Bajta Kšajtni Knjiga Evald Flisar - Mogoče Nikoli (2007)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Evald Flisar - Mogoče Nikoli (2007) PDF natisni E-pošta
Prispeval Mitja Gruber   
Sreda, 02 April 2008 02:00

Evald Flisar - Mogoče Nikoli (2007)Prekmurski pisatelj Evald Flisar nadaljuje s svojim izrazito plodovitim pisateljskim delom. Po uspešnicah Velika žival samote in Čaj s kraljico je lansko leto izdal še roman z naslovom Mogoče nikoli. V tej knjigi se Flisar poda na težko pot: gre namreč za prvoosebno dnevniško pripoved najstnice s težko možgansko boleznijo, ki ji onemogoča normalno izražanje.

Knjiga takoj na začetku bralca seznani z drugačnostjo. Flisar namreč skuša popolnoma prevzeti slog in stil pisanja svoje fiktivne prvoosebne dnevniške pripovedalke, najstnice Miljane Samec. Za občutek sloga in opisa bolezni citiram prvi stavek iz romana: “Mam en čudn bolezn se ji reče afazja. Sem od padca po glave dobla kap v možganu, mi je počel en žila v levmu perdelu ko je centrala za jezk. Mam zdaj en hecn motnjo, se izražm manj prav ko prej sm bla dejaknja gemnazje, prv letenk.
 
Kompozicijsko je knjiga razdeljena na tri dele. Prvi, uvodni del je izrazito usmerjen v preteklost, saj se junakinja spominja svojega življenja pred nesrečo, pred smrtjo mame, skratka, v čas, ko je bila še normalna. V drugem delu se počasi začneta stapljati preteklost in sedanjost, kjer po smrti mame začne Miljana iskati za očeta in sebe, na tipično najstniško nedolžen način, nadomestno mamo. V veliko breme ji je predvsem to, da njen spomin ni sposoben shraniti  dogodkov prejšnjega dne, zato si je primorana vse beležiti. Tretji, sklepni del govori o obupanosti in praznosti njenega očeta, priznanega novinarja, ki se skupaj z Miljano poda v najnevarnejši del Afrike, kamor gre pomagat tistim, ki so pomoči najbolj potrebni. Miljana s tem doživi drugačen, krut svet in s tem morebitno spoznanje, da naša lastna nesreča ne more biti hujša od kolektivnega, množičnega iracionalnega trpljenja in umiranja.

Navkljub temu, da je roman pisan vseskozi iz Miljanine perspektive in v njenem slogu, to ne pomeni, da nam ne more česa povedati. Slovnično neobičajnemu tekstu se bralec kaj hitro privadi, saj ga žene naprej nemalo zanimiva vsebina. Mogoče bi imel kdo pomisleke, kaj nam lahko sploh 15 letnica z okvaro možgan pove novega ? Odgovor je: veliko. Avtor v Miljanina usta spretno polaga na videz enostavna, nedolžna vprašanja, ki so v resnici zelo zapletena in neprijetna. Na ta bodeča in globoka vprašanja poskuša odgovarjati njen oče ali pač kdo, ki je trenutno v bližini. Poleg tega pa je punca tudi sposobna dobro opazovati in svoja opažanja neposredno vključevati v svoj proces misli, ki ga nenehno spremljamo. In na ta način uspe Flisar v knjigo, ki jo piše mlado dekle vplesti nemalo filozofije, misterijev in reševanj življensko ključnih vprašanj.

Glavno vodilo romana je prav gotovo iskanje resnice o samemu sebi in svoji preteklosti, kar počne Miljana vseskozi. Gre za njeno iskanje osvoboditve pred neprijetnim dvomom o njeni potencialni krivdi za smrt njene matere. Druga (stranska) tema je njen odnos do sveta, predvsem do svojega očeta, ki je na trenutke prikazan kot v mladinskem romanu z obilico humorja in duhovitosti, na drugi strani pa kot travmatična izkušnja odraščanja iz njene strani, kot iz strani očeta, ki se mora sprijazniti, da njegova hčerka mogoče nikoli ne bo (več) normalna.

Pohvalno je, da je Flisar v vsebinsko pestrem in eksotičnem dogajanju (naj spomnimo, da je tudi odličen pisec potopisov) pustil moraliziranje ob strani, čeprav bi bilo še kako na mestu. Raje je prepustil, da je namesto njega govorila Miljana, ki je na svoj nedolžen in nepokvarjen način dobro in realno zaznala kaj je narobe in kje tičijo (vsi) problemi. Edina kritika gre na račun karakterja Miljane, ki na trenutke deluje nadčloveško dobra in jo s tem avtor distancira od realnosti.

Geslo iz naslova se v romanu pojavi večkrat, vedno kot nekakšna pretnja o neizogibnosti ali brezizhodnosti položaja in stanja v svetu. Avtor pušča konec odprt, ne daje nam odgovorov, ponuja nam nova vprašanja. Postavlja nas pa pred poglavitno dilemo: je res, da mogoče nikoli ne bomo spremenili nekaterih stvari?


Ocena:7.5/10

 

Naključno iz Kšajtnih

Recenzija: Shame (2011)
Rubrika: Film
Režija: Steve McQueen Scenarij: Abi Morgan, Steve McQueen Glasba: Harry Escott Igrajo: Michael Fassbender (Brandon), Carey Mulligan (Sissy), James Badge Dale (David), Nicole Beharie...
Zulejka Javeršek - Izbrane pesmi
Rubrika: Leposlovne objave
Zulejka Javeršek - Izbrane pesmiKo te gledam na Punti, razburkanih las, sklonjenega nad njenim obrazom, te sonce na zahodu barva...
Razpis za dramsko besedilo
Rubrika: Ostalo
Zveza študentskih klubov Slovenije kot partner mreže s področja razvijanja aktivnega državljanstva mladih razpisuje javni natečaj za dramsko besedilo. Izsek iz vsebine...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti