Bajta Kšajtni Knjiga Dijaki beremo: Albert Camus - Tujec (1942)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Dijaki beremo: Albert Camus - Tujec (1942) PDF natisni E-pošta
Prispeval Ana Pisar   
Sreda, 21 Maj 2008 19:00
Albert Camus - Tujec (1942)Albert Camus, rojen leta 1913 v Mondoviju, Alžiriji, avtor esejev Narobe in prav (L'Envers et L'Endroit), Svatovanje (Noces), Poletje (L'Été), reportaže Revščina v Kabiliji, dram Nesporazum, Kaligula, Obsedno stanje (L'État de Siège), Pravični ljudje (Les Justes), novele Padec (La Chute), zbirke novel Izgnanstvo in kraljestvo (L'Exil et le Royaume), romanov Kuga (La Peste), Srečna smrt (La Mort heureuse) in nedokončanega Prvega moža. Leta 1957 prejme Nobelovo nagrado, tri leta kasneje pa 4. januarja umre v avtomobilski nesreči.

Roman Tujec je sicer prvoosebna pripoved, vendar so pripovedovalčeva čustva pretežno nepojasnjena, zato lahko dobimo vtis, da je roman večinoma napisan v tretji osebi. V njem lahko zasledimo modernistične prijeme, hkrati pa tudi sledi tradicionalnosti. Slednja se kaže predvsem v slogu, ki ne dosega presežkov, izpopolnjenosti in je preprost, lahko razumljiv. Vendar je tematika v nasprotju s slogom zelo moderna, saj je zaznamovana s filozofijo eksistence – Sartrovim eksistencializmom,  katerega je Camus v intervjujih odločno odklonil. Camus je poudarjal svojo neodvisnost od Sartrovega eksistencializma, čeprav so ga nekateri navajali kot njegovega učenca.

Jean-Paul Sartre je namreč najbolj izčrpno pojasnil svoje dojemanje, pojmovanje eksistence (eksistenca je pred esenco; človek je svoja lastna priložnost; človek ni tisto, kar je, ampak tisto, kar bo; človek je obsojen na svobodo). Iz Camusovih kritik Sartrovih del pa je jasno, da je imel Camus že izoblikovano svoje pojmovanje filozofije absurda. Ravno ta pa je skozi celoten roman zastopana in pomembna za razumevanje glavnega junaka Meursaulta. Težko namreč razumemo njegovo brezbrižnost in hladnost (celo ob materini smrti). Šele ko dojamemo, da je ujet v nesmisel med svetom in samim seboj, da stvari zanj nimajo posebnega pomena, ker se jim ga niti ne trudi pripisati, lahko razumemo njegova dejanja, ki so kljub nekim premikom pasivna in zgolj naključna. Teorija absurda namreč zagovarja dejstva, da je človek nelogično povezan s svetom, z njim ne čuti ujemanja; mu je tuj. Vendar rešitev nikakor ni v obupu. Absurdnosti se je potrebno zavedati in jo sprejeti kot način življenja, pasivno živeti in ostajati.

Delo sestoji iz dveh delov, ki sta po obsegu enaka, vendar prvi zajema tri tedne, drugi pa 11 mesecev njegovega življenja. Meursault, glavni junak, doživi materino smrt, vendar ne izraža žalosti, temveč brezbrižnost. Že naslednji dan se zaplete v razmerje s strojepisko Marijo, s katero se naj bi poročil, vendar jima načrte prekriža aretacija Meursaulta. Ta namreč umori Arabca, ki je isti dan z nožem ranil njegovega znanca Raymonda. Vendar je povod za sprožitev petelina na pištoli v Meursaultovih rokah sončna pripeka, ki ga nervira in spravlja v neprijetno občutje. Tako se zopet pojavi absurdnost, ki pa se stopnjuje in v mojih očeh privede do samega vrhunca, ko državni tožilec na sojenju Merusaultu v vsem svojem zanosu in ogorčenju nad obtoženčevo ravnodušnostjo izjavi, da je ta kriv tudi zločina očetomora, ki ga bodo obravnavali naslednji dan. Absurdna trditev je hkrati groteskna, saj lahko bralcu ob tako dognani nesmiselni izjavi tožilca, ki za vsako ceno zahteva Merusaultovo glavo, pusti nasmeh na obrazu.

Roman se zaključi s spomini na mamo, na hiralnico in z dvoumnim odnosom do ljudi. Zaželi si namreč, da bi njegovemu obglavljanju prisostvovalo čim več ljudi, ki bi ga pospremili s kriki sovraštva. Tako se ne bi počutil osamljenega. Konec romana je odprte strukture in nam ponuja samosvoje interpretacije. Nekateri se bodo najbrž oprijeli možnosti, da Meursaultu uspe pobegniti. Drugi bodo ostali prepričani, da mu usmrtitev ne uide.

Pri tem proznem delu bi težko razpravljali o tragičnem ali srečnem zaključku, saj Meursault življenje dojema povsem drugače kakor večina. Drugotno je tudi dojemanje kazni, katere se zave šele ob neprimernem načinu ugotavljanja njegove krivde na sodišču.

V Tujcu je razviden motiv Sizifovega mita, katerega Camus primerja s sodobnim človekom. Bodrujejo mu nenehne in vztrajajoče muke, ki vedno znova privedejo do nesmisla. Prepoznavna je vzporednica med sizifovskim vztrajanjem in vztrajanjem človeka sredi neskladja in brezupa, sredi absurda.

Camusov Tujec me je izjemno pritegnil ob prebiranju razlag in okoliščin nastanka romana. Meursaultova hladnost je namreč skozi vso delo dokaj nejasna. Marija postane njegova zgolj naključno. Z njo se odloči poročiti, ker je takšna njena želja, njemu je poroka brezpredmetna. Prav tako razlaganje čustev. Z Raymondom naveže stike, ker mu ne bo potrebno samemu skuhati večerjo. Zaradi pripekajočega in žgočega sonca umori Arabca. Vendar njegov pogled na svet opravičuje njegovo čudaštvo. Še bolj ga pojmuje filozofija absurda.

Tujec, kot del obvezne gimnazijske bere, je vsekakor izstopajoče delo, saj nudi različne razlage, ki se stapljajo v filozofiji. Posledično besed za esej ne zmanjka.
 

Naključno iz Kšajtnih

Trygve Allister Diesen, Lucky McKee - Red (2008)
Rubrika: Film
Zakaj se dogajo krivice v svetu, ki bi morda lahko bil celo lep in pošten? Vprašanje, na katerega verjetno obstaja kopica...
Foto-zgodba: Toskana, drugi del
Rubrika: Potopis
Nadaljevanje Jasmininega potepanja po Toskani. V kolikor ste zamudili prvi del, si ga preberite na tem (potopis/foto-zgodba-toskana-prvi-del) naslovu.Grotta Grande ali velika...
Gino Strada - Zeleni Papagaji, Kronika Vojnega Kirurga (2008)
Rubrika: Knjiga
»Zeleni papagaji« ni knjiga za otroke, kot bi naslov lahko koga zavedel. Je pa na žalost knjiga tudi in predvsem o...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti