preprogo. Škandalozna in neverjetno ganljiva zgodba o pedofiliji na plečih verske ustanove.

Film se osredotoča na resnično zgodbo o človeku, duhovniku, pedofilu, ki je med leti 1970 in 1990 seksualno zlorabil neznano število otrok. Govori se o številu sto ali več, vendar najverjetneje točnega števila nikoli ne bomo izvedeli, saj statistika pravi da okoli 80 % žrtev spolnega nasilja le-tega nikoli ne prijavi.

Oliver O'Grady, kalifornijski duhovnik irskega porekla, človek, ki na ulici ne izstopa, človek, ki bi ga mirne vesti sprejeli v hišo. Človek, ki o svojih zlorabah govori s tako nedolžno ljubkostjo, da se resno vprašate, kje je danes meja med boleznijo, izprijenostjo človeškega uma in norostjo same družbe, v kateri živimo. V tem filmu je verjetno najbolj pretresljivo prav to, s kakšnim sladom v ustih se O'Grady spominja vseh teh dogodkov, ki jih sicer globoko obžaluje. Z zavedanjem, da je nekaj storil narobe, a verjetno nikoli ne bo dojel, kaj tisto narobe je in da bi moral za tisto nekdo odgovarjati, da je tisti nekdo v prvi vrsti on in posledično sama katoliška cerkev, kjer so za ta dejanja ne samo vedeli in jih ignorirali, pač pa so jih zavestno na grozljiv način prikrivali. O'Gradyja so namreč vedno znova selili iz župnije v župnijo, kjer ga ljudje, verniki, starši še niso poznali. Pri tem so si bile posamezne župnije oddaljene smešnih 50 do 100 km. Veja odgovornosti (po filmu) seže vse do Vatikana in samega papeža. Posnetki ter intervjuji družin zlorabljenih otrok so naravnost boleči. Očetje, ki so tega človeka z ljubeznijo kot učitelja, varuha, voditelja in prijatelja sprejeli pod streho, a niso vedeli, da bo njim in predvsem njihovim otrokom porušil svet. Pogovori z žrtvami samimi, ki se po desetih, dvajsetih letih bojujejo s travmami iz otroštva in se s studom in bolečino spominjajo njihovega duhovnega očeta. Ta pa se dejanjem navkljub prosto sprehaja nekje na Irskem, kamor so ga še zadnjič premestili. Tudi dokončno?

Režiserki Amy Berg je s popolno nevsiljivostjo in odsotnostjo agresivnega »moorovskega« dokumentiranja uspelo prikazati neko stanje, odnosnost v sami cerkvi ter med cerkvijo in njenimi bogaboječimi verniki. Amy nikogar ne napada, ampak preko dejstev samo projicira sliko, pred katero si mnogi še vedno zatiskajo oči. V zadnjem desetletju se je pojavila poplava novih prijav o spolnih zlorabah in pedofiliji v okviru katoliške cerkve po vsem svetu. Srž problema je verjetno treba poiskati na vrhu ledene gore v Vatikanu. Ta mali biser velikih razsežnosti si vsekakor zasluži pot na ekrane čim večjega števila ljudi kot tudi širše obravnave. Najverjetneje vas ne bo presenetilo dejstvo, da je MPAA (Motion Picture Association of America) zaradi oznanjanja nadlegovanja in zlorabljanja otrok temu filmu želela prilepiti oznako »red band«, kar je zelo redka označba in bi ta film omejila na prikazovanje v raznih umetniških gledališčih. Pri tem je odveč omeniti, da sam film ne vsebuje seksualnih prizorov in je v poplavi krvavih in nasilja polnih filmov po vizualni plati pravo pobožno jagnje. Zatorej sta tej združbi očitno sporni sama ideja in obravnavana tematika, ki naj bi bila neprimerna za bogaboječo ZDA. Božja roka očitno resnično daleč seže. Amy Berg in studio so se na podlagi tega odločili izdati film v neokrnjeni obliki mimo te ameriške organizacije, kar pa seveda nosi nov kupček problemov. Kakorkoli, to je film, ki se vam zarije v samo sredico možganov, kjer tudi ostane, in prav je, da ostane.

 

Ocena: 9/10

 
Frank Darabont - The Mist (2007) PDF natisni E-pošta
Prispeval Jan Küzma   
Sobota, 05 April 2008 11:09

Frank Darabont - The Mist (2007)Frank Darabont, ki je na velika platna v odličnem slogu spravil že Shawshank Redemption in The Green Mile, zdaj ponovno preseneča z adaptacijo še ene Kingove stvaritve. The Mist odlikuje odlična zgodba, ki jo je v film z dobro režijo spravil režiser, ki mu očitno ni para, ko gre za stvaritve Stephena Kinga. Ste pripravljeni na grozo, ki po nevihti izbruhne v majhnem mestecu ob gorskem vojaškem oporišču?
Ko se lokalni umetnik po uničujoči nevihti odpravi s svojim sinom do mestne veleblagovnice, se začnejo dogajati čudne reči. Megla, ki se je počasi spuščala preko jezera nad mesto, je zdaj pokrila že vso prizorišče in protagonist je s svojim sinom zaprt v trgovini skupaj z ostalimi prestrašenimi meščani. Ko se veliko število ljudi, ki se skrivajo pred do zdaj še neznanimi krvi željnimi stvori, znajde ujetih skupaj na enem mestu, je scenarij skoraj znan.

Med nekaterimi zavlada panika, spet drugi poizkušajo najti rešitev, tretji se obrnejo k bogu … Darabont odlično prikaže vzdušje in odzive ljudi na življenje preteče situacije. Karakter lokalne fanatičarke, ki začne ljudi prepričevati, da je vse kazen od Boga za njihove grehe, je odlično upodobljen. Četudi je med ljudmi na začetku močan dvom, se, ko se nevarnost in grozote stopnjujejo, skupina njenih privržencev močno poveča. Takrat se naš protagonist s privrženci zave, da jim tudi med štirimi stenami preti nevarnost, morda še večja kot zunaj.

Film nam na nek način poda vpogled v sociološke fenomene, kot sta razvrščanje ljudi v skupine in iskanje krivca za nastalo situacijo. Prav tako je očitno, da so ljudje v kritičnih situacijah mentalno mnogo šibkejši in bodo pograbili vsako domnevno rešilno bilko, četudi je ta še tako neverjetna. Naš glavni junak se tako znajde v situaciji, ko mora pretehtati, ali ima več možnosti za preživetje v trgovini s skupino prestrašenih ljudi pod vplivom verskega fanatika (prepričanih, da Bog želi krvno žrtvovanje) ali zunaj v megli med neznanimi stvori, ki očitno niso zemeljskega izvora.

Takšne situacije in dileme delajo film dobro gledljiv in pritegnejo gledalca do takšne mere, da se popolnoma vživi v situacijo. Film je po mojem mnenju eden boljših “survival horror”-jev v zadnjem času in ga definitivno priporočam vsakemu, ki ima rad grozo in se ne prestraši tako zlahka. Scenariji o preživetju so me vedno pritegnili, zato ni čudno, da me je tudi tale dokaj navdušil, čeprav bi, kot že mnogi drugi, kritiziral konec filma, ki je že tako predvidljiv, da popolnoma pokvari zelo dober vtis do sedaj videnega.

V mojih očeh je (spodletel) poskus pošiljanja globljega sporočila preko tega zaključka popolnoma nepotreben, saj samega filma gledalec nikakor ne gleda zaradi sporočilnosti oziroma nauka, ampak iz čiste zabave, polne krvi, stvorov iz sosednjih dimenzij in nekaterih popolnoma klasičnih zapletov, značilnih za to zvrst. Odličen “popcorn movie”. 

 

Ocena: 6.5/10

 

 
<< Začetek < Prejšnja 11 12 Naslednja > Konec >>

Stran 11 od 12
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti