Bajta Kšajtni Film K zagovoru racionalizma

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
K zagovoru racionalizma PDF natisni E-pošta
Prispeval Jernej Prodnik   
Torek, 19 Januar 2010 00:05

Kaj nas je lahko naučil Sherlock Holmes Guya Ritchieja, Avatar Jamesa Camerona pa ne?

Avatar-o-Holmes


Sherlock Holmes in dr. Watson gresta na taborjenje, postavita šotor ter zaspita. Čez nekaj ur Holmes zbudi svojega zvestega prijatelja: »Watson, poglej v nebo in mi povej, kaj vidiš!«

Watson odgovori: »Vidim na miljone zvezd.«

»In kaj ti to pove?«

Watson se nekaj časa globoko zamisli: »Astronomsko mi pove, da obstaja na milijone galaksij in verjetno na bilijone planetov; astrološko mi pove, da je Saturn v znamenju Leva; časovno, da je ura približno četrt na eno zjutraj; teološko, da je očitno Gospod vsemogočen in da smo mi majhni in nepomebni; meterološko pa, da bova jutri imela lep dan. Kaj pa tebi pove?«

Holmes za trenutek pomolči in nato reče:

»Osnove, moj dragi Watson, osnove! Nekdo nama je ukradel šotor!«


Pripetljaj največjega izmišljenega detektiva vseh časov in njegovega vselej prisotnega kolega nam ne govori le o nujnosti uporabe zdravega razuma. Ne, govori tudi o nujnosti uporabe abstrakcije, zaključkih, ki presegajo preprost seštevek posameznih elementov. Ta v rezultatu lahko nudi ne le več, kot je seštevek, ampak tudi povsem drugačne rezultate od prvotno pričakovanih. Vsi, ki so v mladosti brali prigode Sherlocka Holmesa izpod peresa sira Arthurja Conana Doyla, vedo, da je šlo za lik, ki je posebej veliko pozornost dajal detajlom, navidez neznatnim oporam, ki pa so velikokrat nenavadno vodile do končnega rezultata. Iz historične perspektive v mnogih pogledih nikakor ni šlo za nenavadno persono, Holmes je bil preprosto otrok razsvetljenskega mišljenja.

Plan po filmski adaptaciji lika tako legendarnih razsežnosti, da ga po nekaterih raziskavah večina angležev šteje celo za resnično zgodovinsko osebnost (nekateri ljudje, kot je na primer Winston Churchill, pa po njihovem niso), je vsem njegovim ljubiteljem povzročila vsaj kanček nejevolje. Le-ta se je stopnjevala s prvimi odlomki, ki so nakazovali idiotski akcijski block-buster, brez kakršnekoli povezave z izvirnikom. A kritik, postoj! Nad filmom bodo kleli predvsem puritanci, stare mame in samo-opredeljeni Sherlockovi ljubitelji, ki so prebrali en Doylov izvirnik, polovico priredbe izpod prstov drugega avtorja, v končni fazi pa so se v resnici še najbolj veseljačili ob spremljanju nanizanke z bojda nenadjebljivim Jeremyjem Brettom v glavni vlogi.

Če na hitro povzamemo, gre filmska adaptacija slavnega detektiva približno takole:



Sherlock Holmes in dr. Watson preučujeta delovanje posameznih ekonomskih subjektov. Po dolgih letih preučevanja Holmes povpraša svojega dobrega tovariša: »Watson, poglej delovanje posameznih kapitalistov, ki delujejo povsem racionalno, in mi končno povej, kako je potemtakem lahko prišlo do finančne katastrofe.«

Watson, ki je mesece pridno zbiral podatke za analizo, začne mencati: »Hja, analiza nedvoumno potrjuje tvoje navedbe, posamezni kapitalistični subjekti ne morejo delovati drugače, kot racionalno.«

»In, kaj ti to pove?«

Watson se za skoraj pol ure globoko zamisli, in nato izstreli: »Odgovor je jasen Holmes, v zaboju je moralo biti nekaj gnilih jabolk. Posamezni subjekti so iskali luknje v zakonih, ki so v resničnem svetu zmeraj prisotne. Nato so jih v nasprotju s skupnimi koristmi izkoristili. Z nekaj regulacije, ki pa ne bo preveč invazivna, se bo problem zagotovo hitro rešil sam od sebe.«

Holmes si vbrizga osemodstotno raztopino kokaina in nato malce zlovoljno odvrne:

»Ah! Osnove, moj dragi Watson, osnove! Sam kapitalizem je tisti, ki ni racionalen!«


No, zgodba skoraj gre tako. Vsekakor bi lahko, a v resnici ne. Zgoraj uporabljene besede sem ugrabil pri Gillesu Deleuzu, ki je v dialogu s svojim dvojnikom po razmišljanju, Felixom Guattarijem, problematiko razlagal takole: »Pod vsem razumom počiva delirij, odklon. Vse je racionalno v kapitalizmu, razen kapitala oziroma kapitalizma samega. Trg delnic je vsekakor racionalen; človek ga lahko razume, ga študira, in kapitalisti vedo kako ga uporabiti, a vendarle je povsem blazen; blazen je. V tem pomenu lahko rečemo: racionalno je zmeraj racionalno iracionalnega.« Tako to gre, dame in gospodje. Očitno to racionalno delovanje naenkrat ni bilo več tako zelo racionalno. Slavoj Žižek je s komentarjem k krizi modro dodal, da je poseben problem današnjega kapitalizma v dejstvu, da se ne ve čisto točno kje sploh so (bile) meje legalnega. Najbolj iznajdljivi se zaradi specifične racionalnosti ekonomije nujno gibajo po robu legalnega, ne da bi se čisto točno zavedali, kdaj ga prestopajo (kdaj pa ne). V primeru sistema, ki se skozi vsako krizo navidezno prikazuje kot bolj nezamenljiv, torej naraven, pa seštevek teh gibanj po robu daje povsem iracionalne rezultate.

Vsak trden in stabilen zgodovinski, politični ali ekonomski sistem sam sebe smatra za konec možnega, kot nadhistorično utemeljeno dejstvo, medtem ko imajo iz njemu lastne perspektive vsi ostali svoj začetek in, jasno, tudi konec. Hegemonistično vlogo v družbi doseže, ko za to ne potrebuje več posebnega utemeljevanja; ko ga kot takšnega percepirajo tudi tisti, ki jih v splošnem javnem diskurzu percepirajo kot eminentne persone družbeno-kritičnosti. Ta status se doseže skozi naturalizacijo in mitologizacijo, oziroma preprosteje rečeno: skozi ideologijo, ki je bolj ali manj subtilno lastna vsakemu sistemu. Mit je vrsta depolitiziranega govora, je trdil Roland Barthes, nekatera osrednja vprašanja družbe pa so z mitologizacijo avtomatično izključena iz polja debate. To danes še kako velja za kapitalizem. Je naraven, začetek in konec, nikoli ni imel zgodovine, tukaj je od nekdaj, in nikoli ne bo odšel; čista nezmožnost predstavljati si svet brez kapitalizma je brez dvoma eden najlepših primerov naturalizacije sistema v vsej zahodni zgodovini. Primerja se morda lahko le še z dinastičnimi imperiji in od boga danimi monarhičnimi absolutizmi, ki so po Benedictu Andersonu bili sprejeti enako kot danes dvojec kapitalizem-liberalizem (naj se to sliši še tako smešno), nato pa so ti sistemi eden za drugim precej nepričakovano začeli kolapsirati sami vase.

V časih sistemske krize, ko se odpira prostor in predoči nekatere alternative, je slika te »zdravorazumsko logične« samoumevnosti malce drugačna, a ne prav veliko. Antonio Gramsci je bil mnenja, da se kriza lahko vleče praktično v nedogled, to nenavadna dolžina trajanja pa pomeni, »da so se nepopravljiva strukturna nasprotja razkrila, a se politične sile kljub temu trudijo ohraniti in obraniti obstoječo strukturo ter jo preoblikovati v okviru določenih meja, s čimer bi premagali ta nasprotja«. K temu dodaja, da se na tem terenu lahko organizira opozicija, sami pa pripišimo, da ima le-ta možnost uspeha predvsem takrat, ko je sistem tako samovšečen, domišljav, in prepričan v svojo večnost, da te opozicije, ki vedno bolj raste, sploh ne opazi ... Ko posledično obstaja vedno večja verjetnost, da zaradi konfliktov kulise tudi dokončno padejo.

Glavna težava potencialne opozicije, ki je bila omenjena, je na drugi strani, da se kot takšna zaradi različnih razlogov (še) ne prepoznava, najsi gre za posebno skupino ali specifičen razred, ki na prvi pogled sploh ne deluje kot razred. Danes je jasno, da je absolutizem odplaknila buržuazija, vendar se le ta po pisanju Richarda Sennetta dolgo časa ni prepoznavala, kot takšno se jo najpogosteje opazuje v retrospektivi. »Rastoči in razvijajoči se razred največkrat nima predstave o samem sebi. Včasih spoznanje o njegovih pravicah pride do njega pred občutkom njegove lastne identitete [...] Pojav novega razreda lahko ustvari milje neznancev v katerem so ljudje bolj in bolj kot drugi, vendar se tega niti ne zavedajo,« utemeljuje Sennett, in to dejstvo izpostavlja prav za buržuazijo. Slednja je sicer po francoski revoluciji zaradi konservativne restavracije dolgo časa sobivala v simbiozi z že povsem anahronističnim sistemom. Kot takšen se sistem lahko na antagonistične zahteve prilagaja in preoblikuje le do določene mere, nato pa mora te procese bodisi zaustaviti ali pa se obstoječe strukture tudi dokončno sesujejo, in nadomesti jih nekaj drugega. Te spremembe so, kot nam kaže zgodovina, kljub "revoluciji" postopne.

Dejstvo je, da se v drugačnih (recimo temu stabilnih) zgodovinskih trenutkih ugovarjanje proti »naravi« že zaradi samoobrambnih socialno-psiholoških mehanizmov, ki težijo v manjšanje ne večanje disonance, zmeraj splošno percepira kot iracionalno početje; vsakdo, ki je pripravljen postavljati neprijetna vprašanja, je zato vsaj implicitno izpostavljen kritiki (daleč najbolj produktivno je seveda, ignoriranje – da se heretičnih misli ne izpostavlja po nepotrebnem) ali zasmehovanju. »Vendar naloga mita ni v zanikanju, nasprotno, njegova funkcija je govoriti o teh razmerah; preprosto jih očisti, kakršnihkoli madežev, s čimer jih naredi za nedolžne, poda jim naravno in večno opravičilo, z razbristritvijo pa ne poskrbi za razlago pojava, ampak da preprosto postane neizpodbitno dejstvo,« dodaja Barthes.

To je pomemben razlog, da se je težave za krizo iskalo v neodgovornih posameznikih, ki so povzročili manjšo težavo, kratek zastoj (z evfemizmom olepšanega) tržnega gospodarstva. Sistemsko vprašanje je torej bilo efektivno zreducirano na problem etike oziroma etičnega. Gunnar Myrdal je pred skoraj stoletjem o pojmu narave zapisal, da je »kliše, ki prav tako dobro ustreza vsaki drugi politični rekomandaciji. Uporablja se, če je nekdo želel o kakšnem političnem vprašanju karkoli trditi, ne da bi za to navedel dokaze.« Ko je govora o naravnem, se je potrebno prijeti za pištolo, se reče. Vera v zakone narave je pripeljala v sranje, ne Politika, ki se je z umakim od njej temeljne stvari, odločanja, preprosto odrekla prevzemanja odgovornosti.

Ugotovitev o iracionalnosti kapitalizma niti približno ni nova. Iracionalistična vera v naravno, ki bo razrešila nasprotja – po mitologiji ekonomizma, ekonomije zreducirane na ideologijo, bo to storila nevidna roka trga – ni vpeta le v vanj, ampak tudi v bistvo njegovega političnega kompatriota in prisklednika, liberalizma. Eden izmed očakov Frankfurtske kritične šole, Herbert Marcuse, je to prepričanje v naravne zakone več kot dobro utemeljil v prispevku leta 1934. Na žalost se je še prekmalu izkazalo, da je njegov strel šel v prazno. Bolj bistveno je, da je za liberalizem edini možni sistem kapitalizem, to priznava tudi tako liberalizmu naklonjeni otrok Frankfurta, kot je Jürgen Habermas.

Za Marcuseja nauk o državi in družbi v liberalizmu temelji na naturalistični interpretaciji družbe; v svoji zasnovi liberalistični naturalizem sicer obstaja v racionalističnem miselnem okviru, ki pa se izteka v iracionalizem. Kljub konflitnim situacijam namreč po liberalistični veri zakoni »narave« celoto slej ko prej vodijo v harmonijo. Na koncu zmeraj zmaga narava. Osrednji problem je, da sta tako struktura kot red celote prepuščeni iracionalnim silam, slučajnemu naravnemu ravnotežju. V liberalizmu se celota ustvarja sama od sebe, in še posebej ko pride do zaostritve nasprotij (in v kapitalizmu so le-te nujen pojav), je to lahko le še utopija. Avatar

Iz teh izhodišč, ki sem jih podal skozi Marcusejevo analizo naturalizma, gre gledati drugi block-buster, ki ruši en rekord za drugim, Avatar. Film Jamesa Camerona, ki so ga nekateri nespametno razglasili za kritiko, je v vseh pogledih, razen morda najbolj prozornem, daleč od tega. Če lahko po novem kot kritiko štejemo vsak film, ki se obregne ob najsrditejši militarizem, katerega podporo bi najbrž našli le še pri (res) redkih ljudeh, potem smo zabredli že zelo globo. V prvi vrsti Avatar namreč igra prav na noto vrnitve k naravi v »njeni harmonizirajoči funkciji: kot zavajanje opravičevanja protislovnega družbenega sistema,« bi dejal Marcuse. Pomemben rezultat filma je v eskapizmu iz obstoječih družbenih razmer, in posledično implicitni predpostavki, da je nezmožno oblikovati karkoli podobnega na zemlji. To pričakovano vodi v defetizem in pesimistično brezizhodnost, zato ni prav nenavadno, da po nekaterih poročilih ljudje zaradi lepot Pandore celo razmišljajo o samomorih. Za drugo družbo bo pač potrebno iti na drug planet, kjer se bomo vsi imeli radi. Res? Poleg tega se je potrebno vprašati, ali je prikrito hierarhična Pandora z neo-tribalizmom res nekaj, kar si gre tako zelo želeti?

Za to bi očitno bilo potrebno pustiti ob strani skoraj vse ideološke komponente, ki so v filmu bodle v oči precej bolj od 3D projekcije in plehke zgodbe. Pandora je preprosta preslikava idealistično-naturalistične predstave človeške družbe ter nekaterih »idealov« post-fordističnega kapitalizma, kjer so odnosi izkoriščanja umeščeni v horizontalno menedžersko mrežo povezovanja skozi navidezni egalitarizem in enakost vseh subjektov. Pandora je liberalistična utopija, kjer ima vsakdo svoje mesto, pripada mu po naravi. Moški so heroji in vodje, ženske rojevajo, čustvujejo in se zabljubljajo, harmoničnost pa je večna. No, skoraj.
Sherlock Holmes
Če se za trenutek vrnemo nazaj k Holmesu, vidimo, da je njegov racionalizem nasproten temu, ki ga s seboj nosi utopistični liberalizem. Preko racionalizma pride do navidez povsem preproste ugotovitve: množico, katere značilnost je, da ne rezonira (zato je tudi na primer potrebno, da se pretvori v javnost, ki je rezonirati sposoba), je najlažje podjarmiti z vzpostavitvijo izrednega stanja, s strahom. Recept je znan, a preprosto preveč učinkovit, da se ga ne bi uporabljalo znova in znova. Problemi, ki jih je z drogiranjem premoščal Holmes, niso imeli kakšne veze z manjkom spektakla, ampak z manjkom mišljenja, oziroma po Kantovo rečeno (razsvetljenskega) rezoniranja. Če bi spektakel vključeval Kantovo javno mišljenje, kot eno osrednjih lastnosti, ne pa ravno obratno, njegovo zavrnitev, bi danes živeli v drugačni družbi. Sherlock Holmes je spektakel Hollywooda, ki pa s seboj nosi pomemben zagovor svojega nasprotja: racionalizma.

Debata o racionalizmu je vse prevečkrat obstala na mrtvi točki. Postmodernistična logika mišljenja ga je a priori zavrnila brez dodatnih razmislekov, saj je v njem videti vse najslabše, samozvani poslednji (modernistični?) marksist Jürgen Habermas je pojem fetišiziral skoraj do skrajnosti in mu podal neslutene razsežnosti, da tega bremena nikakor ni sposoben nositi. Čeprav se prvoomenjeni pogosto obračajo za svojo argumentacijo k največjemu arheologu dvajsetega stoletja, je na tej točki nujno potrebno dodatno razjasniti njegov nadvse pomemben prispevek k tej debati, k(j)er njegove misli ne gre zlorabljati. V debati o tehnologijah vladanja, ki so političnim oblastem omogočale vedno večje posege države v življenja posameznikov, Michel Foucault poda pomembno pripombo: »Za neuspeh političnih teorij v vsakdanji politični racionalnosti verjetno niso krive ne politika ne teorije, ampak vrsta racionalnosti, v kakršne se politika in teorije zakoreninjajo.« Ta racionalnost je usklajevala individualizacijo z utrjevanjem celote v skupnost (community predpostavlja unitarnost - unity), za to pa je potrebovala dvojec pravo/red. »Nastanka družbene znanosti ne moremo ločiti od razcveta te nove politične racionalnosti, prav tako pa ne od razcveta nove politične tehnologije.«

Trditev sociologa Zygmunta Baumana, da je projekt moderne kriv za holokavst, je morda sprožila nekaj ogorčenja, vendar ji na žalost le stežka lahko oporekamo, na hiter pogled pa njegove besede tudi odmevajo v sozvočju s Foucaultom: »Samo skozi popolnoma moderen instrumentalen razum, hladnokrven, brez emocij, ki je izvedene postopke lahko ločil od čustev in idealov svojih hudodelcev, je lahko uspel ... Taborišča so moderen izum; izum, možen izključno zahvaljujoč dosežkom, na katere je moderna ponosna kot le kaj – racionalnosti, tehnologiji, znanosti, tem njenim najljubšim, najbolj priljubljenim otrokom,« je šel ostri napad Baumana.

A to nikakor ne bi smelo pomeniti popolne zavrnitve racionalnosti, kot zahtevajo postmodernisti. Problem je, kot je zapisal na žalost že pokojni Andrej Pinter, da je »postmodernizem stopil na svoje lastne rame in ugotovil, da pravzaprav ne vidi daleč.« Odgovora preprosto ne gre iskati v enostavni in enoznačni zavrnitvi racionalnosti, ali celo popolni zavrnitvi nekaterih idealov razsvetljenstva. Tudi Foucault tega ni storil nikoli, kdor misli drugače, ga več kot očitno ni bral dovolj ali dovolj natančno. Kot pravi, »nas z razsvetljenstvom ne povezuje zvestoba doktrinalnim elementom, ampak prej nenehno oživljanje neke drže – to je nekega filozofskega etosa, ki bi ga lahko opisali kot nenehno kritiko naše zgodovinske dobe.« V enem izmed predavanj pa nato pravzaprav neposredno nadaljuje to idejo: »Ne gre za to, da bi ohranili ostanke razsvetljenstva; sam problem tega dogodka in njegovega smisla (problem zgodovinskosti mišljenja o občem) mora ostati navzoč in se ohraniti v duhu kot tisto, kar mora biti mišljeno.«

Projekt razsvetljenstva in njegovih idealov se je najprej izkoristilo, nato zlorabilo ter potvorilo, kasneje prežvečilo, in nato izpljunilo kot povsem neuporabnega. Morda je prišel čas, da se raztrganine razcefrane razsvetljenske misli pobere, premisli in začne sestavljati nazaj v drugačno misel; šivati koščke, ki so tega vredni , tiste, ki jim lahko iščemo črne točke, da so bili med vzroki norosti, pa razstaviti vsem na oči, da bodo služili zgodovinskemu spominu in opominjali na človeško neumnost, ter sveto vero v vsevedno človeško prepotentnost.

Za Foucaulta je pomen pravega racionalizma v istih predpostavkah, kot za Marcuseja, slednji namreč pravi, da je »racionalistična teorija družbe [zategadelj] bistveno kritična: družbo podreja ideji teoretične in praktične, pozitivne in negativne kritike. Vodilo te kritike je po eni strani dana bivanjska situacija človeka kot umnega živega bitja, t.j. živega bitja, kateremu je naloženo svobodno, s spoznavajočim vedenjem vodeno samooblikovanje svojega bivanja glede na njegovo zemeljsko »srečo« - in po drugi strani dano stanje produktivnih sil in njemu ustreznih oz. protislovnih produkcijskih odnosov kot merilo za vsakokrat realizirajoče možnosti umnega oblikovanja družbe.«

Kot pravi Mark Fisher, je emancipatorna politika zmeraj rušila videz 'naravnega reda', razkrivala je tisto, kar se prikazuje kot nujno in neobhodno, a je v resnici le ena izmed možnosti. Kljub temu, da je moderna v veliki meri povzročila sprevrnitev načel racionalizma, katerega naloga je prav razkrivanje družbenega, ki se prikazuje kot naravno, to ne pomeni, da je potrebno koncept v popolnosti zavrniti. To bi ne bilo le neproduktivno, ampak kontraproduktivno. Potreben je svež premislek in nasprotovanje določenim tipom racionalnosti. Med njimi je instrumentalizacija same racionalnosti, ki na primer v kapitalistični kreativni destrukciji vidi nujen napredek. To je sprevržena racionalnost. Destrukcija hobbsovsko uničuje z odstranjevanjem šibkejših. Kreativni nered ustvarja.









 

Naključno iz Kšajtnih

Tomo Novosel, Romana Kovač - Onomatopoetikon življenja (2008)
Rubrika: Knjiga
Mlada študenta in takorekoč 'frišna' koroška avtorja sta se sicer že pojavila na papirju v določenih delih revij (omenimo Odsevanja), a...
Richard Schenkman - The Man From Earth (2007)
Rubrika: Film
Ko nekdo izreče nekaj nemogočega in nepredstavljivega, imate samo tri možnosti: ali se človek šali, laže ali pa se mu je...
Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla (8.del)
Rubrika: Leposlovne objave
Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmislaMnogo zgodb se tako trudi opredeliti čas, prostor dogajanja, natančno navesti...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti