Bajta
Knjiga


Linden MacIntyre: Škofova desna roka (2011) PDF natisni E-pošta
Prispeval Aleksandra Kocmut   
Torek, 25 Oktober 2011 09:13

Linden MacIntyre: Škofova desna rokaBesede brez dejanj so brez pomena.
Prihodnost je brez substance, dokler ne zavije okoli vogala v zgodovino.

Roman, ki govori o senzacionalističnih stvareh – nesenzacionalistično. Ker je bil avtor novinar in je temo zlorab s strani duhovščine sam raziskoval, je še tem bolj pohvalno, da je tako gladko in razkošno prestopil iz publicizma v leposlovje.

Zgodba, ki jo pred bralca niza oče Duncan, teče zlagoma, a vendar zanimivo. Sedanjost se prepleta s preteklostjo, dialogi z opisi, zlasti pokrajinskimi, ihtave in nevarne situacije z melanholično pasivnostjo. Pred nami zaživijo liki, njihova preproščina in njihova pretkanost, iskrenost in hinavstvo, zgovornost in molk. Zaživi pa tudi divja, mokra pokrajina Nove Fundlandije, ki šele junija dočaka pomlad, zaživita samota in odročnost, v kateri so pahnjeni njeni prebivalci, njihove stiske in upanja, svet, v katerem se vsi poznajo, in vendar vedo drug o drugem premalo.

Oče Duncan je duhovnik, ki ima kot »škofova desna roka« nalogo, da kaznuje tiste kolege, ki so se pregrešili zoper celibat. Kljub temu marsikdaj deluje naivno; znano mu je (celo iz osebne izkušnje), da se duhovniki zaljubijo in spustijo v razmerje z žensko, celo v očetovstvo; zdi pa se, da si zatiska oči pred njihovo pedofilijo in pederastijo. Vse dokler ga škof ne premesti nazaj v rodno faro, kjer nanj čaka kopica soočenj: s svojim otroštvom (mater je komaj poznal, ker mu je zgodaj umrla, oče čudak, pijanec), s svojo preteklostjo v Hondurasu (in z zapletenimi razmerji med njim, duhovnikom Alfonsom in lepo Jacinto, ki so se tragično razpletla), s svojimi trenutnimi demoni (simpatije, ki jih čuti do žensk, osamljenost, pasivnost, beg v alkohol) in seveda s težavami, ki pestijo njegove farane in med katerimi so tudi prav take, s kakršnimi se je (na zavedni ali naivno nezavedni ravni) spopadal v svojih »disciplinskih postopkih«.

Brez neposrednih opisov prekrškov in tudi zločinov, ki so jih zagrešili duhovniki, avtorju uspe prikazati njihovo bistvo, predvsem pa njihove posledice, ki segajo tudi onkraj življenja. In koliko časa po tistem, ko je pred sabo uzrl truplo mladega fanta, ki ni več prenesel tega, v kar ga je pahnil ravno duhovnik, se bo lahko Duncan še slepil in zatekal v domišljijsko, spominsko in alkoholno omamo?

Knjiga bo prevzela vse bralce, ki v leposlovju ne iščejo hlastave akcije, temveč trdno zgrajeno zgodbo, značaje, okolje, torej tiste, ki jih zanima, kaj se skriva pod debelimi naslovi, ki jih objavlja časopisni tisk.

10/10

* Modrijan založba, Ljubljana 2011, Prevod: Maja Kraigher.
 
Carlos María Domínguez: Hiša iz papirja (2011) PDF natisni E-pošta
Prispeval Barbara Žvirc   
Četrtek, 04 Avgust 2011 07:40

Carlos María Domínguez: HIŠA IZ PAPIRJAHiša iz papirja nosi v slovenskem prevodu Tine Malič letnico izdaje 2011. Družba Piano, ki je knjigo izdala, je urejanje prepustila Vesni Česen, spremno besedo Ivanu Dobniku, oblikovanje pa ostaja delo svetovno priznane oblikovalke knjig Andy May, zaradi katere je knjigo, še preden spoznate zgodbo, vredno postaviti med priljubljene knjige lastne knjižnice.

Izjemno in pretresljivo delo pisatelja izvrstno dopolnjujejo bogate ilustracije Petra Sisa,  mojstra risbe, za katere se zdi, da se poklanjajo vsebini in jo naredijo še bolj živo, dojemljivejšo za oči in dušo bralca, ki se s tem, ko knjigo odpre, odpravi na nepozabno, magično popotovanje v svet domišljije, kjer kraljujejo knjige, nosilke »naše planetarne civilizacije« kot so v predstavitvi knjige napisali na spletni strani naše največje založbe.

Glavna junakinja Hiše iz papirja je knjiga. Knjiga, ki zna svoje nevsiljive niti razpresti kot mrežo, v katero v resničnem svetu preplete in poveže neštete knjige, ki nas spremljajo v življenju, v spremljajoči zgodbi pa pretkano poveže knjigo pesmi Emily Dickinson in Senčno črto Josepha Conrada. Kako lahko knjige spremenijo, določijo in povežejo usode ljudi, konkretneje dveh profesorjev, kolegov na fakulteti, poznavalcev in oboževalcev knjig ter bibliofilov, z ljudmi, ki ju obdajajo in kako lahko človeška radovednost in vdanost knjigam pripeljeta do še neraziskanih in neodkritih svetov, Carlos María Dominguez spretno zakrinka v kratko a tekočo pripoved, ki s seboj prinese nezamenljiv občutek topline in vznesenosti, ki ga včasih pobožata žalost in hrepenenje ter v katerega zgodba izmenično potaplja bralca.

Hiša iz papirja (La Casa de Papel, 2004) argentinskega pisatelja Carlosa Maríe Domíngueza je, če sodimo po njenih recenzijah, kritikah in opisi v različnih medijih, »ena izmed nadaljevank vizije mojstra Borgesa, ki je dal knjigi in knjižnici v svetovni književnosti neizbrisljiv pečat«. Za slovenske bralce in ljubitelje »lepe« in kakovostne literature pa nedvomno tudi knjiga, ki prinaša na knjižne police (pre)potrebno svežino, in bo kot taka pustila svoj odtis v spominu vsakega, ki bo posegel po njej.

 
Roman Rozina: Šumijo besede domače (2011) PDF natisni E-pošta
Prispeval Aleksandra Kocmut   
Sobota, 26 Marec 2011 15:34

Roman Rozina: Šumijo besede domače (2011)V zbirki sedmih kratkih zgodb pred nami zašumi nabirka besed, stavkov, pomenov, podpomenov, ki jih vsrkamo na mah, tečejo pa, kot nakazujejo oznake ob naslovu vsake zgodbe, legato, grandioso … – kajti tudi besede so glasba. V Rozinovi knjigi vam bodo zabrenkale na paleto občutij, ki vas ne bodo pustila hladnih. Že v prvi zgodbi, Zasuj me z besedami (z njo je avtor leta 2009 zmagal na natečaju Slovenskih dnevov knjige za najboljšo kratko zgodbo), ki nam igra mosso – razgibano, pripovedni tok prav zares razgibano teče, pravzaprav skaklja, od človeka do človeka – tako, kot potujejo besede: od govornika do novinarja in nato do urednika, sledi prodajalec časopisov, bralka in še nekaj »postaj«; zadnja, tako rekoč vrh (ali pa dno) piramide, pa nas presune tako s svojim zasukom kot z ironijo, ki vleče rdečo nit skozi celotno pot »besed, ki nas bodo zasule«. V zgodbi Vodoravno in navpično, ki zašumi calmato – umirjeno, se avtor dotakne početja, ki nam je vsem dobro znano: reševanja križank, kar pa zabeli z asociacijami, ki se porajajo reševalcu med pisanjem črk v kvadratke, z razmišljanjem o tem, kaj je na svetu vodoravno in kaj navpično (ste se to že kdaj vprašali?), s samoizpraševanjem, kako ravnati z besedami (še ena nenavadna misel!), in še s čim bolj »okroglim«. Agitato – razvneto nas požgečka Neznosno privlačna Sara, v kateri avtor spretno zgradi zgodbo okoli nečesa tako preprostega, kot je igra »tihi telefon«. Naslednja zgodba se tenuto – zadržano zgošča okoli pisanja spomenice nekomu, za katerega kaže, da si spomenice (in spomenika) pravzaprav ne zasluži; konec nas spet preseneti, čeprav gre za enega najpogostejših vzrokov nesporazumov, nestrinjanj in dvomov. Rad imam sneg nam zaigra sensibile – občutljivo; ta nenavadna ljubezenka je poklon tistemu, kar ljubezni daje morda najmočnejši zagon in vzvod: hrepenenju. Pljučni kralj je giocoso – igriv. Karkoli si že utegnete predstavljati pod tem naslovom, boste verjetno zgrešili, razen seveda kajenja. Zadnja zgodba, Dnevnik Ane Fink (!), pa zazveni lamentoso – tožeče. To je zgodba o ženski, ki se je odločila, da se besedam odpove. Zakaj, kako je to storila in kakšne so bile posledice, pa si preberite sami.

Kratke zgodbe Romana Rozine so svojevrsten in vsekakor dragocen poklon osnovnemu gradniku literarnega ustvarjanja in tudi samega medčloveškega sporazumevanja – besedi. Kaj vse so besede, kaj vse z njimi (zavedno in nezavedno) počnemo, kako pomembno, mogočno in hkrati ranljivo orodje našega vsakdana so, kako zelo prežemajo vsak trenutek našega bivanja, celo takrat, ko tega nočemo; »šumeče besede« bralca spomnijo na vse to in vzbudijo še vrsto drugih razmišljanj, ki lahko tečejo vzporedno z branjem ali pa bralcu zabrenkajo na srce in um potem, ko odloži knjigo. In kako zabrenkajo? Odvisno – nekatera tenuto, druga agitato in še kako.

Knjiga bo pritegnila vse, ki jih zanima življenje besed, pa ne v kaki abstraktni ali celo pravopisni obliki, temveč v stvarnem življenju, ki ga živimo vsi; vse tiste, ki imajo radi zgodbe, v katerih ostane kaj pod pokrovko in ne servirajo vsega na pladnju; tiste, ki uživajo v novih ali nenavadnih pogledih na že znano; zagotovo pa bo zanimala tudi ljubitelje žanra, torej kratkih zgodb, teh krhkih struktur, ki se zdijo, ko jih beremo, tako preproste, da se sploh ne zavedamo, iz koliko skrbno izbranih besed so sestavljene.

10/10

 
Ana Porenta: Virtualnisvet.com (2004) PDF natisni E-pošta
Prispeval Aleksandra Kocmut   
Ponedeljek, 14 Februar 2011 00:26

Ana Porenta, Virtualnisvet.comKadar neko literarno delo opisuje najnovejše dosežke znanosti in/ali tehnologije, praviloma tvega, da bo nadvse hitro zastaralo. Seveda kakovostnemu delu tega ne bomo šteli v poseben minus, morda nas bo kaj le zbodlo, začudilo ali celo spravilo v smeh. Kakor že koli, to se v mladinskem romanu Ane Porente, posebni mešanici detektivke in virtualne fantastike, ne zgodi, kajti svet, ki ga postavi pred nas, je tako globok, pisan in večjemu delu uporabnikov računalniške tehnologije še vedno neznan, da nam je dejansko vse novo, nenavadno, zanimivo, zabavno in nazadnje celo srhljivo.

Glavna protagonista, Julijo in Wolfganga, druži računalniška žilica, ki ju sčasoma privede do stika, vsaj virtualnega. A motili bi se, če bi predvidevali, da gre za znane stike, kot so klepetalnice, forumi in podobna multimedijska orodja, ki dandanes omogočajo ljudem z vsega sveta vsaj navidezne, če že ne pravih stikov. Porenta stvar zastavi globlje, poseže v samo bistvo računalniškega programiranja in spletnega uporabništva, in tako ustvari svet – virtualni svet – v katerega se bralec potopi skupaj z Julijo in se v njem kar izgubi; besedilo je večdimenzionalno, kot je večdimenzionalen prostor, v katerega se nehote ujame Julija. V romanu ne manjka napetosti, ki spremlja predvsem Wolfovo razvozlavanje projekta, ki se ga je lotil njegov delodajalec, skrivnostnosti, ki jo skušata razplesti oba z Julijo pa Mia in še kdo, ter seveda tudi povsem stvarnih, vsakdanjih dogodkov, ki spremljajo življenje srednješolke (npr. sitna sestra in leni brat) in nadobudnega študenta (npr. zagledanost v oddano dekle). Vse skupaj je zabeljeno z zanimivo vlogo besed, ki utegnejo biti ključ do marsikatere uganke, in z duhovitostjo (npr. Julija svoj računalnik imenuje Romeo) ter podprto z bogatim literarnim jezikom, v katerem bo tudi zahtevnejši bralec le težko našel preprane fraze in pričakovana sosledja.

Roman je izvrstna poslastica ne le za mlade, temveč tudi za tiste »manj mlade«, ki radi pokukamo v svet, ki smo ga že zapustili, pa čeprav le zato, da odkrijemo, da tega sveta ni več in da so si mladi v tem času že ustvarili novega. Tudi virtualnega.

10/10

 
Lawrence Schimel: Sosedje in prijatelji (2008) PDF natisni E-pošta
Prispeval Aleksandra Kocmut   
Torek, 30 November 2010 16:25

Lawrence Schimel: Sosedje in prijatelji (2008)V času, ko duhove – zlasti tiste inkvizicijske – buri Modrijanova slikanica In s Tango smo trije, ki s svojo vsebino dregne v (žal vseprisotno) homofobijo, se zdi na mestu prebrati tudi prvo pri nas izšlo slikanico s to temo (istospolna partnerja in otrok), ki jo je pred dvema letoma izdal Škuc. Ob tem velja opomniti, da knjigi nimata veliko skupnega, razen dela tematskega področja in prahu, ki ga dvigata. In s Tango smo trije je preprosta slikanica z zgodbo o pingvinih in številnimi ilustracijami, primerna za (naj)mlajše bralce, medtem ko so Sosedje in prijatelji že zahtevnejše branje, ki bolj neposredno nagovarja bralca k (pre)poznavanju predsodkov in diskriminatornega obnašanja ter se manj osredotoča na samo zgodbo.

Sosedje in prijatelji pa je vendarle tudi slikanica, saj ima veliko ilustracij, ki ji zagotavljajo pestrost, in je privlačno oblikovana, torej nikakor ni monotona. Njena poglavitna lastnost je poučnost: če bi radi otroku na en mah razložili oz. predstavili številne vrste drugačnosti, ki ji predsodki še vedno očitajo nenormalnost, je to prava knjiga, saj zajema ne le istospolnih družin, temveč tudi druge oblike družin (enostarševska, družina »dve mami in dva očeta« (ločena starša in njuna nova partnerja) itd.), poleg tega pa odpre še vprašanje rasizma, mačizma, kseno- in homofobije, skratka raznovrstnih predsodkov. Knjiga usmerja k strpnosti – pokaže negativni odziv, pogojen s predsodki, in nato opravičilo in pozitivni odziv, pogojen z znanjem (stvari, ki jih poznamo, se ne bojimo, oz. le z znanjem se lahko otresemo predsodkov). Na koncu zgodbe sta dve strani pojasnil, kaj je kaj (npr. kaj je ksenofobija), ter nekaj zanimivosti (Ali veš ...).

Kljub tem kvalitetam pa je v knjigi premalo zgodbe oz. daje besedilo občutek, da je zgodba na silo napisana, in sicer tako, da zajame cel kup možnih diskriminacij; zgodba sama po sebi skorajda ne obstaja, je le podstava, na katero se nanizajo opisi, npr. ljubečih družinskih odnosov, slabosti enostarševske družine, reakcije človeka s predsodki, njegovega opravičila, opis raznovrstnega okolja (parov, družin). Ker ne gre za klasično pravljico, temveč za stvarno pripoved, zelo moti tudi izrazito črno-belo slikanje: v istospolni družini (dva moška in posvojenec Edu) so odnosi topli, ljubeči, razumevajoči, oba očeta sta vzor očetovstva, medtem ko je drugi otroški lik, Paco, »žrtev« ločitve heterostaršev, pri čemer se ima Paco pri očetu, ki ga vidi le dvakrat letno, vedno slabo, ob mami pa tudi ni najbolje, saj mora ta pač hoditi v službo (medtem ko je eden od Edujevih očetov ves čas doma) in je Paco sam. In vrh vsega mama hodi s čudnimi, zoprnimi tipi, kakršen je Alfonso, poln predsodkov; mama tudi ne ve, da je Alfonso do Paca zadirčen in ukazovalen, skratka, tale edina mama v knjigi je predstavljena sicer zelo življenjsko (taki pač smo, idealnih ni), vendar pa kar preveč črno v primerjavi s homostarši.

Alfonso je zbir vsega slabega: je mačist (očita fantkoma igranje s plišastimi živalmi), ksenofob (sklepa, da je Edujeva mati Azijka), homofob (zgrožen ugotovi, citiram: »Se pravi, da sta pedra?«), poln je predsodkov, poleg tega pa je ukazovalen, gospodovalen tip. V zgodbi, ki je že sama po sebi »tanka«, se torej pojavi lepo število težkih tem hkrati, tem, od katerih bi si vsaka zase zaslužila svojo slikanico oz. knjigo; po možnosti takšno z več zgodbe, ki bi delovala bolj naravno in se bi dala lepo aplicirati na obstoječe družbene probleme; ali pa bi, po drugi strani, avtor raje pripravil povsem poučno slikanico, ki bi bila še vedno zanimiva, pestra, ilustrirana itd., vendar pa v bralcu ne bi vzbujala občutka, da gre za neko zgodbo, ki bo nekam pripeljala, ker je dejansko cilj te zgodbe poučiti, ne pa npr. osupniti z literarno platjo zgodbe. Za mlajšega bralca ali za otroka, ki ni (dovolj?) razgledan, zgodba preveč mimogrede opravi z določenimi rečmi, npr. s tem, da je Edu posvojen (mlajši otroci že ob tem potrebujejo razlago), malo hud je tudi preskok med tem, da Alfonso misli, da je Edujeva mati Azijka (do tod še sploh nismo izvedeli, da je Edu Azijec, pa tudi ilustracije tega ne nakažejo jasno, so pregrobe), in med razumevanjem otroka, zakaj Alfonso tako misli (a-ker sklepa na heterostarše, b-ker vidi, da je Edu Azijec, c-ker sklepa, da je njegova mati Azijka, ker je oče belec). Tudi insert z raznovrstnimi družinami, sicer zanimiv in poučen, ne pripomore h koherenci zgodbe, temveč jo razdrobi, rdeča nit se tu prekine, zlasti za mlajšega bralca.

In še to. Ko se Alfonso zaplete v svojem zatrjevanju, kako nima predsodkov, se zgodi tole, citiram: »Ati se ironično nasmehne. Vem, da uživa, ko brije norce iz tega nevzgojenega in zoprnega tipa.«

Sprašujem se, ali je ta vstavek zdrs ali namernost. Kajti – norcev briti tudi ni lepo, kajne? Ne glede na to, kako zoprn in nevzgojen je tisti, ki si ga privoščimo. Strpnost, vodilo knjige, tokrat zapusti glavne junake, nadomesti jo posmeh. Tudi to ni prav. Vendar pa konkretno o tem na koncu knjige ni niti besede, in koliko staršev (ali celo samih otrok!) bo ob branju, nasičenem z ostalim »grdim obnašanjem«, ki je bolj(e) opazno (rasizem itd.), opazilo tudi to grdo obnašanje (zlasti še, ker ne prihaja s strani »negativca« – Alfonsa) in ga dojelo kot nestrpnost? Zdi se, da ta del zgodbe nosi sporočilo, da se lahko posmehujemo ljudem, če so pač tako zoprni in nevzgojeni. In to ne sovpada s celostno, k strpnosti naravnano vizijo knjige.

Da sklenem: knjiga bi bila lahko boljša. Bodisi bi razvila boljšo zgodbo (in bi nastalo več knjig, vsaka na svojo temo ali največ po dve in dve temi o diskriminaciji skupaj) bodisi bi postala »enciklopedija strpnosti« in se odrekla prisiljenemu pripovednemu toku. Je pa zagotovo knjiga, ob branju katere bomo svojih otrok naučili marsikaj o pomembnih stvareh, ki so (ali še bodo) tudi del našega vsakdana in okolja, ter jim pokazali, da je le strpnost – širina duha in srca – tista, ki pogojuje dobre sosede in prijatelje.

Ocena: 7

 
<< Začetek < Prejšnja 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naslednja > Konec >>

Stran 1 od 14
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti