Bajta Kšajtni Film Richard Schenkman - The Man From Earth (2007)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Richard Schenkman - The Man From Earth (2007) PDF natisni E-pošta
Prispeval Mitja Gruber   
Sobota, 19 April 2008 02:00

Richard Schenkman - The Man From Earth (2007)Ko nekdo izreče nekaj nemogočega in nepredstavljivega, imate samo tri možnosti: ali se človek šali, laže ali pa se mu je zmešalo. V takšno situacijo padejo tudi izobraženi prijatelji profesorja, ki se odloči nepričakovano in nenapovedano odseliti drugam. Ob razkrivanju svojega vzroka selitve njihove misli vseskozi tavajo med zgoraj omenjenimi možnostmi. Do preobrata pa pride, ko John Oldman (igra ga David Lee Smith) postane s svojo zgodbo tako prepričljiv, da se porodi še četrta opcija. Resnica?

Film Man From Earth je delo precej neznanega režiserja Richarda Schenkmana, ki je dobil navdih za film iz zgodbe dokaj znanega, pred desetimi leti umrlega pisatelja znanstvene fantastike, Jeromea Bixbya. Gre za izredno nizkoproračunski izdelek, saj se ves film domala odvije na dveh lokacijah, prva je notranjost koče Johna Oldmana, druga pa, kako neverjetno, zunanjost.

In če v filmu ni akcije, mnogo dogajalnih prostorov, efektov, retrospektiv, je toliko boljši pri dialogih. No, roko na srce, sestavljen je samo iz dialogov peščice prijateljev, ki so se zbrali ob slovesu svojega kolega, ki odhaja. Tukaj je na mestu graja, kajti odigrano bi lahko bilo mnogo bolje. Njihove kretnje in obrazna mimika bi lahki bili bolj povedni in tudi menjavanje tonov govora bi lahko bilo izrazitejše, tako pa, žal, ostaja vse skupaj preveč prazno in neizrazno. In pri filmu, kjer so glavno gibalo ravno dialogi, so ti elementi naravnost prepotrebni, ker drugače bistvo filma izgubi smisel in se upravičeno sprašujemo, če ne bi izdelek imel istega učinka v katerem drugem mediju, denimo na avdiokaseti ali v obliki knjige.

Kaj sploh je tako dobrega na tej zgodbi, da ne potrebuje nobene akcije, pa je vseeno prebavljiva in okusna hrana za duha? Če sem vam že v uvodu nekaj namigoval o izrekanju nemogočega in nepredstavljivega, sem vam sedaj dolžan razkriti to skrivnost, kakor to stori tudi John Oldman. Na dan odhoda na poslovilno zabavo pridejo vsi Johnovi kolegi iz šole, na kateri poučujejo. Vsi so univerzitetno izobraženi, vsak iz svojega področja. John začne pripovedovati zgodbo, ki jih pritegne. Začne hipotetično govoriti o človeku (pravi, da piše znanstvenofantastično knjigo), ki je star 14.000 let, se ne stara in je doživel vse. Vse lepo in prav, do trenutka, ko reče, da je ta človek on sam.

Ker njegovi poslušalci kolebajo med tremi možnostmi, hočejo v njegovi zgodbi čimprej najti kakšno luknjo. Da so scenaristi izbrali prave ljudi, ni dvoma, saj so tam univerzitetni biolog, arheolog, zgodovinar, psiholog, goreča kristjanka, odprta študentka in molčeča ženska, ki je zaljubljena v Johna. Krog ljudi, ki hoče z intimnim spraševanjem zanikati njegovo zgodbo, je odličen. S tem film dobi možnost, da začne skozi usta domnevno 14.000 let starega človeka razkrivati nove (njegove) poglede na svet, evolucijo, religijo, filozofijo in kulturo, kar počne zelo prepričljivo, a vendar ne pretresljivo.

Ko zaradi nezmožnosti smiselne protiargumentacije vstopi v igro še četrta možnost (kaj pa, če je vse res?), pride do burnih čustvenih izlivov, joka, prestrašenosti, cinizma in apatije. Zgodbo vseskozi vodijo odlično napisani dialogi, ki pa so zato toliko slabše odigrani, saj se navezujejo na že znane pomembne zgodovinske dogodke ali osebnosti, ki so tako ali drugače kreirali našo pojmovanje zgodovine. Reakcije igralcev na zgodbo so preproste, a dovolj spontane, da jih kot gledalci vzamemo za realne.

Splošno gledano gre za film, ki je uspel praktično iz nič. Sami avtorji se celo zahvaljujejo medmrežni skupnosti, ki ji gre zasluga, da si je njihov film sploh ogledalo toliko ljudi, saj ga namreč v kinotekah niso vrteli.

Očitamo mu lahko le slabo in nerodno igro, na trenutke klišejskost in pretiranost. Predvsem pa razočara konec, ker bi bil po recenzentovem mnenju zaključek veliko boljši z odprtim koncem, ki ga ima še nekaj minut pred iztekom, nato pa se zaključi z mogoče pretresljivim, a vsekakor za lase privlečenim in zaprtim (srečnim? ljubezenskim?) koncem.

Čeprav film piše zgodovino na novo (seveda v okviru filma), še ne pomeni, da je lahko  kateri od gledalcev zaradi svoje lastne interpretacije ali resnice (predvsem z verskega stališča) užaljen, kot so bili nekateri. Film konec koncev ponuja samo zanimivo teoretično iztočnico, za katero ne dvomim, da jo boste nekateri kdaj uporabili tudi za diskusijo med prijatelji.

 

Ocena: 8/10

 

Naključno iz Kšajtnih

Eagles of Death Metal - Heart On (2008)
Rubrika: Muzika
Skupina Eagles of Death Metal, pogosto zmotno videna zgolj kot (še en) stranski projekt Josha Hommea (kreativnega vodje alternativcev Queens of...
Recenzija: Shame (2011)
Rubrika: Film
Režija: Steve McQueen Scenarij: Abi Morgan, Steve McQueen Glasba: Harry Escott Igrajo: Michael Fassbender (Brandon), Carey Mulligan (Sissy), James Badge Dale (David), Nicole Beharie...
Velvet Revolver - Contraband (2004)
Rubrika: Muzika
Contraband je prvi album superskupine, ki je nastala iz bivših članov skupin Guns N' Roses (Slash, McKagan), Stone Temple Pilots (Weiland),...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti