Bajta Kšajtni Film Aleksei Balabanov - Gruz 200 (2007)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Aleksei Balabanov - Gruz 200 (2007) PDF natisni E-pošta
Prispeval Boštjan Jurič   
Sreda, 21 Maj 2008 02:00

Aleksei Balabanov - Gruz 200 (2007)Enajsti film Alekseja Balabanova, gotovo najbolj priznanega ruskega post- sovjetskega režiserja, ki si ga kar dva meseca ni upala postaviti na izposojevalne police nobena videotečna družba, premore toliko kontroverznosti, da še dobro leto po premieri tako rekoč deli ruske gledalce na dva pola. Na tistega, ki trdi, da bi bilo v filmih treba prikazovati “rožice in ptičke”, kar bi ljudi osrečevalo, ne pa med njimi s kazanjem sadističnih prizorov širiti še več zla; in pa na tistega, ki je prepričan, da je že skrajni čas opraviti s preteklostjo ter da zatiskanje oči nikomur ne koristi. 

Na stran Balabanova (ki je med drugim zakrivil kultna Brata in Brata 2, pa “Žmurke” –po naše “Slepe miši” – in na 17. LIFFE-u predstavljeno dramo Ne boli me...), se poleg manj konzervativnih gledalcev postavljajo tudi sociologi, katerih raziskave kažejo, da  količina prikazanega nasilja na TV ekranih ni v nikakršni odnosni povezavi z nasiljem v družbi. Pa tudi sam Balabanov cinično sporoča, da se največji iztirjenci od srca naslajajo ob razvedrilnih televizijskih oddajah, medtem ko jim je za grozljivke bolj malo mar.

Zgodba filma je postavljena v zadnje zdihljaje SZ pred perestrojko, v čas afganistanske vojne (film se zaključi z napisom: “Tekla je druga polovica 1984-ega leta”), v provincialno mestece Leninsk, nekje pod Leningradom. Kot nas opozarja napis, bi naj bila osnova za dogodke, prikazane v filmu, resnična. Profesorju “Znanstvenega ateizma” Artjomu Kazakovu se na poti od brata, vojnega komisarja, k mami pokvari avto (legendarni “Zaporožec”). Zaide na temačno posestvo  Alekseja, bivšega kaznjenca, s katerim se ob krepkem požirku samogona pogovarjata o bogu in duši (reminiscenca na opisovanje nihilizma pri Dostojevskem - tudi Artjom (profesor znanstvenega ateizma!) se na koncu da krstiti). Kmalu po Artjomovem odhodu se na posestvu pojavita fant Artjomove nečakinje Valjera in njena prijateljica Angelika. Ko objestni Valjera od skrajne pijanosti obleži pod mizo, Angelika ostane na posestvu sama z Aleksejem in čudaškim načelnikom milice Žurovim. Ko še Aleksej zverinsko pijan zaspi, jo manijak Žurov posili s steklenico vodke (kar je le eden izmed šokantnih prizorov, po ogledu katerih nam večina bleščečih Holywoodskih grozljivk daje občutek, da gledamo “risanko za lahko noč”, za njegovo podlago pa naj bi služila resnična zgodba Balabanove punce), pred tem pa še v stilu vseruskega “Brata, Danile Bagrova, ki strelja hitro, natančno in brez opozoril”, hladnokrvno ustreli najetega delavca. Potem Angeliko odpelje v motociklu s prikolico po fenomenalno naslikanem poznosovjetskem industrijskem pejsažu ogromnih štrlečih dimnikov, toplovodov in hangarjev v stanovanje svoje zapite, slaboumne matere, ki preživlja dneve med gledanjem zabavnih oddaj na televizorju, iz katerega zveni lahkotna ruska popevka 80-ih let. V ozadju se ta čas vrti zgodba “Tovora 200” (naj na tem mestu opomnim, da se mi zdi slovenski prevod naslova filma povsem neustrezen, saj ruski izraz “gruz” označuje tovor ali (odpremljeno) blago, slovenski “grušč” pa po SSKJ pomeni “ostrorobe, odkrušene kose kamnine”), ki simbolizira vojno v Afganistanu, konkretno pa gre za prejetje letalske pošiljke šestindvajsetih krst ruskih vojakov, z istim letom pa je v Afganistan poslana nova enota.

Žurov pripelje Angeliki, priklenjeni na posteljo, dva “ljubimca”; njenega mrtvega ženina, ki je prispel s “Tovorom 200”, ter obstreljenega (in kmalu tudi ustreljenega) zapornika.  Zgodba se “razplete”, ko vzame stvari (oz. po rusko – orožje) v roke “trdna ruska ženska” – žena Alekseja. Ta ustreli Žurova, ki v stanovanju, polnem debelih muh, Angeliki in dvema truploma prebira pisma mrtvega ženina. Razplet v narekovajih: tuleče dekle, ki ima na sebi samo bele nogavice, s tremi trupli, ki jih obletavajo tolste muhe, v kuhinji pa se pred televizorjem neumno smehlja pijana mati manijaka ...

V razsnovi pa v Peterburgu srečamo ciničnega in brezvestnega Valjero, ki predstavlja razvojni stadij modela današnjih “novih ruskih” politikov in poslovnežev.  Brez obžalovanja gre naprej, novim dogodivščinam naproti ...

Tudi ta film lahko, kot praktično vse v ruski kulturi, interpretiramo skozi prizmo binarnosti, diametralnih nasprotij, ki odločilno zaznamuje tako rusko kulturo kot tudi zgodovino: raj - pekel (v pravoslavju ne obstajajo vice), multimilijonarji – reveži ... Poleg že na začetku omenjene polarizacije film ves čas (predvsem pri ruskem gledalcu) vzbuja dvojne občutke: neko nostalgijo po letih, v katerih je večina gledalcev preživljala mladost, bila srečna, nostalgični ritmi popevke (predvsem z neverjetnim občutkom za izbor glasbe nam Balabanov posreduje ta kontrast), na drugi strani pa gnus ob sivini industrijskih mest, gnili pokvarjenosti policije (t. i. “bezpredel”), živinskem opijanjanju, brezsmiselni vojni. Prav tako nas ujeta Angelika, katere usoda nam sicer seže do srca, včasih odvrača s svojim malomeščanskim tuljenjem in avtoritativnim sklicevanjem na svojega očeta, “sekretarja regionalnega odbora KPSS”, ter brezhrbteničnim moledovanjem v isti sapi.

Edina večja napaka, ki jo je mogoče očitati Balabanovu je, da pravzaprav ves film stoji predvsem na “ruskem psihu” Žurovem, ki ga sicer briljantno odigra Aleksej Polujan, vendar so vse presežne scene vezane nanj, medtem ko večina ostalih likov ostaja v sivi povprečnosti.

Skratka, če se vam dekadenca za sivimi zidovi visokomoralne družbe svetlih socialističnih idealov zdi časovno in prostorsko tako oddaljena, da menite, da se vas zgodba ne more dotakniti, poglejte malo čez mejo naših severnih sosedov, pa bo manijak, ki se sprehaja po ulicah Lenina, kaj hitro našel svojo – mogoče nekoliko manj heroično – utelešenje ...

Filma vsekakor ne priporočam tistim, ki želijo pogledati nekaj lahkotnega za razvedrilo, gotovo pa ne bo pustil ravnodušnega povprečnega gledalca, ki se ne ukvarja ravno s profesionalno filmsko kritiko in so mu všeč nekoliko srhljivi (mogoče celo malo morbidni) prizori. Pravzaprav obstaja velika možnost, da vas bo eksistencialno pretresel!

 

Ocena: 8.5/10

 

 

Naključno iz Kšajtnih

Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla (5.del)
Rubrika: Leposlovne objave
Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmislaMnogo zgodb se tako trudi opredeliti čas, prostor dogajanja, natančno navesti...
Slavko Pregl - Lutke iz sedmega nadstropja (2009)
Rubrika: Knjiga
Slavko Pregl (1945), predsednik Društva slovenskih pisateljev, je mladinski pisatelj, založnik, urednik, basnopisec, pripovednik ... Objavlja humoristične in satirične tekste,...
Mesec v sliki, junij 2009
Rubrika: Ostalo
Šesti mesec julijanskega koledarja je za nami, pred vami pa nekaj najlepših trenutkov, ki so jih "za vsema" v objektiv uspeli...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti