Bajta Kšajtni Film Andrew Stanton - Wall-E (2008)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Andrew Stanton - Wall-E (2008) PDF natisni E-pošta
Prispeval Mitja Gruber   
Sobota, 13 September 2008 03:00

Andrew Stanton - Wall-E (2008)Da so na videz popolnoma neherojski, nepomembi in domala nesposobni filmski liki že dostikrat rešili svet, če ne celo celotnega vesolja, samo s sledenjem svojemu srcu in (prirojenemu) čutu za pravičnost, smo že navajeni. Tokrat je situacija drugačna, saj je v vlogo preprosteža postavljen neroden in zastarel robot, ki ga (človeška) čustva ponesejo vse do vesolja.

Andrew Stanton, režiser in scenarist računalniško animiranega družinskega celovečerca Wall-E-ja, je izkušen mož (Toy Story 1 in 2, Bug’s Life, Finding Nemo), ki mu je produkcijska hiša Pixar studio (Disney je soproducent) zaupala precej težko nalogo; da bi tudi po izzidu njihovega najnovejšega filma še vnaprej držalo, da je Pixar Studio simbol za nadstandardne izdelke na področju animiranega filma, tako vsebinsko kot vizualno.

Sam okvir zgodbe, ki si jo je Stanton, skupaj s Petom Docter-jem, izmislil za film bi lahko bila sila klasična, že stokrat videna in prežvečena ljubezenska zgodba, če ne bi pri tem scenarista spretno spremenila časa, prostora in glavnih junakov ter vse skupaj zavila v papir čustvenosti, spontanosti in ljubkosti, kar moramo priznati, jima je uspelo dobro.

Ob uvodnem spremljanju edinega aktiviranega robota na našem planetu, ki  po odselitvi vseh ljudi iz planeta zaradi dobesedne zadušitve s smetmi (kritika potrošništva in izviren scenarij konca sveta), pri opravljanju svojega (Sizifovega) dela pospravljanja smeti, smo gledalci primorani začutiti stisko osamljenosti, ki jo robot (Wall-E) sicer skuša kompenzirati s prijateljevanjem s ščurkom (nekoga pač moraš imeti rad).

Iz tega otopelega, začetnega stanja, se mora glavni junak in sam film (brez negativne konotacije) nekako izviti. Ker, kakor so ljudje otopeli (o tem pozneje) v svojem vedno istem (brez)delu in rabijo nekoga, da jih (v)zbudi iz tega stanja, tako je tega potreben tudi robot Wall-E (čeprav se tega ne zaveda). Za začetek gibanja poskrbi prihod (seveda “lepe” in elegantne) robotke (film sploh ne dopušča dvoma o tem, da so tudi roboti ločeni po spolih), z pomensko izredno močnim imenom, EVE na Zemljo. Prihod ženske takoj vzpostavi (ljubezensko) relacijo moški-ženska (Adam in Eva) in nekajkrat pospeši tok dogodkov, kar film v tem trenutku že kar potrebuje.

Avtorjem je odlično uspelo, da glavna junaka (Wall-E in EVE) navkljub njuni  eksplicitno robotski zunanjosti gledalci dojemamo kot dve samostojni (človeški) bitji. Še več, celo navijamo in čustvujemo z njima.  Sama zgodba po prihodu EVE “na sceno” postane kanonična ljubezensko humorna štorija, ki prikazuje moško bolj ali manj (ne)posrečeno , a hkrati ganljivo dvorjenje ženske, ki ga prekine (loči) nenavaden (tragičen) dogodek. Ker gre kajpada za resnično ljubezen  (sicer na prvi pogled) potem nobena ovira ni previsoka in robotski dvojec mimogrede reši še vprašanje nadaljnje eksistence človeške vrste, ki živi na vesoljski postaji Aksiom (kako prikladno ime za njihov način življenja).

Vloga ljudi v samem filmu je sicer postavljena (na videz) na rob, a je izjemno pomembna, kajti treba je vedeti, da čeprav indirektno, Wall-E in Eve vseeno rešujeta človeštvo.Problem človeka je, da je le-ta zašel v stanje popolne otopelosti, brezbrižnosti in nedejavnosti, kamor ga je pripeljala napredna tehnologija ob pomoči hiperpotrošniškega razmišljanja.  Pri tem pride do zanimivega preobrata; namreč, roboti so bolj človeški od ljudi in ravno ob njihovih človeških lastnosti se človek zave svoje otopelosti in nečloveškosti ter dejstva, da se bo moral enkrat spet postaviti nazaj na lastne noge brez pomoči robotov.

Kljub dejstvu, da lahko na film gledamo popolnoma s stališča odraslih ter pri tem iščemo razne vzporednice z drugimi filmi (jih je kar precej)  in resne filozofske, eksistencialne in religiozne probleme, ki se pojavljajo v filmu, je vseeno film v končni fazi namenjen temu, da s svojim direktnim humorjem in ganljivo ljubezensko zgodbo nasmeje in hkrati privabi solze iz oči še tako trdosrčnih ljudi. Ob vsem tem, pa je treba pohvaliti, da film navkljub črni (zavoženi) prihodnosti človeštva ne poskuša z besednim moraliziranjem, temveč raje pusti, da nagovarja gledalca sama situacija v filmu.

Glede na široko ciljno publiko filma (od majhnih otrok do odraslih) je odločitev, da slabo prvo polovico filma ni spregovorjena beseda, naravnost pogumna in dokazuje, da s(m)o ljudje ob pravšnjem pristopu in vsebini še vedno zmožni (velike) koncentracije.

Wall-E se bo zagotovo zapisal med klasike, uživali ob ogledu bodo tako stari kot mladi, nikakor pa ne moremo (navkljub odlični izvedbi)  govoriti o najboljšem filmu leta ali celo vseh časov, kakor se rado zapiše nekaterim (pre)zagretim kritikom.

 

Ocena: 7.5/10

 

 

Naključno iz Kšajtnih

Potopis: New Mexico
Rubrika: Potopis
New Mexico – dežela na videz neskončno dolgih cest, redkih, a zelo posebnih znamenitosti ter daleč od masovnega turizma Nova Mehika je...
Nina Retko - O grehu in pokori
Rubrika: Leposlovne objave
Nina Retko - O grehu in pokoriPrvič. Že zdavnaj se je razprodala svojim idealom, prasica. Porivala moške in si jih...
M83: Hurry up, We're Dreaming (2011)
Rubrika: Muzika
Naj najprej nujno razjasnim eno zadevo: z glasbo francoske skupine, ki se je lotevam v tej recenziji, še nisem na ti....
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti